Stranka me je ozmerjala s “farško hinavko”

Sem čisto preprosta kristjanka. Skoraj vsako nedeljo grem k prvi maši, da malo meditiram, včasih pravim, da se grem odpočit. Vera mi pomeni trdnost, upanje. Bogu se priporočam tudi glede kakšnih težjih nalog, ki jih moram opraviti, tudi v službi. Na ta način sem prebrodila veliko težkih trenutkov in se z obiskom maše v miru lahko Bogu zahvalim za vse dobro in tudi priporočam sebe in družino. Vera pa je moja zasebna stvar, kakšna je, vedo moji najbližji. V službi ali kako drugače svojega prepričanja ne razkrivam. Nikoli v življenju mi še nihče ni očital česarkoli glede vere. V državni službi delam že 33. leto. Odločila sem se, da ostanem ‘navaden pisar’, saj ima za ženo in mamo prednost delo v domačem kraju, ne le zaradi časa, ampak tudi poznavanje okolja in življenja v njem. Nikoli nisem imela težav, delo sem z lahkoto opravljala in ljudje so me sprejemali, tako sodelavci kot tudi stranke. Se pa seveda najde tudi kdo, ki mu pač ne moreš ustreči, misli, da se na vse spozna, si mu v napoto itd. S kolegom sva se nekoč pogovarjala, da sta pravičnost in poštenje dolgoročni naložbi, gotovi, vendar z njima ne bogatiš. Ampak glej ga, zlomka! Ravno v začetku adventa sem dobila kratko sporočilo, kot je zapisano v naslovu in sicer na službeni elektronski naslov. Moram reči, da mi ni vseeno.
Mama, žena, hčerka, sestra, ki si služi vsakdanji kruh kot pisar v neki splošni službi, gre skoraj vsako nedeljo k maši, da najde moč in upanje, da bo lahko poskrbela za vse svoje, dobi očitek s tipično oguljeno etiketo, da je “farška hinavka”, pa svojo vero izražam samo tako, da ob nedeljah grem k maši. To je moja osebna zadeva, način življenja za vse svoje življenje pa sem moja odgovorna pred Bogom. Mesec dni je že od tega, pa se še nisem čisto umirila. Naj bo to pismo moja spoved pred božičem, h kateri po dolgem času nisem šla. Kolegica, s katero sem se pogovarjala, mi je svetovala, naj pustim času čas, da bom videla, koliko časa me bo ta misel bremenila in si bom postavljala vprašanje o moji morebitni krivdi. Potem bom sprejela odločitev o tem, koliko bom hodila k maši. Zame obisk maše ni tako bistven, je pa seveda pomemben in svet. Ko sem prišla v novo družino, ki ni prakticirala nedeljskih maš, sem nekako šest let živela brez maše, občasno sem obiskovala cerkev v svoji izvorni župniji ali kje drugje. Vem, da se kot kristjan izkažeš v dobrih delih. Niti mi maša ni navada ali folklora. Mogoče pa neke vrste terapija, pomiritev. Ob vsem delu najdem še toliko časa, da zmorem do cerkve. K obhajilu pa grem za velike praznike. Nisem vključena v župnijsko dejavnost, ne berem berila, ne čistim cerkve in ne perem ali likam prtov, tako je bilo tudi v moji domači družini. Vem, da so mnogi naleteli na težave in jih še imajo zaradi sprejemanja kristjanov oz. zaničljivega odnosa do verujočih, česar pa jaz, kot sem napisala, nisem nikoli doživela, mogoče ker svoje vere nisem razkazovala in sem prišla v te kraje od drugod.
Branka

V svojem pismu ste opozorili na nesprejemanje vernih. Ta pojav – vam se je to sicer zgodilo prvič – je v Sloveniji zelo pogost. Do vseh smo v naši družbi strpni, samo do kristjanov ne. Gospa, ki vas je žalila, je menila, da bo s tem nekako zakrila svoje nepravilnosti. Njeno ravnanje me je spomnilo na dogodek, ki se je zgodil moji sestri v šolskih klopeh. Njen sošolec je bil brez naloge. Ko ga je učitelj odkril, je ta kot iz topa izstrelil: “Pri Vidi doma pa molijo, ko zvoni!” Menil je, da bo s tem odvrnil pozornost od svoje napake, pa se učitelj ni dal. Od njega je zahteval nalogo. Lahko bi se seveda končalo čisto drugače … Nekako tako je morda menila stranka, ki je po nepošteni poti želela dobiti denar. Zanimivo je, da je menila, da vas lahko poniža prav s tem, da vam očita vašo vernost. Ne nepoštenosti, ne lenobe, ampak vero. Kakor da je vera nekaj slabega!
Sicer pa sem imel med branjem vašega pisma stalno občutek, da dokazujete, kako krivična je za vas žaljivka, ker pač niste tako zelo verni. Greste samo ob nedeljah k maši in nič več. Nikakor se ne morem natančneje spomniti zgodbe, ki pripoveduje o preganjanju kristjanov. Neki mož je dejal prijatelju, da bo previden v izpovedovanju vere, da se ne bo preveč izpostavljal, ker se boji preganjanja in se mu bo tako izognil. Pa se je zmotil. Preganjali so ga še prej kot onega drugega moža, ki je bil bolj pogumen v izpovedovanju vere. Tudi vam vsa zadržanost v izpovedovanju vere ni pomagala. Po več kot tridesetih letih dela ste doživeli ta hladni tuš.
Naj se za trenutek ustavim ob tem, zakaj ljudi motijo kristjani. P. Marko Rupnik je na duhovnih vajah pripovedoval o dekletu, ki je kot medicinska sestra delala v bolnišnici. Na njenem oddelku je bil zdravnik, ki je s prilizovanjem, morda izsiljevanjem, zlorabil skoraj vse medicinske sestre. Razen omenjenega dekleta. In prav to dekle je začelo motiti druge sestre. Zafrkavale so jo in izrinjale iz družbe ter ji nagajale. Zakaj? “Ker je bila spomenik njihove padlosti,” je razložil pater. Vedno, ko so druge sestre videle to dekle, jih je ta spomnila na njihov padec in na njihovo ponižanje. Če nje ne bi bilo, tega spomina ne bi imele. Zato jim je bila tako na poti in jih je motila. In zato so ji tako nagajale. Kristjan, ki bo živel svoje krščanstvo, bo “znamenje, ki se mu bo nasprotovalo”, ker s svojim življenjem moti utečeno in nepravilno življenje drugih. Zato so pravi kristjani v napoto, ker so velikokrat ‘spomenik padca’ drugih ljudi. Mislim, da je med današnjimi kristjani premalo te ‘preroške drže’, da bi druge ‘izzivali’ s svojim bogoljubnim in plemenitim življenjem. A kot kaže vaš primer je zapostavljanja deležen tudi nekdo, ki sicer ne želi veljati za vernika v javnosti.
Mislim, da nameravate sedaj ravnati napačno. Po tistem, ko vas je stranka označila za farško hinavko, želite prenehati obiskovati mašo. Popolnoma zgrešeno. Le zakaj bi opustili obisk maše? Ste kaj narobe naredili? Iz vaše pripovedi se vidi, da je stranka želela slepariti in na nepošten način priti do sredstev. Če bi vi opustili mašo, potem bi ji nekako dali vedeti, da ima stranka prav, vi pa ste ravnali nepravično. Ali res želite to pokazati? Če ste vi prepričani v pravilnost svojega dejanja, nimate razloga, da bi spremenili svoje življenje in zlasti ne opustili obiska maše.
Nasprotno, svetujem vam, da postanete še dejavnejša kristjanka. Pišete sicer, da vam maša ni folklora, a jo vendarle želite opustiti. Obenem pa se nekako ‘pohvalite’, da niste dejavna kristjanka. Morda bi vam pa ravno to, da bi bili dejavnejša kristjanka, pomagalo, da bi še naprej zvesto obiskovala mašo. Nekako se ponašate, da ne berete berila, da ne pojete, da ne pomagate v cerkvi … Kakšna taka dejavnost bi vas bolj povezala z občestvom in z župnijo.
Sami poudarjate, da vam “vera pomeni stabilnost, trdnost, upanje” in da ste pri maši prejela mnoge milosti ter vam je pomagala skozi težke trenutke življenja. Kje boste dobivali moč za življenje, če jo opustite? Kje boste dobivali upanje? Kje se srečevali z živim Bogom? Omenjate tudi, da ne hodite k obhajilu. Le zakaj ne? Saj nimate velikih grehov, kakor pišete. Prepričan sem, da bi vam obhajilo pomagalo še globlje doživeti mašo in bi prejeli še več milosti. Pravite, da je maša vaša ‘terapija’, da vas ozdravlja. Ne opustite je, zlasti pa je ne opustite zato, ker vas je nekdo užalil in vam očital, da hodite v cerkev. Očitno ta ni še nikoli bil zares v cerkvi, tako zares, da bi občutil blagodejnost Božje bližine.

RUSTJA, Božo. (Pisma). Ognjišče, 2019, leto 55, št. 3, str 62-63.