Kako naj pomagam bližnjim, če pa sama nimam od česa živeti?
Pred leti sem diplomirala in takoj začela iskati službo. Težko je bilo kaj najti, odpravila sem se na vse konce naše ljube domovine in opravljala različna dela, toda kljub temu, da se res trudim, česa stalnega in tudi moji izobrazbi primerno plačanega nisem dobila. Tako moram še vedno živeti na ramenih svojih staršev, ki mi pomagata s svojo pokojnino. Narobe svet. Včasih so otroci staršem v zameno za njihov trud in pomoč v času študija, omogočali brezskrbno starost … Še huje je, če začnem razmišljati, kakšna je pravzaprav moja prihodnost. Če sem nekoliko cinična, potem bi bilo najbolje, da grem na ulico in v eni noči zaslužim toliko kot zdaj z velikim trudom v pol leta, ali pa naj končam to ubogo življenje, vsaj ne bom v nadlego drugim?
Večkrat razmišljam o tem, še največkrat sredi meseca, ko ostanem čisto brez pribite pare in mi morajo starši pomagati poravnati stanarino. Včasih je bilo tako, da so mladi ljudje lahko načrtovali svoje življenje, s pomočjo staršev so se izšolali, si našli življenjskega sopotnika, se zaposlili in potem ustvarili družino. Danes si pa lahko mlad, lep, privlačen, poln idej, izobražen, iznajdljiv …, če nimaš dovolj pod palcem ali bogatih stricev, je vse zaman.
Ko je zelo hudo, pa mi veter vsak dan prinese še bolj črne oblake. Res sočustvujem z vsemi delavci, ki so prišli v obljubljeno deželo Slovenijo, dobili delo in so zdaj razočarani ostali brez vsega, tudi brez zasluženega denarja. Toda kako naj jim pomagamo, ko si še sami ne moremo. Počasi pa postajam kar očitno nejevoljna in ljubosumna na cigane in druge tujce, ki imajo službo in stanovanja, hiše. Verjamem, da bi morala biti kot zgledna in dejavna katoličanka bolj usmiljena. Toda, verjemite mi, ni lahko biti, ko vidiš, kako vsak dan kršijo tvoje pravice, da ti potem konec meseca dajo vedeti, da ti dajejo miloščino.
Seveda imam svoje mnenje tudi do naše pomoči drugim narodom: Grčiji, Irski, in državam v tretjem svetu … zakaj dajati denar, poskrbimo raje za to, da bi se ljudje v tretjem svetu izobrazili, da bodo znali sami upravljati s svojim premoženjem, živeti v družbi in znati tudi omejiti porabo … Tudi jaz klošarju, ki je že rahlo okajen, ne dam denarja, ampak mu kupim sendvič …
Morda boste rekli, da sem preveč črnogleda, preveč kritična in da je v meni premalo ljubezni do bližnjega, a vseeno preberite moje pismo in vsaka vaša beseda mi bo zelo prav prišla …
Mihaela
S pozornostjo sem prebral vaše pismo in želim ostati z vami duhovno povezan. Čutim vašo stisko in hkrati vašo notranjo moč, ki vam je dala pogum, da ste izrazili svojo stisko in da kljub črnim oblakom vendarle še upate, da sonce obstaja. V tem vidim vaš pomemben delež pri opogumljanju mnogih, ki se nahajajo v podobnem položaju in o njem ne upajo spregovoriti.
Z vami sem solidaren v prepričanju, da se vaša situacija ne bi smela zgoditi, ne vam ne mnogim, katerih glas ste s tem pismom postali, ker delijo vašo stisko. Bog si takšnega sveta ni želel, ko ga je ustvaril in nas na njem. Najgloblji vzrok vsake podobne stiske in krize, v sedanjosti ali preteklosti, je greh, ki korenini v izvirnem grehu, ki nam je zapravil raj. A kar se mi zdi najpomembneje, Božji odziv je bil takoj napoved rešitve iz nastalega stanja. In ta obljuba velja tudi za današnjo krizno in v marsičem krivično stanje. Zato je prav, da v vsakem trenutku, tudi najhujšem, osebno ohranjamo upanje, ki nas varuje, da bi padli v obup. Vse te elemente najdem tudi v vašem pismu.
Kot predsednik Slovenske karitas praktično vsak dan sprejemam sporočila o težkih zgodbah, ko na primer prej dobrotniki Karitas postajajo praktično čez noč prejemniki pomoči. Nemoč, sram in večkrat tudi jeza kar sami vzniknejo v duši ob takšnih primerih. Zato je v takšnih primerih še bolj od materialne pomoči pomembna človeška bližina, opora rame bližnjega, kjer se je mogoče tudi človeško odpočiti. Verjamem, gospa Mihaela, da vam je težko, ko ne morete materialno pomagati tistim, ki prosijo pomoči. A bi vam rad dal malo poguma in vas spomnil, da imate še veliko drugega, kar lahko podarite. Imate svojo bogato notranjost, ki jo vaše pismo razodeva. Lahko postanete tudi prostovoljka pri Župnijski karitas ali kje drugje, kjer boste lahko dajali poguma tistim, ki doživljajo podobno kot vi. Gotovo boste to storili še bolj občutno in uspešno kot nekdo, ki podobne izkušnje, kot jo imajo ljudje, ki prihajajo po pomoč, sam še ni imel. Sam verjamem reku, ki je vzniknil iz modrosti vere, da kjer se zapro vrata, Bog odpre okno. Zato vas še enkrat, in po vas vse, ki so v podobnih stiskah, spodbujam, da premagajte skušnjavo, ki v stiski sili, da bi se vaše srce zaprlo. Nasprotno, odprite ga, saj imate vedno nekaj, kar lahko podarite. In prepričan sem, da se bo ob skupnem iskanju odstrlo kakšno okno tudi za vašo boljšo prihodnost.
TURNŠEK, Marjan.(Pisma). Ognjišče, 2013, leto 49, št. 2, str 54-55.