Otroka bi rad krstil v pravoslavni in katoliški Cerkvi

Ime mi je Niko in sem pravoslavne vere. Želel bi otroka krstiti v obeh Cerkvah, tako pravoslavni kot katoliški. Sam sem pravoslavne vere in jo spoštujem. Moje dekle je iz katoliške družine, kar tudi zelo spoštujem. Ker je tudi pred nama poroka, bi želel, da otrok odrašča tako v pravoslavni kot tudi v katoliški veri. Želim spoštovati obe veri in nobene ne razdirati. Zato se obračam na vas. Ali je možno in kaj bi morala storiti?
Niko

Vaše vprašanje je zelo dobrohotno, saj upošteva obe Cerkvi, pravoslavno in katoliško, vašo in dekletovo, kar je na psihološki in na ravni medsebojnega sprejemanja vredno vsega spoštovanja. Zakrament veljavnega oziroma stvarnega krsta po cerkvenem nauku, katoliškem in pravoslavnem, je neponovljiv, kar pomeni, da kdor je enkrat pravilno, stvarno in veljavno krščen, je krščen za vedno. Krst nas združi z Jezusom Kristusom in priključi njegovi Cerkvi.
V zgodnji Cerkvi so krščevali s trikratnim potapljanjem v vodo, kar pomeni, da je trikratno potapljanje krščenca v vodo klasična oblika podeljevanje krsta, ki izraža močno simboliko očiščevanja in pridružitve ali vključitve v cerkveno občestvo. Pozneje so razen potapljanja v vodo, krščevali tudi z oblivanjem ali kropljenjem, kar je ostalo do danes. Krst po starodavnem izročilu Cerkve ni bil ločen od evharističnega bogoslužja, saj so novokrščenci pri istem bogoslužju bili krščeni, birmani in obhajani, kar je v vzhodnih Cerkvah ostalo do danes. Krst in evharistija sta namreč medsebojno soodvisna. Krščansko življenje, ki ga simbolizira krst, izvira iz evharistije in je nekaj nadnaravnega. Cerkev, ki obhaja evharistijo, živi z evharističnim načinom in je – kot radi pravijo na Vzhodu – ikona (podoba) nebeškega kraljestva na zemlji.
Že v prvih stoletjih krščanstva so teologi razvili nauk o neponovljivosti krsta, teologija je tudi razvila izraz neizbrisno zakramentalno znamenje, ki duhovno (v Svetem Duhu) zaznamuje kristjana prav po prejemu Svetega Duha pri krstu in birmi. Grški cerkveni očetje so to ‘neizbrisnost’ ali ‘trajnost’ imenovali ‘pečat’, latinski očetje pa ‘znamenje’ (signaculum) ali ‘odtis’ (character). Izraza vključujeta tudi neponovljivost teh dveh zakramentov.
Od vseh Cerkva in cerkvenih skupnosti sta si prav pravoslavna in katoliška najbližji, saj imata ob istem Svetem pismu tudi sedem zakramentov in ob skupnem tudi službeno duhovništvo. Danes Katoliška cerkev pravoslavni krst vedno priznava, saj obe uporabljata pravo oz. isto snov (vodo) in pravilno besedilo, ki vključuje Sveto Trojico (krst v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha) in ima isti učinek – vključitev novokrščenca v cerkveno občestvo. “Nihče ne more biti krščen izven vesoljne Cerkve …” je nauk 6. vesoljnega cerkvenega zbora, ki je skupen katoliški in pravoslavni cerkvi. Zato tudi Katoliška cerkev krsta, ki je bil podeljen v Pravoslavni cerkvi, ne ponavlja, ker bi s tem zanikala realnost in veljavnost pravoslavnega krsta.
Naj mimogrede omenim anabaptiste (prekrščevalce) iz 16. stoletja in tudi tiste današnje krščanske skupnosti, ki ne priznavajo veljavnosti (stvarnosti) krsta otrok in zato tiste, ki so bili kot otroci krščeni v katoliški, pravoslavni ali evangeličanski Cerkvi, ponovno krščujejo. Toda to ni vaše vprašanje. Vas predvsem zanima možnost krsta vajinega otroka v katoliški in pravoslavni Cerkvi, ker ste vi član pravoslavne in dekle katoliške Cerkve. Na kratko bi lahko odgovoril s kratkim ‘ne-jem’, toda skušal bom razložiti, zakaj ta ‘ne’.
Obe Cerkvi, pravoslavna in katoliška, imata sedem istih zakramentov: tri zakramente uvajanja (krst, birma, evharistija), dva zakramenta ozdravljanja (spoved-sprava in bolniško maziljenje) in dva zakramenta občestva in poslanstva (zakon ter sveti red). Ob tem temeljnem in teološkem razlaganju pa imata vsaka, pravoslavna in katoliška, tudi lastno pravno (kanonsko) zakonodajo. Katoliška Cerkev je po Drugem vatikanskem cerkvenem zboru svojo versko prakso do sedmih zakramentov v pravoslavni Cerkvi tudi pravno (kanonsko) prilagodila svoji teologiji. Zato tudi dovoljuje katoliškim vernikom, da tam, kjer ni katoliških maš ali bi se je težko udeležili, lahko pristopajo k obhajilu med pravoslavnim evharističnim bogoslužjem (Ekumenski pravilnik, 122-128).
V letih 1974–1990 je bilo na področju nekdanje Jugoslavije devet medfakultetnih (Ljubljana, Zagreb in Beograd) ekumenskih simpozijev in zanimivo, da je šele zadnji simpozij leta 1990, ko je Jugoslavija že pokala po šivih, obravnaval zakrament krsta. Zdi se mi, da lahko kratka predstavitev odličnega pravoslavnega teologa in škofa Irineja Bulovića, ki izhaja iz pravoslavne tradicije, pomaga, da zaslutite pravoslavno prakso. Pri pravoslavnih teologih se ponekod pojavljajo kanonski (cerkvenopravni) problemi glede veljavnosti ali realnosti krsta izven pravoslavne Cerkve, zaradi krivoverskih (heretičnih) ali razkolniških (shizmatičnih) cerkvenih skupnosti oziroma Cerkva. Dejstvo je, da so se v luči kanonskih (pravnih) določil v pravoslavni Cerkvi uveljavili v glavnem trije načini za posameznike ali skupine, ki so bili krščeni v nepravoslavni Cerkvi ali cerkveni skupnosti in želijo vstopiti v pravoslavno Cerkev. Ti trije načini sprejemanja za že krščene v pravoslavno Cerkev so: 1. prekrščevanje (ponovni krst) (pri čemer se spreobrnjence sprejema kot Grke, tj. kot brezbožce), 2. maziljenje s sv. krizmo, birma brez krsta (srbski: miropomazanje) in 3. odpoved vsaki hereziji in izpoved prave vere, brez krsta in birme. S to trojno različno prakso že krščenih v drugi Cerkvi ali cerkveni skupnosti se ukvarja še danes pravoslavna teologija o zakramentu krsta (prim. Ekumenski zbornik 1991, 127).
Spoštovani gospod Niko. Upam, da razumete razloge, zakaj dvojni krst po katoliškem učenju ni mogoč, ker že en krst ‘pravoslavni’ ali ‘katoliški’ krščenca vključi v Kristusovo vesoljno Cerkev oz. mu vtisne neizbrisno znamenje stalne pripadnosti Kristusu. Pozdravljam vašo željo, da bi vajin otrok spoznal obe Cerkvi in da bi ju tudi spoštoval ter cenil. Tega se bo naučil iz vajinega medsebojnega spoštovanja obeh Cerkva, kot tudi obojih sorodnikov, katoliških in pravoslavnih, predvsem če bo zaslutil, da odkrivata drug pri drugem, kot tudi pri obojnih sorodnikih in v obeh Cerkvah, tisto najlepše in najboljše. To velja tudi za spoštovanje in praznovanje obojih praznikov. Oba z dekletom sta v moči krsta kristjana, čeprav pripadata različnim Cerkvam, tisti, – po mojem mišljenju – ki mu je Kristus bolj “pot, resnica in življenje” (Jn 14,6), to je tisti, ki zavzeto pripada konkretnemu cerkvenemu občestvu, katoliškemu ali pravoslavnemu, je boljši kristjan. Udeleževanje tedenske evharistije, maše oz. liturgije, je poroštvo, da bosta sama ostala dejavna kristjana in da bosta veliko lažje vzgojila že pričakovanega in morda še katerega od prihodnjih otrok za kristjana v današnjem sekulariziranem svetu. Novi preizkus vajine pripadnosti Kristusu bo tudi vajina cerkvena poroka, žal tukaj ni prostora, da bi o tem kaj več pisal.
Želim vama, da bi molila, prebirala Sveto pismo, verske časopise in knjige, se o prebranem pogovarjala sama, z vernimi prijatelji in tudi s katoliškim ter pravoslavnim duhovnikom. Predvsem pa želim, da bi ostala odprta za vetje Svetega Duha sedaj v vajinem predzakonskem in pozneje v vajinem zakonskem in družinskem življenju.

ŠKAFAR, Vinko. (Pisma). Ognjišče, 2019, leto 55, št. 2, str 64-65.