Malikovanje ali češčenje podob

To vprašanje se mi zdi najbolj sporno. Po mojem je to podobno poganom in plemenskim obredom češčenja, čeprav se skozi celo Sveto pismo ponavlja svarilo, naj se varujemo malikovanja in podobnih reči. Naj navedem nekaj primerov: »Ne delaj si rezanih podob … ne moli jih in ne časti jih« (2Mz 20,4-6). »Njih maliki so srebro in zlato, delo človeških rok … Njim bodo podobni, ki jih delajo, vsak, ki vanje zaupa« (Ps 115,4-8). »Jaz sem Gospod, to je moje ime, svoje časti ne dam drugemu, ne svoje slave malikom« (Iz 42,8).
Kot sem prebral, je bilo leta 754 razglašeno češčenje podob kot kaznivo dejanje, češ da ga je vpeljal satan, da bi ljudi zvabil od Boga. Prav tako je bilo na znanem koncilu v Efezu v četrtem stoletju in še pozneje v 16. stoletju v Zürichu v Švici. Za sklep tega slopa pa še navedek iz evangelija: »Bog je duh in kateri ga molijo, ga morajo moliti v duhu in resnici« (Jn 4.24).
Branko

pismo 05 2019aVprašanje češčenja svetih podob in svetnikov je zares staro vprašanje in od časa do časa je še posebej močno izbruhnila dilema, ali gre pri tem za idolatrijo (malikovanje), torej za češčenje stvari na način, ki gre samo Bogu, ki je edini Stvarnik vsega. Zlasti v Svetem pismu stare zaveze najdemo izredno močno poudarjeno prepoved upodabljanja Jahweja. To je povsem razumljivo, če se zavemo, da so Izraelci živeli sredi kulture mnogoboštva in so tudi sami iz nje izšli. Ko pa se jim je Bog začel razodevati kot edini in presežni, so počasi zapuščali predstave o bogovih iz mnogoboštva. Tudi pri Izraelcih ni šlo gladko, ampak poznamo najprej obdobje, ko so verovali sicer v Jahweja, a dopuščali obstoj tudi drugih bogov; a so ugotavljali, da je njihov Bog močnejši od vseh bogov sosednjih narodov. To jih je počasi pripeljalo do strogega, radikalnega enoboštva. Iz teh okoliščin je povsem razumljivo, da jih je postava učila, da si Boga ne smejo upodabljati, da jih ne bi zaneslo nazaj v mnogoboštvo. A to ni pomenilo, da jim stvari niso pomagale v njihovem odnosu z edinim Bogom. Spomnimo se samo na znamenje, ki ga je dal postaviti Mojzes, ko so se pojavile strupene kače. Kdor ga je z zaupanjem v Jahweja pogledal, ni umrl. Končno so imeli tudi skrinjo zaveze, shodni šotor in kasneje tempelj kot svete stvari, ki so jim pomagale pri izražanju in doživljanju vere v enega in edinega Boga. To so bile zanje svete stvari – čeprav jih niso zamenjevali za Jahweja.
V tej smeri lahko vidimo tudi razvoj svetih podob in češčenja svetnikov v krščanstvu. V novi zavezi se je Bog učlovečil in živel med ljudmi v človeški podobi, čeprav je dajal vedno jasno vedeti, da njegovo telo ni Bog, ampak pravo človeško telo. A hkrati je tudi pokazal, da je to telo tesno povezano z njim kot Bogom, da v njem deluje Bog, in da kdor vidi njega, vidi Očeta. Zaradi učlovečenja Božjega Sina, druge Božje osebe, se je v krščanstvu že zelo zgodaj uveljavila praksa, da so Kristusa pričeli simbolno upodabljati: kot dobrega pastirja, v časih preganjanj simbolno tudi kot ribo … Zelo kmalu so začele nastajati tudi ikone, saj tradicija govori celo o tem, da naj bi pisal ikone tudi sv. Luka, evangelist. Vendar je bilo v krščanstvu dokaj jasno, da so to samo upodobitve, samo pripomočki za vstopanje v odnos z ‘živim’ Bogom, in da češčenje ne gre stvarem, marveč Bogu osebno.
Res pa je, da so se pojavljale tudi zlorabe in nepravilno uporabljanje podob, in da se je zato pojavljalo občasno tudi nasprotovanje uporabe podob. Takšno obdobje je bilo tudi v 8. stoletju, ko je bilo močno gibanje imenovano ‘ikonoklazem’, ki ni samo nasprotovalo češčenju ikon, ampak so ikone celo uničevali. Res je, kar piše spraševalec, da so leta 754 prepovedali češčenje ikon. A to so naredili na koncilu, ki ga je sklical cesar Konstantin V. in v vesoljni Cerkvi ni bil nikoli priznan, ampak celo razglašen za neveljavnega. Nasprotno pa je bil veljavno sklican in izpeljan 2. nicejski vesoljni cerkveni zbor leta 787, ki pa je obsodil početje ikonoklastov in potrdil upravičenost češčenja ikon ali svetih podob, tako Kristusovih kot Marijinih in svetnikov. To svojo odločitev so koncilski očetje naslonili prav na dejstvo, da se je Bog sam učlovečil in tako na povsem viden in zemeljski način ‘predstavil’ samega sebe, ki je sicer duh in nima telesa. Pri tem so izhajali iz verske resnice, da sta se v Jezusu Božja in človeška narava neločljivo združili, čeprav sta odtali nepomešani (vesoljni cerkveni zbor v Kalcedonu leta 451). Glede omenjenega efeškega vesoljnega cerkvenega zbora moramo spet ugotoviti, da so, prav nasprotno, potrdili splošno prakso češčenja Marije kot Bogorodice, čemur so nekateri nasprotovali, češ da je Marija kot ustvarjeno bitje lahko rodila samo Jezusa kot človeka, kar pa je seveda kristološka zmota.
S tem je bilo spet jasno izraženo, da krščansko češčenje podob ne nasprotuje prvi Božji zapovedi, ki prepoveduje malikovanje stvari. Prav na omenjenem nicejskem zboru so izjavili, da se “podobi izkazana čast dviga k izvirnemu vzoru” in “kdorkoli časti podobo, časti v njej osebo, ki je naslikana”. Izpostavim še lahko stalno prepričanje Cerkve, da ločimo dve vrsti češčenja: podobam gre “spoštljivo češčenje” (gr. dulija, lat. veneratio), samo Bogu pa “najvišje češčenje” (gr. latrija, lat. adoratio). Torej se v izvornih jezikih ločita obe stvarnosti že po besedi, kar v slovenščini ni tako razvidno. Naj navedem glede tega tudi odlično misel sv. Tomaža Akvinskega: “Bogovdano češčenje ni namenjeno podobam, kolikor gledamo nanje le kot na neke stvarnosti, temveč kolikor kot podobe vodijo k učlovečenemu Bogu. Vzgib torej, ki se usmerja na podobo kot takšno, se ne ustavi v njej, ampak teži k tistemu, kar podoba predstavlja.”

TURNŠEK, Marjan. (Pisma). Ognjišče, 2019, leto 55, št. 5, str 62-63.

Zajemi vsak dan

O Marija, mi smo Tvoji / slednji čas, / v dobrotljivosti Ti svoji / čuvaj nas!

(bl. Alojzij Grozde)
Sreda, 27. Maj 2020
Na vrh