Kdo so Frančiškovi redovi: frančiškani, minoriti in kapucini?

Delno poznam delovanje minoritov, frančiškanov in kapucinov. Dobro poznam njihovega ustanovitelja sv. Frančiška Asiškega, ni mi pa jasno, kakšna je razlika med temi tremi redovi.
Marjeta

Nekateri katoliški redovi so imeli izjemno razgibano zgodovino. Pomislimo na benediktince, ki so imeli na obrobju današnje Slovenije kar nekaj pomembnih samostanov, čeprav na področju sedanje Slovenije samo enega, in sicer v Gornjem Gradu. Ta je bil ob ustanovitvi ljubljanske škofije leta 1462 ukinjen in imetje je bilo izročeno novoustanovljeni ljubljanski škofiji. Več sreče so pri nas imeli cistercijani, ki sicer niso benediktinci, pa se ravnajo po Pravilu sv. Benedikta, imajo pa seveda svoje Konstitucije, ki izražajo posebnost cistercijanskega meniškega življenja. Tudi cistercijani imajo reformirane veje. Nekaj podobnega se je dogajalo z redom manjših bratov, ki ga je ustanovil sv. Frančišek Asiški, in je danes razdeljen na tri samostojne redove ali veje: frančiškane, minorite in kapucine.

FRANČIŠEK ASIŠKI, ustanovitelj reda manjših bratov
Sv. Frančišek Asiški (1181/82–1226) je približno pred 800 leti ustanovil red manjših bratov (za ljubitelje latinščine: Ordo Fratrum Minorum – OFM) s pestro zgodovino in s številnimi reformami, ki se še vedno pojavljajo. Pri vseh redovih manjših bratov, nekdanjih in sedanjih, je neka skupna stalnica, ki izhaja iz samega imena reda, to sta bratstvo in majhnost, ki vključuje uboštvo in skromnost. Tema osnovnima temeljema bratstvu in majhnosti se nikoli noben red ali nobena veja manjših bratov ni odpovedal, bile so pa različne razlage tako bratstva kot majhnosti, kar je prihajalo do izraza na različnih področjih bratskega življenja in delovanja ter tudi glede odnosa do lastnine in pri gradnji večjih ali manjših cerkva in samostanov. Občasne reforme so navadno imele cilj: vrnitev k temeljnim virom, predvsem k Frančiškovemu Vodilu in njegovim spisom, kar za vse redove tudi poudarja 2. vatikanski cerkveni zbor.

RAZVOJ REDA MANJŠIH BRATOV
Frančišek Asiški je bil predvsem karizmatik, ki je želel »živeti po evangeliju« in si je izbral za vrhovnega predstojnika svojega bratstva Svetega Duha in najprej tudi ni želel ustanoviti nove redovniške skupnosti. Na koncu življenja je rad ponavljal, da mu je »Gospod dal brate«, ki jih je sprejemal s hvaležnostjo in se je s prvimi brati, ko še ni dopolnil trideset let življenja, že leta 1209/10 odpravil k papežu Inocencu III. v Rim, da bi jim papež kot naslednik apostola Petra dovolil – po zgledu apostolov – živeti po svetem evangeliju. Papež Inocenc III., najbrž največji pravnik tistega časa, mu je ustno dovolil, da z brati lahko »živi po svetem evangeliju«. To se danes čudno sliši, ker je bilo takrat zelo močno evangelijsko gibanje med krščanskimi sektami. Pri Frančišku pa je šlo za »način življenja« po sv. Evangteliju. Pozneje je s pomočjo bratov napisal dve ohranjeni Vodili, nepotrjeno (1221), ki je bilo zelo duhovno in polno evangeljskih navedkov, in kmalu še drugo, ki je bilo bolj pravno podprto in zato tudi sprejemljivo za rimsko kurijo. Tega drugega je papež Honorij III. 29. novembra 1223 potrdil kot končno veljavno in ga zato tudi imenujemo Potrjeno Vodilo, ki ga še danes sprejemajo vsi manjši bratje za svojo temeljno zakonodajo, tj. »ustavo«.
Zgodovina manjših bratov je bila od začetke zelo dinamična in je kmalu, če govorimo simbolično, začela poganjati nove veje, ki so želele živeti čim bolj zvesto v luči Frančiškovega Vodila in njegove Oporoke. Ta napor, živeti po evangeliju, je prinesel redu manjših bratov veliko svetega ter dragocenega pa tudi različne nevšečnosti, pretiravanja ter bolečine. Tu ni prostora, da bi opisali ves razvoj. Omenimo le glavne značilnosti, ki so se pojavljale znotraj reda že v 13. in 14. stoletju, med manjšimi brati spirituali (duhovneži), ki so zahtevali popolno odpoved posesti in so v marsičem pretiravali in manjšimi brati konventuali, ki so sprejemali papeške bule z razlago Vodila v luči apostolskega življenja bratov in so zelo poudarjali pomembnost skupnosti. Nekaterim manjšim bratom se je zdelo, da so zagovorniki manjših bratov konventualov v nekaterih obdobjih preveč poudarjali določene vzorce in prvine meniških redov, predvsem cistercijanskega, čeprav vse z blagoslovom uradne Cerkve. Proti koncu 14. in v 15. stoletju, ko več ni bilo spiritualov, je znotraj reda manjših bratov ponovno prihajalo do želje po reformi in do pospeševanja natančnega ali celo dobesednega izvrševanja Vodila (observance). Tako nastanejo nekatere province manjših bratov, ki po natančnem izvrševanju Vodila postanejo znane kot province manjših bratov observantov, pozneje tudi manjših bratov reformatov, rekolektov, alkantarinov in drugih. Normalno, da je med vejo reda manjših bratov observantov in drugih reformiranih vej manjših bratov ter manjšimi brati konventuali prihajalo do določenih napetosti. Do leta 1517 so imele vse veje manjših bratov skupnega vrhovnega predstojnika (generalnega ministra, služabnika vseh manjših bratov), ki je bil redno konventual (minorit), nekateri so občasno sicer imeli svoje vikarje, toda red je ostal eden z enim vrhovnim predstojnikom.

TRIJE SAMOSTOJNI REDOVI MANJŠIH BRATOV: MANJŠI BRATJE FRANČIŠKANI, MANJŠI BRATJE MINORITI IN MANJŠI BRATJE KAPUCINI
Papež Leon X. je leta 1517 po dolgih pogovorih in tudi težkih razpravah izdal bulo Pojdite tudi vi (Mt 20,1-10), s katero je red manjših bratov praktično razdelil na dva redova: manjše brate observante in manjše brate konventuale. Od takrat oboji, observanti in konventuali, obhajajo vsak svoja vrhovna redovna zborovanja (generalne kapitlje) in vsak red voli svojega vrhovnega predstojnika. Zdi se, da je papež Leon X. bil bolj naklonjen manjšim bratom observatnom, čeprav so tudi manjši bratje konventuali bili ves čas svoje zgodovine tesno povezani z vsakokratnim papežem. Dobrih deset let po razdelitvi reda manjših bratov na manjše brate observante in manjše brate konventuale, leta 1528, pa je papež Klemen VII. potrdil novi reformirani red manjših bratov in sicer manjše brate kapucine. Tako od leta 1528 obstajajo trije redovi manjših bratov: manjši bratje konventuali (minoriti), manjši bratje kapucini in manjši bratje observanti, katerim je papež Leon XIII. leta 1897 pridružil vse takratne veje manjših bratov reformate, rekolekte in alkantarine, ki so z observanti sprejeli skupne Konstitucije, in od takrat se imenujejo samo manjši bratje, brez dodatka. Do takrat so vsi manjši bratje imeli k uradnemu naslovu red manjših bratov še neki dodatek. Od leta 1897 imajo Frančiškovi moški redovi manjših bratov uradno te naslove: manjši bratje (OFM) (pri nas na kratko imenovani frančiškani), manjši bratje konventuali (OFMConv) (pri nas in v nemško govorečih deželah imenovani minoriti) in manjši bratje kapucini (OFMCap) (pri nas imenovani kapucini). V različnih državah so še danes zelo različna poimenovanja in zato prevajalci in predvsem novinarji pogosto prevajajo dobesedno, kar pa ni vedno točno. V Italiji, podobno kot na Hrvaškem, so frančiškani (francescani) skupno ime za vse manjše brate: frančiškane, minorite in kapucine. Tako večkrat slišimo, da Italijani uporabljajo tudi uradno, vsaj ponekod, za znanega kapucina br. Raniera Cantalamessa izraz »francescano«, kar se v italijanščini dobro sliši. »Frate minore« (manjši brat) ali samo »minore« (manjši) v Italiji pomeni brat frančiškan, »frate conventuale« (brat konventual) pa vedno brat minorit, le »frate cappuccino« (brat kapucin) pomeni vedno brat kapucin. V Italiji (francescano) in na Hrvaškem (franjevački) pomeni »frančiškanski« tisti pridevnik, ki vključuje vse moške in ženske redove in kongregacije, ki izhajajo iz Frančiškove karizme. V Sloveniji pa izraz »frančiškanski« izrecno vključuje samo frančiškane. Zato pri nas nekateri rajši uporabljajo izraz »frančiškovski« za vse, kar vključuje Frančiškovo karizmo. Po tej razlagi bi bila v slovenskem jeziku »frančiskovska duhovnosti« tista, ki je skupna vsem trem redovom manjših bratov, pa tudi Frančiškovemu svetnemu in samostanskim moškim ter ženskim redovom, kongregacijam in inštitutom, ki živijo po karizmi sv. Frančiška Asiškega. Duhovnost posameznih vej manjših bratov pa znotraj skupne frančiškovske karizme in duhovnosti opredeljujejo njihove Konstitucije. Tako lahko govorimo o skupni frančiškovski duhovnosti in znotraj nje o frančiškanski, minoritski in kapucinski duhovnosti. Posledično to velja tudi za kongregacije in inštitute posameznih redovnic in redovnikov, ki živijo lastno karizmo znotraj frančiškovske duhovnosti.
Vsak od treh redov manjših bratov (frančiškani, minoriti in kapucini) ima tudi svojega vrhovnega predstojnika, ki je po uradni cerkveni razlagi naslednik sv. Frančiška Asiškega.
Vrhovni predstojniki frančiškanov, minoritov in kapucinov ter vrhovni predstojnik samostanskih tretjerednikov (lat. Tertius Ordo regularis – TOR, pri nas na Primorskem, v Istri in v Dalmaciji imenovani glagoljaši), ki so v letih 1473–1806 imeli samostan tudi v Kopru, se občasno dobivajo na skupnih sestankih in izdajajo skupne dokumente. Pogosto se jim pridružijo tudi vrhovni predstojnik (predstojnica) Frančiškovega svetnega reda in predsednica (predsdednik) frančiškovskih kongregacij in inštitutov. Predstojniki imenovanih so povezani v Frančiškovski mednarodni konferenci bratov in sester. Tudi na slovenski narodni ravni so manjši bratje (frančiškani, minoriti in kapucini) in sestre Frančiškovih kongregacij in inštitutov povezani v Frančiskovski konferenci Slovenije.
Vsi trije redovi manjših bratov imajo skupno Vodilo in isti poudarek na bratstvu in majhnosti, ki vključuje uboštvo in ponižnost, čeprav ima vsak red svoje Konstitucije, ki so obnovljene v tradiciji posameznega reda in v skladu z novim Zakonikom cerkvenega prava. Vsak red ima tudi svojo tradicijo glede samostanskega življenja in tudi glede odnosa do arhitekture svojih samostanov in cerkva. Kapucinska reforma manjših bratov je zahtevala zelo skromno gradnjo samostanskih cerkva in samostanov, česar tudi barok ni uspel spremeniti.
Vsi trije sedanji redovi manjših bratov, lahko načelno rečemo, imajo skupne svetnike do leta 1517, od takrat pa vsak red svoje, saj je Bog v vseh treh redovih manjših bratov ves čas zgodovine omogočal svetost, kar pomeni, da so živeli v bratstvu in majhnosti. Med skupnimi svetniki do leta 1517 je najbolj znani sv. Frančišek Asiški (= 1226), ki je ustanovitelj reda manjših bratov, nato sv. Anton Padovanski (= 1231), sv. Bonaventura (= 1274) ter številni drugi, saj je vseh 26. Med frančiškani sta zelo znana sv. Leonard Portomavriški (= 1751) in sv. Juniper Serra (= 1784), med minoriti sv. Jožef Kupertinski (= 1663) in sv. Maksimilijan Kolbe (= 1941), med kapucini sv. Leopold Mandić (= 1942) in sv. pater Pij iz Pietrelcine (= 1968).
P. Robert Bahčič, frančiškan, je »Zgodovini Frančiškove karizme v svetu in pri nas« dal zanimiv naslov Čudež, ki traja 800 let, kar velja tako za Frančiškovo karizmo v zgodovini kot tudi v dandanašnjem času, saj Frančiškova karizma še vedno poganja nove veje in nove mladike tako v katoliški kot v drugih krščanskih Cerkvah. Zanimivo, da si je tudi sedanji papež Jorge Mario Bergoglio, prvi papež jezuit, izbral za papeškega zavetnika sv. Frančiška Asiškega, ki ga očitno nagovarja.
Tistim, ki se zdi odgovor preveč strokoven, se opravičujem, morda pa je le prav, da včasih tudi bolj zapletene strani Cerkve ali cerkvenih redov strokovno razložimo. Vsem, predvsem pa vam, gospa Marjeta, lep dopustniški ali počitniški pozdrav

ŠKAFAR, Vinko. (Pisma). Ognjišče, 2019, leto 55, št. 8, str 62-65.