Posmrtno življenje

Zakaj se učimo, da bomo po smrti šli v nebesa, vice ali pekel, ko pa molimo “pridi k nam tvoje kraljestvo”? Po mojem ob smrti umre tudi duša in vstanemo od mrtvih ob prihodu Kristusa kot kralja, ko bo spet prišel na Zemljo.
Nikjer v Svetem pismu ne piše, da je duša neumrljiva. Ob njegovem prihodu bodo vstali od mrtvih, v prvotni obliki vsi, ki so si v zemeljskem življenju zaslužili, drugi pa bodo ‘ostali’ neobujeni in prikrajšani za raj na zemlji kot ga je obljubil Jezus.
Branko

Ali ni kot ‘pekel’ mišljena ponazoritev z Geheno – smetiščem zunaj Jeruzalema, kjer je večno gorel ogenj, ko so zažigali odpadke in jih polivali s smolo, da so zgoreli?
Na vprašanja, ki jih je postavil bralec, je izredno težko odgovarjati preprosto in enostavno, saj se dotikajo ‘skrivnosti’ naše vere. Skrivnost pa ostane skrivnost, četudi vanjo prodiramo in jo vedno bolj spoznavamo. Pri izražanju skrivnosti naše vere si moramo pomagati z omejeno človeško govorico, ki ni sposobna enoumno izraziti vseh vidikov krščanske vere, zato si pomagamo z več izrazi, več podobami, da potem vse skupaj lahko podajo vsaj približno skico razodete resničnosti. Ko govorimo o Bogu moramo takoj reči, da vse, kar o njem rečemo, že v tistem trenutku velja, da je Bog drugačen od tega, kar smo izrazili.
Podobno je z Božjim življenjem in z našim življenjem v Bogu. Zato že Sveto pismo uporablja različne izraze. O “Božjem kraljestvu”, ki se nam je približalo v učlovečenju Jezusa Kristusa, nam je sam Jezus govoril v mnogih prilikah, ne z eno samo. Že v Svetem pismu najdemo še izraze “nebeško kraljestvo”, “nebeška gostija”, “Gospodarjeva gostija” … Kasneje v krščanskem razmišljanju in s prehodom krščanstva v druga kulturna okolja (grško, rimsko), so se pojavili še novi uvidi in tudi novi izrazi, ki pa jih nikoli ne bi smeli razumeti v nasprotju s tem, kar nam je razodeto v Svetem pismu. Sem sodi tudi govorjenje o nebesih, peklu in o vicah, ki so kot izrazi gotovo kasnejšega izvora, želijo pa v sebi povzeti sporočila, ki jih najdemo že v Svetem pismu. Osnovno sporočilo je razodetje o posmrtnem življenju, o eshatološki resničnosti, kot jo tudi imenujemo. Prav je, da molimo in si želimo, da bi se v našem življenju uresničilo Božje kraljestvo, a to prosimo tudi zato, ker ni samoumevno, da bo tako, torej obstaja še druga možnost; in to poimenujemo s pojmom pekel. Kot v tem življenju ni samoumevno, da delamo samo dobro, ampak se v svoji svobodi lahko odločimo tudi za zlo; podobno lahko predpostavljamo, da je od naše svobodne odločitve odvisna naša večnost.
Posebej težavno je vprašanje o človekovi duši. V Katekizmu Katoliške Cerkve je zapisano: »Izraz duša označuje v Svetem pismu pogostokrat človeško življenje ali celotno človeško osebo (Apd 2,41). Označuje pa tudi to, kar je najbolj notranjega v človeku (Mt 26,38; Jn 12,27) in najdragocenejšega v njem (Mt 10,28; 2 Mkb 6,30), to, po čemer je še posebej podoben Bogu: 'duša' pomeni duhovno počelo v človeku.« (363) Takoj vidimo, da ta pojem nima povsod enakega pomena. A že v Stari zavezi najdemo mesta, ki vključujejo tudi misel o nesmrtnosti duše. Tak primer je Knjiga modrosti: »Duše pravičnih pa so v Božji roki in nobeno trpljenje jih ne bo doletelo. V očeh neumnih se zdijo mrtvi, njihov odhod velja za polom in njihovo potovanje proč od nas za propad; toda oni so v miru,« (Mdr 3,1-3; primerjaj tudi 4,7-17). Tudi splošno judovsko prepričanje, da gredo umrli v šeol, govori o nekem zavedanju, da človek po smrti ne izgine v nič. Čeprav je bila njihova predstava glede tega življenja zelo nejasna. V Novi zavezi pa je pravzaprav vsa vsebina vere osredotočena na vstajenje mrtvih in to tudi na vstajenje teles, ne le duše. Nekatera besedila predstavljajo dogajanje ob Kristusovem drugem prihodu ob koncu sveta; druga pa dajo slutiti, da ljudje že takoj po telesni smrti živijo neko novo dimenzijo življenja – takšen primer je pripoved o bogatinu in ubogem Lazarju (Lk 16,22), ali pa Jezusova obljuba desnemu razbojniku na križu (Lk 23,43).
Vso zgodovino pa je ostalo precej zagonetno, kako razumeti smrt posameznega človeka in njegovo dokončno vstajenje s telesom ob koncu sveta. To dogajanje presega naše spoznavne zmožnosti, saj v Božjem življenju ni čas enako navzoč kot v našem zemeljskem življenju. Zato si težko predstavljamo to stanje, ki je ‘že’ (novo življenje onkraj telesne smrti) in ‘še ni’ (v polnosti stanje poveličanja, ki bo dopolnjeno šele ob koncu sveta, ko bo Bog vse v vsem). Zato KKC povzema vero Cerkve glede duše in telesa takole: »Enota duše in telesa je tako globoka, da moramo gledati na dušo kot na ‘lik’ telesa; to se pravi: zaradi duhovne duše je telo, ki je sestavljeno iz tvari, človeško in živo telo; duh in tvar v človeku nista dve zedinjeni naravi, marveč sestavlja njuna zedinjenost eno samo naravo,« ( 366). In ta ena sama narava ostaja pred smrtjo in po njej ista in bo ista tudi ob vstajenju teles. Dejstvo je, da človek ne more biti samo duh, saj je njegova narava vedno telesno-duhovna, le da ne moremo dojeti, kako sta med seboj povezana po smrti do dokončnega poveličanja. Bilo je tudi učenje, da oboje umre in da bo Kristus oboje obudil poslednji dan. A Cerkev je ta nauk zavrnila, ker ni v skladu s svetopisemskim razodetjem in tudi kasnejšo teologijo.
Vprašanje pekla spada v isto težko predstavljivo resničnost. Seveda gre za izraz za stanje, ne za kakšen poseben prostor. Hinomska dolina ob Jeruzalemu je po vsej verjetnosti res služila takratnim Jeruzalemčanom kot prispodoba za to stanje, a samo za podobo. Jezus sam je namreč opisoval to stanje večne neuresničenosti s podobo bolečine, ki jo povzroča ogenj. Sicer pa je nauk Svetega pisma in Cerkve skozi vso zgodovino ostal enak, da bodo namreč vstajenja, večnega življenja, deležni vsi ljudje, kot je že Jezus opisal v prikazu vesoljne sodbe pri Mt 25,31-46, le da bo to življenje lahko drugačno za tiste, ki so zedinjeni s Kristusom, kot za one, ki niso.

TURNŠEK, Marjan. (Pisma). Ognjišče, 2019, leto 55, št. 5, str 63-65.