Obhajilo med pogrebno mašo

Pred nedavnim sem se udeležila pogreba z mašo, pri kateri pa ni bilo obhajila. Duhovnik je obhajal najprej sebe, nato ministranta, potem pa vse skupaj pospravil. Kolikor vem, se ni nihče prej domenil, da obhajilo drugim ni potrebno, morda bi se ga kdo od nas tudi udeležil. Zanima me vzrok za to odločitev in če je to stalna praksa tudi v drugih župnijah?
Najlepša hvala za odgovor
Tadeja

Vprašujete se o vzroku, zakaj duhovnik ni obhajal vernikov laikov pri pogrebni maši? Odgovoril bi vam lahko le duhovnik, ki vernikov ni obhajal, sam bom skušal poiskati zgolj domnevne razloge za to dejanje. Zanimivo, da je Jezus v štirih dneh dvakrat ‘razlomil kruh’, prvič pri zadnji večerji (Lk 22,19) in drugič, ko se je na veliko noč kot Vstali pridružil učencema na poti v Emavs, ki sta ga prepoznala prav po “lomljenju kruha” (Lk 24,30), kar je eden izmed izrazov evharistije (maše), ki vključuje tudi obhajilo.
Današnji nauk Cerkve glede obhajila med mašo je zelo jasen. Vsaka maša, tudi pogrebna, ima dva dela, bogoslužje božje besede in evharistično bogoslužje. V zgodnji Cerkvi so katehumeni, pripravniki na krst, ostali samo pri besednem bogoslužju in se nato umaknili iz bogoslužnega prostora, saj je evharistično bogoslužje bilo namenjeno samo tistim, ki so bili po daljši pripravi že uvedeni v zakramentalno skrivnost s sprejemom zakramentov uvajanja (krst, birma, evharistija). Priprava na prejem zakramentov uvajanja odraslih v krščanstvo (katehumenat) je bila ena izmed najpomembnejših dejavnosti zgodnje Cerkve, kar bo najbrž tudi v prihodnosti. Bila je sestavljena iz prvega oznanila (kerigme) in sistematičnega poučevanja (katehez). O tem uvajanju v skrivnost svetih skrivnosti, predvsem evharistije, imamo iz 3., 4. in 5. stoletja krščanstva številne odlične mistagoške kateheze.
Vsi odrasli krščenci, ki so se v zgodnji Cerkvi udeleževali tedenske evharistije, izjemoma javni veliki grešniki (umor, prešuštvo, odpad od vere), so pri maši tudi prejemali obhajilo. Ohranjeno je poročilo o mučencih iz Abitinije v Severni Afriki iz leta 304, ki so jih vojaki presenetili pri obhajanju nedeljske maše (evharistije), ki je bila v rimskem cesarstvu prepovedana. Gospodarju so zasliševalci očitali, da je v svoji hiši dovolil obhajanje “svetih skrivnosti”. »Ker so moji bratje, jim nisem mogel braniti!« je odgovoril. »Pa bi jim moral!« so bili strogi zasliševalci. »Nisem mogel, ker brez Gospodovih skrivnosti ne moremo biti!« je odgovoril gospodar hiše, pri katerem so se kristjani zbirali k maši. Mučenci iz Abitinije so raje umrli, kakor da bi opuščali nedeljsko mašo, ki je vključevala seveda tudi sv. obhajilo. Tako nam prav mučenci sporočajo, da brez obhajila ne bi kot kristjani mogli preživeti.
Skozi zgodovino se je prejemanje obhajila zelo spreminjalo, predvsem po milanskem ediktu leta 313. Postopno je Evropa postala zakramentalizirana, kar pomeni, da so prebivalci bili večinoma krščeni, žal pogosto vse do danes premalo ‘evangelizirani’, premalo poučeni o evangeliju in krščanskih skrivnosti, kar je pozneje prispevalo k vse redkejšemu prejemanju obhajila celo po samostanih. Velika svetnica sv. Klara Asiška je v svojem Vodilu za sestre klarise, ki ga je potrdil papež Inocenc IV. leta 1253, zapisala: »Sestre naj prejmejo obhajilo sedemkrat na leto, to je na božič, na veliki četrtek, na veliko noč, na binkošti, na Marijino vnebovzetje, na praznik sv. Frančiška in na praznik vseh svetnikov.« Ta zapis za redovnice klarise je odsev takratnega časa. Zaradi pomanjkljivega pojmovanja sv. maše (evharistije) in posledično opuščanja obhajila je Cerkev določila, kar po Zakoniku cerkvenega prava še danes velja, da je vsak vernik dolžan “vsaj enkrat na leto”, v velikonočnem času, prejeti obhajilo (ZCP kan. 920). V času janzenizma so po številu spovedancev večkrat celo določali število obhajancev, saj so ponekod po spovedi pristopali samo enkrat k obhajilu.
Že pred dvesto leti (nekateri že prej) so svetniki in teologi začeli ponovno poudarjati obhajilo kot del evharistije (maše). Pred dobrimi sto leti pa je papež sv. Pij X. uradno, v duhu zgodnje Cerkve, priporočal pogostno sv. obhajilo. Po papežu Piju X. je k rednemu obhajilu pri sveti maši veliko prispevalo predvsem liturgično gibanje. Prav liturgično gibanje in odkrivanje spisov cerkvenih očetov je močno poseglo na dogajanje na 2. vatikanskem koncilu, ki je izdal kot prvi koncilski dokument prav liturgično konstitucijo o sv. bogoslužju in v njej na najvišji ravni poudaril, da obhajilo spada k evharistiji.
Duhovnik, ki pri pogrebni maši ni obhajal vernikov laikov to dobro ve, najbrž pa je lahko občutil stisko zaradi pomanjkljivega sodelovanja pogrebcev med sv. mašo, kjer so bili navzoči lahko zelo oddaljeni kristjani, morda pa celo nekrščeni pokojnikovi znanci in prijatelji. Najbrž se je zavedal, da pripada “sveto svetim”, kot reče duhovnik pred obhajilom v vzhodnem mašnem bogoslužju, kar pomeni, da je obhajilo (sveto) za tiste, ki živijo s Cerkvijo in jih apostol Pavel imenuje “sveti”. Najbrž pa ni našel pravega izraza, da bi to jasno, na kratko, razumljivo, spoštljivo in ne žaljivo povedal. Zaradi tega problema, predvsem pri pogrebnih mašah v mestih, so duhovniki, predvsem če niso poznali ne umrlega in ne poznajo njegovih sorodnikov ter drugih pogrebcev, pogosto v stiski, kako naj na najprimernejši način izrečejo sporočilo “sveto svetim”, oz. “obhajilo tistim, ki so nanj pripravljeni”, krščenim, uvedenim v skrivnosti vere, tistim, ki se trudijo živeti po evangeliju. V podobnem primeru nekateri duhovniki rečejo: »K obhajilu vabim tiste, ki tudi sicer obiskujete nedeljsko mašo in prejemate obhajilo, drugi pa lahko med obhajanjem v tihoti pomislite na pokojnega, se mu za njegovo dobroto zahvaljujete, zanj molite in ga izročate božjemu usmiljenju in odpuščajoči božji ljubezni. Lahko mu tudi zaželite, da bi stopil v dan, ki ne pozna noči in da bi mu svetila luč, ki nikoli ne ugasne ter mu zaželite večni ‘pokoj’, kar pomeni večni ‘mir’.«
Spoštovana gospa Tadeja, vaše vprašanje je potrdilo, da današnja Cerkev potrebuje novo evangelizacijo, ki bo pomagala k poglobljenemu krščanstvu in tudi poglobljen odnos do prejemanja zakramentov, tudi evharistije.

ŠKAFAR, Vinko. (Pisma). Ognjišče, 2019, leto 55, št. 1, str 63-64.