Izpolnjevanje Božje volje ne pomeni sebe ponižati, ampak sebe v največji meri izpolniti

Prosim za obširnejši odgovor, kaj pomeni za kristjane izpolnjevanje Božje volje? Nimam dovolj verske izobrazbe, pa želim več zvedeti in me vaš odgovor zelo zanima.
Sem pa doslej zasledil nekaj misli o tem. Izpolnjevanje Božje volje od nas zahteva določeno mero ponižnosti, kar pomeni, da se moramo odreči lastnim željam in lastni volji, da bi sledili in izpolnjevali Božjo voljo. Pomeni, da večjih življenjskih odločitev ne sprejemamo na podlagi osebnih izbir in občutij ter intuicije, temveč po preudarni molitvi k Njemu, prošnji za navdih Svetega Duha in temeljiti presoji z Božjim vodstvom, tako da vse, kar premoremo, prinesemo pred Boga in izpolnjujemo Njegovo in ne naše, človeške volje. In On bo blagoslovil vse, za kar se odločamo in kar delamo. Če si namreč z vsemi močmi prizadevamo, da bi svojo voljo združili z Božjo, bomo odkrili mir, ki nam ga nihče ne bo mogel odvzeti. Toda kako to uskladiti z življenjem? Ali pomeni izpolnjevanje Božje volje sebe ponižati, zavreči? Ali se ne človek uresniči, če izpolni svoje želje v življenju, oz. svojo voljo?
Zame pa izpolnjevanje Božje volje pomeni ljubezen, usmiljenje, samaritanska pomoč ubogim, sočutje, ki vodi k pravičnosti, odpuščanje in življenju iz vere, ki se izraža v dobrih delih za druge ljudi.
Žan

Želja izpolniti Božjo voljo, je nadvse hvale vredna in naj bi bilo pravzaprav nekaj najbolj osnovnega, oziroma temeljnega v življenju kristjana – na svoj način pa vsakega človeka (pa naj to svoje hrepenenje tako imenuje ali ne). Ta izraz sorazmerno pogosto tudi uporabljamo, saj rečemo “naj se zgodi Božja volja”, v očenašu molimo, da bi se zgodila “Očetova volja”; ali pa pripomnimo, da je “pač bila takšna Božja volja”, ko se zgodi kaj nerazumljivega.
Hkrati pa je prav, da se zavedamo, da je takšno izražanje tudi skrivnostno. Največ nam je o tej resničnosti razodel Jezus z učlovečenjem. Sorazmerno že zgodaj je Cerkev učila, “da ima Kristus dve naravni volji in dve naravni dejavnosti, Božjo in človeško, ki si ne nasprotujeta, ampak sodelujeta tako, da je učlovečena Beseda v pokorščini svojemu Očetu človeško hotela vse, kar je skupaj z Očetom in Svetim Duhom po Božje odločila za naše zveličanje. Kristusova človeška volja 'je pokorna; ne upira se in ne nasprotuje, temveč se podreja njegovi Božji in vsemogočni volji'.” (KKC 475) Iz tega verskega prepričanja Cerkve lahko zaznamo, da izpolnjevanje Božje volje ne pomeni “sebe ponižati, zavreči”, ampak prav nasprotno, sebe v največji meri izpolniti. Reči, da se “človek uresniči, če izpolni svoje želje v življenju, oz. svojo voljo”, če je to mišljeno v nasprotju s tem, kar želi Bog za nas, bi pomenilo, da sebe postavljamo nad Boga in tako sebe, svoja spoznanja in odločitve postavljamo za malika. Kajti v nobenem primeru, tudi če bi tako mislil in ravnal, človek ni Bog. Ob Jezusu pa lahko zaznamo, da je mogoče človeška hrepenenja, želje in odločitve uskladiti s tem, kar je Bog pripravil za nas, ko nas je ustvaril. To zahteva določeno prečiščevanje naše notranjosti, a potem pride do tega, da resnično želimo to, kar je po Božje prav za nas, saj je vse drugo zmota, laž o človeku. Hudobni duh in zlo, ki je aktivno navzoče v svetu, nas želi zvabiti prav v takšno mišljenje in ravnanje, ki bi bilo nasprotno Božjemu hotenju.
Vendar je vse skupaj še malo bolj zagonetno. Ko govorimo o Bogu, vedno uporabljamo analogno govorico, s katero, ko izrazimo podobnost, hkrati izrazimo še večjo nepodobnost z Bogom. Kajti o Bogu ne moremo enoznačno govoriti z našim človeškim jezikom, niti ga dokončno domisliti s svojim razumom. Lahko pa ga dovolj spoznamo, ker se nam sam razodeva kot Oseba osebi, da se lahko odločimo zanj in mu sledimo.
Kaj to pomeni glede razumevanja človeške in Božje volje? Poudarimo najprej, da Bog seveda nima takšne ‘volje’, kot jo ima človek. Če je človeška volja nekaj, kar se dogaja na ravni duše v telesu, potem seveda česa takšnega ni v Bogu, ki duše in telesa nima. Zato si ne moremo dobesedno predstavljati, da moramo najprej odkriti vzorec ‘volje’ v Bogu in ga nato primerjati z našo trenutno voljo, ter jo začeti usklajevati in ‘obdelovati’, dokler ne postane kopija Božje. Bog kratko malo nima česa takšnega, kot je omejena, ustvarjena človekova volja. Zato je Cerkev stoletja modro učila, da je odgovor na katekizemsko vprašanje, “kaj je Božja volja”: “da bi se vsi ljudje zveličali in prišli do spoznanja resnice”.
Konkretno to pomeni, da ne iščemo Božje volje tako, da se ob konkretni stvari sprašujemo, kaj hoče Bog: npr. ali naj grem na križišču levo ali desno, naj izberem ta ali oni poklic … To bi namreč pomenilo lahko tudi zanikanje svobode, ki nam jo je Bog dal, saj bi pričakovali, da se bo Bog odločil namesto nas. Še posebej ob odločitvah, ki predpostavljajo svobodo in ljubezen, bi na tak način težko prišli do svobodne odločitve. Učenje Cerkve o Božji volji je mnogo širše in vključuje tudi človekovo svobodo in ljubezen. Vabi nas, da z voljo in z ljubeznijo usmerimo naše delovanje v tisto smer, ki vodi v ‘zveličanje’ po poti razodete ‘resnice’ o človeku. In to nas same in vse druge. Božja volja je torej, da izberemo v konkretnem primeru tisto ‘varianto’, ki bo omogočala prav to odrešenjsko dogajanje. Povejmo to s primero hoje na vrh gore. Če je ‘vrh gore’ zveličanje, je Božja volja, da se povzpnemo na ta vrh; ker pa na ta vrh vodi več poti, nekatere pa na vrh sploh ne vodijo, izpolnimo Božjo voljo takrat, ko izberemo eno izmed tistih, ki vodijo na vrh; katero pa bomo izbrali, pa nam Bog prepušča in je ne izbere namesto nas. Torej ni Božja volja, da izberemo točno določeno pot, ampak da pridemo na vrh. Seveda nam Bog lahko sugerira kakšno izmed poti, ki bi bila najprimernejša za nas, kot lahko pot svetujemo tudi ljudje drug drugemu; a izpolnimo Božjo voljo tudi, če pridemo na vrh po kateri drugi.
Še en vidik iskanja Božje volje je pomemben. Najdemo jo lahko vedno le v občestvu in samo občestvo Cerkve nam jo lahko potrdi. Posameznik se lahko tudi zmoti pri presoji, kaj je zanj Božja volja. Nevarno je reči: “Spoznal sem, da je to Božja volja zame.” In potem za vsako ceno, brez preverjanja v skupnosti Cerkve, trmasto pri tem vztrajati. Ob tem lahko hitro svojo samovoljo utemeljujemo v Bogu in jo predstavljamo kot ‘Božjo voljo’.
Način, kako prihajamo do čim večje jasnosti glede Božje volje je razločevanje duhov. K tej veščini, ki se je v verski vzgoji in samovzgoji moramo naučiti, pogosto spodbuja papež Frančišek v svojem učenju. Dobro se je te veščine kar najbolje naučiti.

TURNŠEK, Marjan. (Pisma). Ognjišče, 2019, leto 55, št. 12, str 90-92.