Jaz, ne moji predniki, sem odgovoren za svoja dejanja

Rad bi vas vprašal o tem, kaj mislite o zdravljenju družinskega debla. Ta vprašanja se danes pojavljajo na internetu na straneh raznih karizmatičnih gibanj v Cerkvi, kot tudi na straneh raznih protestantskih ločin, strokovnjakov za tako zdravljenje je veliko. Želel bi torej, da napišete kaj več o tem, da bomo enkrat uradno vedeli, ali gre za krivoverstvo in se s takimi molitvami oddaljujemo od bistva nauka katoliške Cerkve. Vedno sem bil prepričan, da vera v prekletstvo prednikov ni združljiva s krščanstvom in naukom o izvirnem grehu. Krst izmije ta greh, ne pa neki eksorcizmi in obredi ozdravljenja. Mislim, da vse skupaj temelji na predpostavki, da predniki lahko vplivajo na obnašanje potomcev in sicer zaradi tega, ker niso umrli spravljeni z Bogom. Danes se na področju zdravja veliko pričakuje od vere. Zdi se mi, da številna karizmatična gibanja veliko govorijo predvsem o ozdravljenju. Poznam tudi nekaj vernikov, ki očitno pod vplivom new aga vzroke za svoje težave ne iščejo več v sebi ampak drugod, odgovornost prelagajo na prednike in tako odgovornost za lastna dejanja prelagajo na ramena drugih ... Če oseba ni odgovorna za svoja dejanja, potem ni potrebna spoved ...

Igor

Vaše osnovno vprašanje se dotika molitev za ozdravitev družinskega debla, čeprav se nato dotikate še mnogih drugih dilem. Osredotočimo se na to osnovno vprašanje. Prav imate, da samo ime in prvotni način, kot ga danes poznamo, ne izhajata iz katoliške tradicije, ampak iz nekaterih drugih krščanskih skupnosti. Pravilno tudi ugotavljate, da se je ta oblika molitve v zadnjem času pojavila tudi v nekaterih katoliških molitvenih skupinah in tokovih. Molitev za osvoboditev od greha in njegovih posledic je sicer stalnica tudi v Katoliški Cerkvi in je povezana največkrat z drugimi molitvami in zakramenti. Ker pa so te in druge molitve za ozdravljenje in osvoboditev razne skupine pričele vključevati v sveto mašo ali oblike javnega katoliškega bogoslužja, se je že leta 2001 odzvala Kongregacija za nauk vere z dokumentom Navodilo o molitvi za ozdravljenje. (CD 92, Ljubljana 2001) V njem sporoča da katoliška tradicija pozna zarotilne molitve v obredu krsta ali v obliki raznih drugih ekzorcizmov (malih in velikega) ter molitev za osvoboditev od zla (nekaj jih je zbranih tudi v novem obredniku ekzorcizma), ki izražajo prošnjo za odvrnitev vpliva hudega duha ter posledic zmot in grešnih dejanj in vpletenosti v različne oblike slabega; vse do direktne molitve za izganjanje hudega duha (veliki ekzorcizem). Vedno pa je v ospredju določena oseba in ne cela rodbina. V tem smislu je molitev za 'ozdravitev družinskega debla' tuja katoliški teologiji in nesprejemljiva za katoliško bogoslužje. V misal so vključeni obrazci svetih maš za bolnike in umirajoče, medtem ko lahko le v prošnje vernikov vključimo prošnje za ozdravitev od različnih bolezni ali različnih vplivov. Na druge načine ni dovoljeno v sveto mašo (ali druge bogoslužne obrede) vključevati podobnih molitev. Jih pa v katoliški obliki in pojmovanju lahko uporabljamo v spontani osebni ali skupni molitvi.

Pri teh molitvah je treba paziti, da iz nekatoliških oblik nekritično ne sprejemamo poleg besed tudi nauka, ki se za njimi skriva. V osnovi naših molitev mora biti jasno naslednje pojmovanje. Greh ima več sestavin: krivdo in časne ter večne posledice (ali kazni). Krivda je vedno osebna in jo Bog odpusti pri spovedi ali pri popolnem kesanju (z obveznostjo izpovedi pri prvem obhajanju zakramenta sprave), prav tako večne kazni. Časne kazni ostanejo tudi po zakramentu spovedi, še posebej pa so močne, če do kesanja in odpuščanja ne pride. Te posledice so lahko zaznavne v telesu (npr. zasvojenost, bolezni) ali v psihični strukturi (negativna in boleča čustva, razni negativni vzorci obnašanja, ki se jih navzamemo že v otroški dobi ...), kar se odraža v medsebojnih odnosih. V vsakem primeru pa te posledice greha delujejo na tistega, ki je grešil, kakor tudi na druge ljudi, s katerimi je v zvezi, in zato lahko ostajajo prisotne tudi v naslednjih rodovih. Saj poznamo nemalo primerov, da se določeni grešni 'vzorci' pogosto ponavljajo iz roda v rod; npr. alkoholizem, grobost, preklinjanje ... Nikakor pa se na potomce ne prenaša krivda. Za lažjo predstavo se lahko spomnimo biološkega dedovanja nekaterih značilnosti ali celo bolezni iz roda v rod; a tudi tu doživimo, da se lahko neka značilnost pri enem potomcu pozna, pri drugem pa ne; ali v enem kolenu je prisotna, nato preskoči nekaj naslednjih pokolenj, in se spet pojavi. Na duhovnem področju pa je še toliko več skrivnosti. Verjamemo pa tudi, da ima vsak človek v svojem življenju možnosti, da se s svojo svobodo in z Božjo pomočjo osvobodi teh negativnih posledic grehov svojih prednikov ali drugih bližnjih, pretrga začaran krog negativnih 'vzorcev' in prične nekaj novega, dobrega. Pri tem lahko pomagajo tudi različne oblike molitev, tudi te za osvoboditev od teh posledic grehov, ki ostajajo prisotne v družinskem deblu. Dokaz, da te posledice ne delujejo avtomatsko, so primeri, ko so v neki družini nekateri posamezniki obremenjeni z določenimi posledicami zla, ki lahko izvirajo iz grešnosti prednikov, drugi pa ne. Kadar tako pojmujemo to molitev, se mi zdi sprejemljiva in je pravzaprav nekaj običajnega (zasledimo jo tudi v Svetem pismu) ter lahko marsikomu pomaga, da se osvobodi določenih 'vezanosti', ki imajo lahko svoj izvor v posledicah grešnih odločitev prednikov. Nikakor pa ni to edini zveličavni način. Saj je končno vsaka sveta maša najmočnejše zdravilo proti vsaki odvisnosti od zla in vsaki posledici greha, ker je neposredno posedanjenje Kristusove daritve na križu in njegovega vstajenja. In samo v Jezusu Kristusu je prisotna vsaka resnična zmaga nad zlom.

Povsem pa se strinjam z vami, da se katoličan ne more izgovarjati za svoje zlo ravnanje na druge. Kolikor je pri kakšni zadevi popolnoma nesvoboden, potem ne moremo govoriti o njegovi krivdi, sicer pa je vedno odgovoren po meri svoje svobode in tudi po meri odgovornosti za svojo nesvobodo v določenem trenutku. To velja tudi za prepričanje, da nihče ne more biti pogubljen zaradi grehov svojih prednikov. Seveda pa je potrebno ob tem tudi zapisati, da še ni krivoverska vsaka molitev, ki je drugačna kot jo pozna katoliška tradicija, še zlasti, ko mislimo na molitev drugih krščanskih skupnosti.

Marjan Turnšek