Motijo me tri ‘pridige’ pri maši

Zanima me, kaj menite o nekaterih poudarkih pri sv. maši, ki me občasno motijo in ne vem, če imam prav. Moti me, ko duhovnik pred očenašem naredi novo pridigo ali izreče namen za očenaš, saj so molitveni nameni bili že izrečeni po pridigi v prošnjah vernikov. Tudi daljši nagovor pred rokovanjem, pozdravom miru me moti, saj opažam, da pri papeževih mašah, ki jih občasno gledam na televiziji Exodus, pred očenašem ni nagovorov in ne namenov in ne nagovora pred pozdravom miru. Prav tako težko razumem, da v številnih cerkvah vnaprej posvetijo hostije za cel mesec ali še za dalj časa, če imajo dovolj veliko sveto posodo, menda se ji reče ciborij, za male hostije. Hvaležna bom, če mi lahko odgovorite na moja vprašanja, ki zanimajo tudi moje prijateljice.
Špela

pismo 09 2019aZ veseljem vam odgovarjam na postavljena vprašanja, saj brez maše, kar velja predvsem za nedeljsko, kristjan ne more preživeti. Zato je prav, da občasno o njej ponovno razmišljamo, da bi jo obhajali še z večjo predanostjo in da bi Vstalemu Kristusu omogočili, da nas pri maši vgrajuje v živo občestvo, ki je Cerkev. Cerkev se je skozi vso zgodovino, enkrat bolj drugič manj, posrečeno trudila, bi dala maši osrednje mesto v kristjanovem življenju. Na drugem vatikanskem cerkvenem zboru je Cerkev spoznala, da je prišel čas, ko mora deliti zakramente, tudi obhajati sveto mašo v domačem, ljudem razumljivem jeziku. Začetna krščanska teologija, nauk in vera Cerkve, je izhajala iz cerkvenega bogoslužja. Bogoslužna molitev in vera Cerkve (teologija) sta sestavni del drug drugega, kar je Avagrij Pontski strnil v trditvi: »Če si teolog, boš resnično molil, in če boš resnično molil, si teolog.« To lahko malce spremenjeno rečemo za vse kristjane, ki so pri maši: »Če si kristjan, boš resnično pri maši, in če boš resnično pri maši, si kristjan«. Zato je pomembno, da je maša za vsakega kristjana vir in vrhunec njegovega življenja, se o njej pogovarja in razmišlja.
Na vsako od vprašanj bom poskušal na kratko odgovoriti. Glede predolgega nagovora pred očenašem ali izrečenega namena bi vam rad – po spominu – obnovil, kar je Max Thurian že zdavnaj, še kot protestantski teolog, pozneje je postal katoliški duhovnik in papež sv. Janez Pavel II. ga je leta 1992 imenoval celo za člana osrednje Mednarodne katoliške teološke komisije, ves navdušen pisal o katoliški evharistiji in o njenih mašnih molitvah, posebno o novih pokoncilskih nespremenljivih delih maše (kanonih). Motilo ga je preveč ‘govorov’ med osrednjim delom mašnega bogoslužje in je duhovnikom svetoval napor predvsem v zavzetosti in oživitvi mašnih besedil. V članku o spontanosti in ustvarjalnosti med mašnim bogoslužjem je poudaril, da spada spontanost in ustvarjalnost duhovnika in tudi vernikov v tisti del maše, ki je spremenljiv, to je v del pred prošnjo nad darovi in hvalospevom, ki mu sledi petje “svet, svet, svet…” in v čas po obhajilu, ker bi drugače spreminjal teološko zelo domišljeno in nespremenljivo besedilo. Nagovori so v tem delu maše nekaj tujega in lahko razbijejo potek najsvetejšega mašnega besedila. Tudi pred očenašem je svetoval samo kratko povabilo k molitvi in prav tako za pozdrav miru, da si mir, ki nam ga Kristus podarja, s podajo rok izmenjamo. Taka je tudi navada pri vseh papeževih mašah, ki jih občasno gledate na televiziji Exodus, kar je najboljši vzorec za vse uvode v očenaš in povabila k izmenjavi miru. Zato pred očenašem v duhu bogoslužnih besedil ni nagovora, še tako domišljenega, ampak samo povabilo k molitvi očenaša, ki ga prebere ali izreče voditelj evharističnega bogoslužja. K temu povabilu ne spada namen molitve očenaša, saj so nameni bili izrečeni pri prošnjah vernikov po pridigi oziroma veroizpovedi. Pred izmenjavo miru prav tako ni nagovora, ampak diakon, če ga ni, pa duhovnik, povabi k podaritvi miru z najbližjimi v cerkvi, da bi se s podajo še bolj povezali in sočasno pred obhajilom ohranili zbranost.
Glede obhajila vernikov laikov s posvečenimi hostijami pri isti maši bi rad najprej omenil prošnjo zdaj že pokojnega Marjana Smolika. Kot profesor liturgike, vede o svetem bogoslužju, je bodoče duhovnike spodbujal, naj vsaj ministranta obhaja s koščkom od velike duhovnikove hostije, ki je bila med mašo posvečena, da bo tako vidnost s pravkar posvečeno hostijo bolj zaznavna. Kaj pa druge vernike? Maša je oblikovana tudi z znamenji, ki imajo svojo govorico in sporočilo, predvsem kruh in vino, zato je najbolj sporočilno in normalno, da se pri vsaki maši posvetijo hostije tudi za navzoče vernike. Ponekod zaradi tega vernik, ko pride v cerkev, ima možnost, da v primerno bogoslužno posodo za hostije (ciborij) položi neposvečeno hostijo iz druge posode, in s tem omogoči, da je približno toliko hostij v bogoslužni posodi na oltarju, kolikor bo obhajancev. To seveda predpostavlja pravočasni prihod v cerkev pred mašo in manjše število vernikov pri maši, kar je gotovo uresničljivo pri delavniških mašah in manjših skupinah. Tam, kjer to ni uresničljivo ali bi bilo težje izvedljivo, pa je kljub temu idealno in zaradi znamenja in simbolike najprimerneje, da duhovnik pri vsaki maši posveti tudi nekaj malih hostij, če opazi, da jih je posvetil premalo pa vzame posvečene hostije za druge obhajance iz tabernaklja. Posvečene hostije, ki ostanejo, pa shrani v tabernaklju za obhajilo bolnikov, obhajanje izven maše ali za obhajanje med naslednjo mašo, ko bi jih bilo premalo posvečenih. Glede posvečevanja hostij za obhajilo vernikov imamo prav tako dragocen vzorec pri papeških mašah, ko papež med mašo posveti male hostije za obhajance, ki so pri maši. Tudi pravoslavni bratje, ki zelo cenijo evharistijo, težko razumejo našo prakso obhajanje vernikov samo z hostijami, posvečenimi pri prejšnjih mašah. Zato smo lahko zadovoljni in veseli, da večina duhovnikov gornje razloge, ki so zgovorni, rada upošteva.
Katoliška Cerkev ima zelo dragoceno tisočletno tradicijo češčenja svetega Rešnjega telesa, ki tudi danes nagovarja vse več katoliških kristjanov, da zasebno ali občestveno častijo evharistijo. Prav sveto Rešnje telo je tisto največ (več od svetniških relikvij, ikon, drugih podob ali kipov), kjer je vstali Kristus stvarno in resnično navzoč pod podobo kruha, ki nas vabi, da bi se z njim pogovarjali in ga častili. Med češčenjem sv. Rešnjega telesa mnogim pomaga tihota k globoki izkušnji in dialoškemu doživetju Božje navzočnosti.

ŠKAFAR, Vinko. (Pisma). Ognjišče, 2019, leto 55, št. 9, str 62-63.

Zajemi vsak dan

Človekov pogled je mogočen, ker nosi dušo. Če v duši prebiva Bog, more človek s pogledom Boga podariti drugim ljudem.

(Michel Quoist)
Sreda, 17. April 2024
Na vrh