Kaj pa stigme, Kristusove rane?

V današnjem času praznoverja, new agea, alternativne duhovnosti, znanstvene fantastike in raznih prevar, me vznemirja vprašanje, ali je Cerkev kdaj pojasnila stigme. Kako se da razložiti ta pojav Kristusovih ran, ki se pojavijo pri navadnih smrtnikih. Nekoč mi je neki duhovnik razložil, da Cerkev čaka toliko časa, dokler se o tem najprej ne izrazita medicina in psihologija in da o ničemer ne odločajo, dokler je tisti človek še živ. Povedal mi je tudi, da je do tega pojava prvič prišlo leta 1224 pri sv. Frančišku Asiškem, do konca 19. stoletja je bilo več kot 300 takih primerov (večina pri ženskah), ki pa niso bili dokazani, v zadnjem času je eden izmed takih sv. pater Pij iz Pietrelcine. Seveda me zanima, kaj mislite o tem: ali so stigme naravni pojav ali čudež. Zanimivo se mi zdi, da v vzhodni Cerkvi tega pojava ne poznajo. Na Zahodu pa je veliko svetnikov, ki so imeli stigme, vendar naj kanonizacija ne bi bila utemeljena s stigmami. Ali so ti pojavi povezani s svetim življenjem, molitvijo, ali pa se pojavijo tudi pri ljudeh, ki nimajo nobenega stika s krščansko duhovnostjo? Janez

Iz vašega vprašanja je jasno, da nekatera dejstva o stigmah poznate. Kljub temu bom najprej za tiste, ki jim je to področje manj znano, razložil osnovne pojme. Začnimo s pojmom stigma (vbodljaj, znamenje, madež, brazgotina, rana), ki se včasih pojavi na telesu mistika in ustreza Kristusovim ranam. Gre za stranski pojav mističnega izkustva, značilen izključno za krščanske (zahodne) mistike, znan pa je od srednjega veka, ko so začeli poudarjeno častiti Jezusovo trpljenje in smrt na križu. Na začetku omenjate današnja praznoverja, new age, alternativne duhovnosti, znanstveno fantastiko in razne prevare. Enega od takih novodobskih alternativcev so pred leti predstavljali tudi po Sloveniji. Ker sem se ukvarjal z novodobskimi alternativci, sem se udeležil 'predstave' enega od italijanskih 'stigmatičnih' ponudnikov v Športni dvorani SC Postojna in takoj ugotovil, da gre za eno od znanstvenofantastičnih prevar. Podobne ali še bolj primitivne prevare so s stigmami in krvavitvijo poskušale Vodiška Johanca (Ivana Jerovšek, 1885-1919), Jeričeva iz Zibike in še kdo tudi na Slovenskem. Milivoj Bolobanić, hrvaški ekzorcist v Zadru, pa celo meni, da bi lahko stigme povzročil satan v svojo korist. Tu nas ne zanimajo primeri stigem pri fakirjih ali v primerih protestantskih denominacij ali celo v islamu, pri derviših in raznih medijih, ker bi rad na vaše vprašanje odgovoril kot teolog.

Duhovnik vam je pravilno razložil, da se Cerkvi glede ugotavljanja pristnosti stigem ne mudi in čaka, da se o njih najprej izrečejo medicina, psihoanaliza, psihologija in tudi alternativne 'znanosti', da bi razložile pojav stigem kot naravni ali mimonaravni pojav. Gotovo veste, da so nekatere stare kulture razvile marsikaj tako na področju medicine (npr. kitajska medicina) kot tudi na psihosomatskem področju. Najbrž vam je znano, da so nekateri sveti kristjani imeli levitacijo (lebdenje). Za mnoge je znan mistik sv. Jožef Kupertinski, ki je zaradi levitacije postal zavetnik letenja, letalstva in vesoljcev. Obenem pa praktikanti transcendentalne meditacije trdijo, da do pojava levitacije prihajajo tudi v njihovih meditacijah po določenih koncentracijah in metodah. V new ageu se nekateri hvalijo tudi z drugimi paranormalnimi ali mimonaravnimi veščinami, sicer pa je v človeku še marsikaj neznanega in neraziskanega. Pomislimo na hipnozo ali avtohipnozo itd., čeprav moramo biti pri vsem tem previdni, da ne bi zašli v šarlatanstvo, v katero od novodobskih znanstvenofantastičnih različic ali v komercialno praznoverno ponudbo.

Vas zanimajo stigme, ki so jih nosili nekateri, bilo bi jih naj okrog tristo, zahodni svetniki, večinoma ženske. Moram vam pritrditi, da pravoslavni kristjani ne poznajo stigem, in sicer najbrž zato, ker pri njih ni poudarek na Kristusovem trpljenju in smrti, ampak bolj na njegovem vstajenju in poveličanju, in temu sledi tudi vzhodna mistika. Moramo pa tudi povedati, da se je prvi znani stigmatik sv. Frančišek Asiški (1182–1226), če izpustimo apostola Pavla (Gal, 6,17), spreobrnil ob pogledu na Asiški križ v cerkvi sv. Damijana, na katerem ima Kristus, ki ga je nagovoril, naj popravi njegovo hišo, vstajenjski in poveličani izraz. Sicer pa se je Frančišek pozneje srečeval s trpečim Kristusom tako doživeto, da je tudi sestavil »Molitveno bogoslužje Gospodovega trpljenja«. To pomeni, da je Frančišku podoba zahodnega trpečega Kristusa bila zelo blizu in je najbrž zato na gori La Verna dve leti pred smrtjo, leta 1224, prejel Kristusove rane. Od moških svetnikov je znan stigmatik sv. p. Pij iz Pietrelcine (1887–1968), ki je izjemno priljubljen in češčen svetnik. Predvsem pa je bilo na Zahodu veliko žensk, ki so bile mistikinje in so mnoge od njih zelo posegle v dogajanje Cerkve, obdarovanih s stigmami. Od moških je še znan sv. Janez od Boga (1495–1550), ki je bil ustanovitelj usmiljenih bratov, ki se posvečajo bolnikom. Omenimo vsaj nekatere bolj znane mistikinje in večinoma vidkinje s Kristusovimi ranami: samostansko tretjerednico sv. Angelo Folinjsko (1246–1309), cerkveno učiteljico sv. Katarino Siensko (1347–1380), ki je zadnja leta živela samo od evharistije, avguštinsko eremitinjo sv. Rito iz Cascie (1380–1457), bolniško negovalko sv. Katarino iz Genove (1447–1510), sv. Katarino Ricci (1522–1589), klariso kapucinko sv. Veroniko Giuliani (1660–1727), nemško avguštinko bl. Katarino Emmerich (1774–1824), sv. Gemo Galgani (1878–1903), poljsko redovnico in mistikinja sv. Favstino Kowalsko (1905–1938). Pri vseh navedenih svetnikih ni bilo pomembno pri razglasitvi za svetnike, da so nosili stigme in imeli druge mistične pojave (zamaknjenja, videnja, prikazovanja in posebna razodetja, krvave solze in krvavi pot, odsotnost hranjenja /inedia/, mistično obhajilo, materializacijo, ksenoglosijo, kardiognozijo in še druge izredne mistične pojave), temveč dejstvo, da je bilo njihovo življenje sveto. Morda je prav, da omenim, da v zadnjem času narašča zanimanje za Magdaleno Gornik (1835–1896) z Gore pri Sodražici, ki bi naj tudi imela stigme (prim. Martina Kraljič, Magdalena Gornik, Ponova vas 2008; ista, Magdalena Gornik (1835–1896) z Gore pri Sodražici, Ljubljana 2004, diplomsko delo na Teološki fakulteti univerze v Ljubljani; http://blog.ognjisce.si/joze/2012/05/06/stigme-magdalena-gornik-in-vodiska) in se razmišlja o njenem postopku za razglasitev za blaženo.

Ko gre za Kristusove rane, je pomembno, da gre za trditve zasebne narave. Preden bom zadeve poskušal razložiti, naj omenim, da je enkrat samkrat bogoslužno izražena trditev Cerkve, da je nekdo imel rane, in to velja za sv. Frančiška Asiškega. Cerkev je namreč dovolila, toda samo Frančiškovim redovom, da lahko bogoslužno obhajajo Vtisnjenje ran Frančišku Asiškemu, kar je 17. septembra, ko bi naj prejel rane na gori La Verna. Po načelu 'zakon molitve – zakon vere' (lat. lex orandi – lex credendi) bi po nekaterih razlagah pomenilo, da bi šlo že za normo vere (versko resnico), ki bi izpričevala nezmotljivost vere Cerkve. Toda praznik Vtisnjenje ran lahko obhajajo samo Frančiškovi redovi, kar pomeni, da to lahko – na neki način – primerjamo z beatifikacijo svetnika in ne kanonizacijo. Še bolje in bolj jasno to razloži Vladimir Truhlar na primeru praznika Lurške Marije, ki meni, da po bogoslužju še ni mogoče sklepati, da 'Cerkev veruje' v nekaj, kadar sama ne izjavi izrecno in z vso jasnostjo, da predpostavlja ali udejanja tako vero. »Tako npr. iz liturgičnega praznika lurške Marije ni mogoče sklepati 'vero Cerkve' v prikazovanja, ki se pripisujejo Bernardki Soubirous. Treba je razlikovati med predmetom kulta in povodom kulta. Na praznik Lurške Marije je predmet kulta Marijino brezmadežno spočetje, povod kulta pa so prikazovanja. Vera, 'božja vera', velja le resnici Marijinega brezmadežnega spočetja, ne pa prikazovanju Bernardki. Obredni kongregaciji so izrecno predložili vprašanje, ali je Sveti sedež ta prikazovanja kdaj potrdil. Kongregacija je odgovorila: bilo je 'samo dopuščeno, da jim ljudje pobožno verjamejo kot nečemu, kar tako vero zasluži', a da jim gre 'zgolj človeška vera', ne tista, ki ji navadno dajemo ime 'vere' (= božja vera), - človeška vera pa tolika, kolikor morejo utemeljiti zgodovinska dejstva« (Vladimir Truhlar, Leksikon duhovnosti, 301). Enako velja, ali še manj, ker gre samo za praznik znotraj Frančiškovih redov in ne za vesoljno Cerkev, za Vtisnjenje ran sv. Frančišku Asiškemu.

Cerkev se uradno o nadnaravnosti stigem ne izraža in zato te ne spadajo v področje 'božje', temveč 'zgolj človeške vere'.

Vinko Škafar