Ne morem in ne znam se veseliti sreče bližnjih

»Zavist je greh, ki gloda in razjeda, v njem ni strasti, ni užitka, ni zabave, je zgolj trpljenje in duhovna beda,« pravi pesnik Leon Oblak. Kako dobro razumem te besede! Vsak dan jih izkusim! Moj duh gnije in hkrati ječi. Moje življenje je boj, … ne boj, mesarsko klanje! Notranji boj med egoizmom in sočutjem, med žalostjo in veseljem, med nevoščljivostjo in dobrotljivostjo. Vse je krvavo. A te krvave bitke ni moč zaznati, za ta boj vemo le Bog, hudič, jaz in morda prijatelj, ki za mojim nasmeškom opazi resnico.
Kot prvorojenca so me ves čas ujčkali; deležen sem bil neverjetne pozornosti. Že od zgodnjega otroštva sem želel biti pomemben, biti središče, ki se mu daje veliko pozornosti. Moj oče je mojo ‘vzvišenost’ opazil in mi zato dajal manj pozornosti in spodbudnih besed, kar je pustilo na mojem ‘egu’ neizbrisljiv pečat. Očetje se premalo zavedajo, kako pomembno je, da sinu izkazujejo pozornost in mu dajo kakšno spodbudno besedo ter se z njim družijo. Vsak oče je kipar, ki lahko izkleše pravega Davida. Nekje sem prebral misel: Kdor je ljubljen, bo ljubil, kdor je ranjen, bo ranil. Moj oče je iskreno ljubezen in pozornost posvečal raje moji sestri, zato se je v meni oglasil moj ‘ego’, ki ga kot otrok takrat nisem znal obvladovati. Bil sem ji nevoščljiv za to, kar je ‘svetega’ prejela, jaz pa ne. Večkrat sem ji nagajal, oče pa je bil nato jezen name, kar me je še bolj ranilo. Vzgajal me je po vojaško, navadil me je delati, jezen pa je bil, če nisem ubogal. Vesel sem bil, ko sva skupaj gradila hišo, pokrivala streho in vmes debatirala, a iskrenega pogleda, iskrene pohvale ni bilo. Celo Jezus je dobil potrditev Očeta: »Ta je moj ljubljeni sin, nad katerim imam veselje!« Tako se še danes ob iskreni pohvali zamislim in si rečem “Vau, morda pa sem res edinstven!” Materialno sem bil odlično preskrbljen, za kar sem staršem hvaležen, a nekaj mi je prebodlo srce – pomanjkanje očetovske ljubezni. In to rano nosim s seboj vsak dan. Je kot kamenček v pohodnem čevlju, ki ti na vsakem koraku povzroča neizmerno bolečino. Pot pa je dolga, do Aljaževega stolpa je strma in nevarna pot, ob premajhni pozornosti lahko v hipu zgrmim v prepad. V sebi čutim močno hrepenenje: Kako rad bi si sezul čevelj in iz njega stresel oster košček kremena in nadaljeval svobodno, brez silne bolečine in užival v vsakem koraku, vsakem vdihu in vsakem pogledu. A kaj, ko ne vem, kako bi odvezal trdno zavozlane vezalke …
Obupno si želim, da bi se znal iskreno veseliti sreče bližnjega, pa se ne morem. In čeprav se ne morem, se potrudim, da ne bi prizadel bližnjega in razodel svoje pokvarjenosti. Strašno sem nezadovoljen, ko se lažnivo nasmehnem. V tistem trenutku sem razčlovečen, prijetna melodija se sprevrže v disharmonijo. V hipu sem prikrajšan za dva nebeška darova: da se lahko svobodno odločam in da ljubim. Od sprva še kar prijetnega nasmeha, ki ga ni enostavno razbrati za lažnega, ostane le še napet obraz – jaz vlečem navzgor, moje ustnice in lica pa navzdol. Žalosti me tudi, da se znam posmehovati, ko so drugi v težavah in so nesrečni. Trudim se obvladovati svoj značaj, a če delam v nasprotju s svojim značajem, se mi zdi, kot da delam proti samemu sebi. Boli me, če sem nevoščljiv in boli me, če ravnam v nasprotju s svojim značajem. Prosim, da me priporočate Bogu v molitvi. Zavedam se, da je veselje temelj, na katerem se gradi odnos, zato ga bom vedno znova in znova iskal in zanj prosil.
Sam nekako prvo pomoč iščem v fitnesu, hoji v hribe in branju knjig, ki me zamotijo; in v samoti. Problem nastane, ko sem v družbi, kjer prevladujeta veselje in zadovoljstvo, iz moje notranjosti pa prihaja nagnusna jedka nevoščljivost, ki mi preprečuje, da bi počel to, za kar sem bil ustvarjen – iskreno ljubil. »Ne delam namreč tega, kar hočem, temveč počenjam to, kar sovražim,« je dejal sv. Pavel. Točno to se dogaja meni. A globoko v meni se skriva nekaj velikega, močno hrepenenje po ljubezni. Zaljubil sem se v sošolko, ki pa mi ljubezni ne vrača. Res je, da ji nisem povedal, da jo ljubim, sem se ji pa trudil približati, biti z njo. A ona tega ni začutila, ni mi vračala pozornosti, raje se je družila z drugimi. Ker sem bil ‘zavrnjen’, sta se v meni naselila strah in žalost. Ta dva pa mi preprečujeta biti iskren do nje; iz moje prvotne zagretosti nastajata načrtno ohlajanje strasti in počasno prebolevanje. Ne morem si namreč privoščiti še ene srčne rane, še enega kamna v pohodnih čevljih. Načela me je tudi depresija in zagrenjenost, proti katerima se borim na vse kriplje. Ja, življenje pač ni potica, je boj, največkrat kar s samim seboj, z lastnim egom in ponosom.
Ta nesrečna ljubezenska zgodba je stanje na mojem notranjem bojišču le še poslabšala. Zmagujejo sile teme. A vojne še zdaleč ni konec. Morda pa jo odloči le en samcat nežen, iskren in ljubeč poljub Lepotice. In prekletstvo Zveri bo izničeno!
Luka

Pohvale vredna sta tvoje globoko razmišljanje in prizadevanje, da skušaš sam iskati rešitev svojih težav. Prav tako dobro vidiš svoje težave, a ob njih ne jočeš in tarnaš, ampak si prizadevaš, da bi jih odpravil. Tudi pri svojih starših in drugih ljudeh ne gledaš samo na slabe stvari, ampak moreš videti tudi dobre.
Praviš, da si imel lepo otroštvo, za katerega si staršem hvaležen. Celo preveč pozornosti so ti izkazovali. Ko pa je oče to ugotovil, je začel ravnati drugače. Morda tiči v tem razlog ‘trdega’ ravnanja tvojega očeta. Najbrž ti je želel s tem pomagati, kajti videl je, da si deležen ‘neverjetne pozornosti’. Zbal se je in začel ti je naklanjati manj pozornosti. Želel ti je pomagati, ti pa si njegovo ravnanje zelo težko razumel. Ob tem si se ti čutil ranjenega in še danes trpiš. Oče je v začetku najbrž želel samo dobro, a je pozneje njegovo ravnanje prešlo v drugo skrajnost: ni ti samo nehal naklanjati veliko pozornosti, ampak te ni nikoli pohvalil, ti namenil spodbudne besede, skratka, pokazal, da si mu dragocen in da te ima rad. Pa te je najbrž v srcu imel rad, čeprav ti tega ni pokazal.
Sam si napisal, kdor je ranjen, bo ranil. To drži in ti to občutiš in iz tvojega pisma tudi odseva strah, da boš tudi ti začel raniti druge. Prav je, da se zavedaš te nevarnosti, a bi bilo prav, da bi se vprašal, če mogoče tudi tvoj oče ni bil ranjen in zato rani. Saj vemo, da radi ponovimo ‘vzorec’ svojih staršev. Veljalo bi se pogovoriti z očetom, morda bi ti povedal kaj o svojem otroštvu in mladosti. In ti bi ga bolje razumel.
Ostaja pa vprašanje, kako izstopiti iz tega začaranega kroga in iz tega, da ponavljamo vzorec svojih staršev? Delno že sam odgovarjaš, ko pišeš, da je celo Jezus dobil Očetovo potrditev, ko mu je ob krstu dejal: Ta je moj ljubljeni sin, nad katerim imam veselje! Toda tudi tebi je nebeški Oče dejal pri krstu enake besede. Tudi ti si pri krstu postal ljubljeni božji otrok, ki te je nebeško Oče vesel. Zavedaj se tega! Zavest, da te Bog ljubi, naj ti bo večja kot nesprejemanje nekaterih ljudi. Tu se pokaže odrešenjska moč krščanskega sporočila, da smo ljubljeni božji otroci in da v moči te ljubezni ljubimo, saj si sam zapisal: Kdor je ljubljen, bo ljubil. Ne pozabi, da si ljubljen in da zato moreš ljubiti. Jezus je v moči Očetove ljubezni izpolnil svoje odrešenjsko poslanstvo. Tudi ti lahko v moči božje ljubezni izpolniš svoje poslanstvo.
Pišeš, da je tvoja težava zavist in navajaš besede Leona Oblaka o tej napaki. Da, zavist je poseben greh. Od njega nimamo nobene koristi. Če imamo od kraje to, kar ukrademo, od laži, da prikrijemo kakšno napako itd, od zavisti nimamo nič, razen skritega trpljenja. Ti ga pretresljivo opisuješ. Zavist mnogokrat izvira iz tega, da se primerjamo z drugimi in pri tem opazimo, kaj drugi imajo in česa mi nimamo. Zato se ne primerjaj z drugimi. Tvoje življenje bo veliko lažje in lepše, če se ne boš primerjal z drugimi. Tako primerjanje nima smisla. Spravlja nas v slabo voljo in rojeva zagrenjenost in zavist. Poleg tega pri primerjanju vidimo to, kar drugi imajo, mi pa ne, ne vidimo pa tega, kar imamo mi, drugi pa ne. Močna zavist nam velikokrat prepreči, da bi slednje videli. Zato se zavedaj svoje enkratnosti in svojih darov. Tebe je Bog ustvaril enkratnega in ti dal posebne darove. Ne da bi se z njimi bahal, ampak da bi z njimi razveseljeval druge. Tebi je Bog dal posebno nalogo v življenju. Ne oziraj se na druge in ne primerjaj se z njimi, da se iz tega ne bi rojevala ali povečevala zavist, ampak se veseli darov in sposobnosti, ki ti jih je dal Bog.
Zato ko boš v družbi, ne glej na to, kaj imajo drugi, ker to v tebi rojeva zavist, ampak se veseli tega, kar ti je Bog dal. Bodi hvaležen za darove, ki jih imaš. Zavedaj se, da si Bogu dragocen, da si njegov otrok in to naj v tebi rojeva veselje. Zavest, da te Bog ljubi, se krepi z obiskom maše in prejemanjem obhajila. Z vsako mašo nam namreč Bog govori, da prihaja k nam, ker smo mu dragoceni in nas ljubi. Na poseben način nam to pokaže, ko ga prejmemo v obhajilu. Vsaka molitev naj te spomni, da se pogovarjaš z Bogom, ki te neizmerno ljubi.
Na koncu pisma omenjaš še dekle, v katero si zaljubljen, nisi pa ji izpovedal ljubezni. Ker ona ni pokazala zanimanja zate, si razočaran. Bojiš se nadaljnjih korakov v življenju, ker se bojiš nadaljnjih razočaranj. Toda kako veš, da dekletu ni zate, če se ji nisi približal in ji nisi povedal, da jo ljubiš? Razumem, da te dosedanja razočaranja ovirajo, a če jih ne boš skušal premagovati, se jih ne boš nikoli osvobodil. Najbrž dekle ne zna brati tvojih misli, zato ji jih moraš ti razodeti. Nikar ne stalno misli na prejšnje življenjsko razočaranje, ker te bo to blokiralo. Ne bližaj se ji v prepričanju, da te bo zavrnila – to namreč izhaja iz tvojega pisma – in ne obupaj, če ti ne bo v prvem trenutku odgovorila z enako navdušenostjo. Morda bo potrebovala čas, da bo spoznala tvoje dobre lastnosti.
V zadnjem stavku pisma pokažeš svoje neskončno hrepenenje po ljubezni. Mimogrede – ti nisi zver. Toda ti si že ljubljen, neskončno ljubljen, ker te Bog neizmerno ljubi in prav v moči te ljubezni lahko premagaš opisane življenjske težave ter lahko narediš izredno veliko iz svojega življenja.
RUSTJA, Božo. (Pisma). Ognjišče, 2019, leto 55, št. 2, str 62.