Bog, zakaj si mi dal živeti?

Zakaj živim? Vse pogosteje se v meni oglaša glas, ki me to sprašuje. Brez smisla čakam nov dan, hodim po svetu in upam. Upam in verujem v boljšo prihodnost. Nisem izgubila vere, čeprav se vedno znova sprašujem, ali je sploh vredno verovati? Znova in znova doživljam krute in ponižujoče trenutke. Pravijo, da je mladost najlepše, kar ti da življenje. Kako rada bi to verjela, pa jim ne! Pri osemnajstih nimam nič od življenja! Sama, neskončno sama! Vzrok mojih težav pa so razmere v družini. Marsikdo misli, da smo srečna in urejena družina, vendar sem bila za peto kolo. S sestrama se nismo nikoli razumeli, nikoli nas ni povezovalo iskreno prijateljstvo. Preveč sem drugačna od njiju. Tudi s starši se ne razumem dobro. Večkrat se vprašam, ali sploh spadam v to družino in ali je mami res to, da jo lahko kličem mama?! Do mene ni bila nikoli materinska, tako kot do sester. Nikoli ji nisem mogla ničesar zaupati, nikoli me ni hotela razumeti in z mano deliti vse, kar se mi je pripetilo. Zame nima nikoli prijazne in tople besede, kot da sploh nisem njena hči! Vse moje delo je zaman, kar jaz naredim, ni zanjo nikoli dovolj dobro. Nikoli mi ne reče: “Ana, to je dobro!”. Vedno ima pripravljeno še kakšno pripombo, včasih se ji poskušam zaupati, vendar me vedno znova pobije, tako da mi je žal, da sem sploh začela. Kadar se mi zgodi krivica, sem po njenih besedah vedno sama za vse kriva. Tudi moje prav dobro spričevalo ni v redu. Ob besedah: “Lahko bi bilo še boljše!” bi najraje umrla! Vse bolj se zapiram vase. Zatekam se v svojo sobo in jočem. Vendar vem, da so vse solze zaman. V obupu prosim Boga, naj mi pomaga najti pot iz tega prekletstva, ki je nad mano. Edini cilj, ki ga nosim v sebi, je ta, da končam šolo in grem stran! Daleč stran od domače hiše! Upam, da bom imela nekoč boljši dom.
Bog, prosim te, pomagaj mi, ali pa me že zdaj pokliči v svoje varstvo
Ana

pismo 12 2018cVaše pismo je polno bolečine pa tudi črnogledosti, ker ne vidite rešitve. Jasno pa vidite vzroke svojih težav in sicer v družini, v kateri odraščate. Sicer bi vam lahko napisal, da ne bodite tako črnogledi, ker je v življenju veliko lepih stvari in da bodite pozorni predvsem nanje, ampak imam občutek, da tega v tem trenutku ne bi mogli sprejeti.
Glede na to, da ste prepričani, da je vzrok vaših težav družina, v kateri odraščate, morate tu tudi iskati rešitve. Vi sicer iščete upanje v tem, da se boste iz družine čim prej izselili. V tem trenutku vidite to kot edino rešitev. Zavedati pa se morate, da se lahko preselite, da pa se bodo mnogi vaši problemi preselili z vami. Res je, da ne boste več v družini, kjer se čutite nesprejeto, v vas pa bo ostal občutek nezaželenosti. Zato bi bilo smiselno reševati občutek nesprejetosti kar v družini in sicer pri mami. Verjamem, da vas mamine besede, – ko ji prinesete dobro spričevalo – “Lahko bi bilo še boljše!”, prizadenejo. So pravzaprav tipičen primer, kako bi starši in vzgojitelji, pa sploh vsi ljudje, ne smeli ravnati drugimi. Neki kardinal je pripovedoval o možu nemogočega obnašanja. Toda v njegov zagovor je povedal, da kot otrok in mladostnik ni doživel nobene pohvale, da ga starši niso nikoli pohvalili in mu pokazali, da so nanj ponosni, da se veselijo njegovih uspehov …
Pri vaši mami gre tudi za primer, ki kaže, da s tistim, ki izreče take besede, nekaj ni v redu, da je najbrž sam zagrenjen, da sam v sebi ni srečen, ker tako rani druge ljudi. Ne pozabimo, da ranjeni ljudje ranijo (kakor ljubljeni ljudje ljubijo), ker zmotno mislijo, da bo potem njihova ranjenost in njihova bolečina manjša. Kolikokrat ljudje menijo, da bo potem, ko bodo drugega ranili, žalili, ponižali, njim laže. Velikokrat naredijo to zato, ker so bili sami ranjeni, ponižani ali užaljeni. Zato pametni ljudje v jezi raje malo počakajo, da se ‘ohladijo’, ker se zavedajo, da bodo v jezi izrekli besede, ki jih bodo pozneje obžalovali. Prav tako stara modrost pravi, naj v jezi, obupu, razočaranju ali drugih kriznih trenutkih ne sprejemamo pomembnih odločitev, ker bi nerazsodno in nerazumno ravnali. Saj poznamo primere, ko kdo v obupu reče, da bo vse pustil, da se bo kakšnemu človeku grobo maščeval, da mu bo naredil to ali ono zlo. Hvala Bogu, da se nič od tega ne uresniči, ker pač ljudje v jezi ali obupu nekaj rečemo, pozneje pa tega ne naredimo, ker smo se ‘ohladili’ in sami uvideli, da je bilo to, kar smo izrekli, neumno. Tako tudi ti še počakaj z radikalnimi odločitvami.
In prav v dejstvu, da ranjeni ljudje ranimo, bi jaz iskal razlago za razumevanje napačnega ravnanja tvoje mame. Ali mogoče veste, če je bila ona sama v mladosti ranjena? So njo v družini zapostavljali? Vam je mama sama o tem kdaj pripovedovala? Če za to ne veste, potem bi morda bilo odrešujoče za vas in za mamo, da bi se o tem pogovorili. Da bi mama (iz)povedala kaj o svojem otroštvu ali mladosti. Vi bi jo potem bolje razumeli, pa tudi njena bolečina bi bila manjša, če bi jo ‘dala iz sebe’, če bi jo izpovedala in se tako razbremenila. Morda bi ob tem tudi spoznala, da z vami ne ravna prav, ko vas zapostavlja, in bi se ob izpovedovanju svoje zapostavljenosti zavedela, da sama ponavlja napačen vzorec obnašanja, zaradi katerega je tudi sama veliko trpela.

RUSTJA, Božo. (Pisma). Ognjišče, 2018, leto 55, št. 12, str 40-41.

Zajemi vsak dan

Ne pusti, da bi ti težave, s katerimi se srečuješ, vzele pogum. Pogosto se vprašaj: “Je to delo Božje ali moje? Ga opravlja Bog ali jaz?”

(François Xaviêr Van Thuán)
Ponedeljek, 16. September 2019
Na vrh