Marija je postala velika, ker je Bog lahko delal v njej

Zanima me vaše mnenje o Mariji in njenem češčenju. Najprej: Marija je bila popolnoma zvesta Bogu. Nikdar ni grešila in nikoli ni rekla: Ne bom služila, kakor so rekli padli angeli. Kako si to razložiti?
Druga stvar: Kakšno vlogo naj ima Marija danes v življenju kristjana, pa naj bo poročen ali samski, oziroma opravlja kakšno nalogo v družbi ali Cerkvi ali je preprost človek?
Naj še dodam, da častim Marijo, ki je Jezusova mati, ne podlegam kritikam proti češčenju Marije, vendar vidim tudi past, da se Marijo preveč poudarja. Ali ni to že nevarnost za malikovanje? Nekateri hodijo v Medžugorje po večkrat na leto, v domači družini pa ne pričajo za Kristusa. Tudi v župnijo se ne vključujejo. Po mojem to ni pravilna “Marijina drža”, to ni pravo češčenje Matere Božje.
Ivan

pismo 05 2020aVaše prvo vprašanje je povezano z našo vero, saj se dotika tega, o čemer govori dogma o Marijinem brezmadežnem spočetju. Papež Pij IX. je v to versko resnico zajel prepričanje celotne tradicije in tudi takratne Cerkve. Razglasil jo je leta 1854 in se je posvetoval tako s teologi, zgodovinarji kot tudi škofi vsega sveta. Med njimi so bili tudi slovenski škofje. To je bilo v času škofovanja škofa Slomška v lavantinski škofiji. In na osnovi pozitivnih raziskav in odgovorov škofov je torej verovanje glede Marije, ki ga je bilo mogoče potrditi skozi vso zgodovine Cerkve tudi izrazil kot dogmo. Vanjo je zajel dve stvari. Najprej, da je bila Marija po posebnem Božjem posegu obvarovana izvirnega greha, ki se mu sicer noben človek ne more ‘izogniti’. Sicer ga tudi nam povsem zastonjsko v zakramentu krsta izbriše, a pred njim pa živimo v nesposobnosti živega, odrešujočega odnosa z Bogom. Marija pa je bila tega stanja deležna že pri spočetju. Ta izredni Božji dar je potreben zato, ker sicer ne bi mogla spočeti in roditi Božjega Sina; saj Bog ne more spreti človeške narave, ki bi bila obremenjena z izvirnim grehom – Bog in greh v nobenem primeru ne moreta ‘sobivati’.
Druga resnica, ki je zajeta v isto dogmo, pa je prepričanje v veri, da je Marija ves čas s to izredno milostjo tako sodelovala, da ni nikoli živela niti v najmanjšem grehu. To seveda ne pomeni, da je bila popolna, v smislu, da ni nikoli kaj narobe naredila – zmotiti se je za ustvarjeno, torej nepopolno, bitje povsem naravno; ni pa grešila, kar pomeni, da se ni nikoli svobodno, hote in vede odločila storiti slabo, zlo. Vse to pa ne pomeni avtomatično, da ni mogla grešiti. Bila je svobodna, lahko si prestavljamo, da je bila celo še bolj svobodna kot kdorkoli drug, saj ji svobode ni omejeval niti izvirni greh. Po tej logiki bi lahko še bolj grešila, v smislu, da če bi se z večjo svobodo odločila proti Bogu in za zlo, bi njen odklon od Boga bil še večji. Tako kot je bil velik odpad angelov od Boga, ker je bila njihova svoboda kot duhovnih bitij še neprimerno večja kot človekova.
Marija kot Jezusova mati je imela od vsega začetka v Cerkvi zelo osrednje mesto. Že v času pričakovanju Svetega Duha je občestvo Cerkve zbirala v molitvi in ga verjetno bodrila, naj vztraja v zaupanju v obljubo njenega Sina, da bo poslal drugega Tolažnika, ki jim bo vse povedal in jih vodil. Ni trenutka v zgodovini Cerkve, ki ne bi izkazoval, da ima Marija povsem svoje, enkratno vlogo in mesto v življenju Cerkve, zato pa tudi v njenem bogoslužju. To češčenje seveda ni isto kot gre Bogu, ampak je v tem smislu vedno podrejena Bogu in češčenje Marije mora voditi k vedno bolj gorečemu češčenju Kristusa in po Kristusu Očeta. Vse to pa omogoča Sveti Duh, kot je tudi Mariji vse omogočal Sveti Duh. “Po Mariji k Jezusu” je klasičen aksiom, ki velja v bogočastju. Zato ima Marija v življenju kristjana, še posebej pravoslavnega in katoliškega, tudi vlogo zgleda, kako odgovoriti Bogu na njegovo nenehno klicanje. Vsakega kliče k sodelovanju pri odrešenjskem dogajanju v zgodovini; želi nas imeti ‘zraven’, tako kot je želel imeti aktivno vključeno v sodelovanje pri procesu odrešenja Marijo.
To se je lahko zgodilo, ker je Marija iz sebe naredila prostor za Svetega Duha in sama postala pneumatoformna = oblikovana po Duhu ter oblikovalka življenja po Duhu. Zato je Cerkev Marijo postavila za vzor Cerkve. Ja, Marija je Cerkev in Cerkev je Marija. V dogajanju zgodovine je Bog pustil Cerkvi, da rojeva Božje otroke za večno življenje, da je lahko vsak novorojeni človek potopljen v Svetega Duha. Tudi ti, tudi jaz, vsak kristjan je v tem pomenu ‘Marija’, vsak vernik je ‘Cerkev’ – ker smo skupaj skrivnostno telo. Kar se je zgodilo Mariji, se mora na neki način zgoditi vsakemu človeku. In to je naloga Cerkve, to je poslanstvo nas vseh. Ne sme in ne more nam biti vseeno za ljudi, ki jih je Bog ustvaril, za nobenega človeka na svetu ne smemo vreči “puške v koruzo”. Po Božji zamisli naj bi se v vsakem zgodil dogodek, ko Bog začarani krog njegovega življenja razveže v spiralo, ko njegovo življenje spet dobi smisel in cilj; kajti kroženje v začaranem krogu za človeka nima smisla in ne pravega cilja. Človekov delež pri tem je njegov ‘da’ temu Božjemu posegu. Takratni Marijin “da” postane človekov “da”, ko je sprejme in “rodi” Besedo. Marija je na v Nazaretu rekla “da”, sprejela Besedo in jo, lahko bi rekli, da je Bog končno našel ‘dom’ na tem svetu. Tisočletja in tisočletja je iskal prostor, hišo, kjer bi lahko postal človek, kjer bi lahko na nov način zaživel med nami. V Nazaretu je Bog našel hišo na zemlji in ta ‘hiša’ je Marija. Prvi ‘dom’ učlovečenega Boga na zemlji je Marija. Janez je zapisal: »In Beseda je meso postala in se naselila med nami.« (1,14) Dobesedno to pomeni “ušotorila med nami” (gr. eskénosen; šotor = skené). Da se je Bog “ušotoril”, nam je znano iz stare zaveze, saj je dolgo med Izraelci prebival v šotoru pod podobo skrinje zaveze. Ob Jezusovem učlovečenju pa tudi nova zaveza pravi, da se je v Jezusu Bog ušotoril med nami. Ušotoril zato, da se lahko z nami premika, saj želi biti naš sopotnik. Jezusova človeška narava je ‘šotor’, v katerem prebiva druga Božja oseba. A ta ‘šotor’ je bil najprej postavljen v enem drugem ‘šotoru’, ki je Marija. Marija je šotor šotora Boga. In to je na neki način naša naloga; naše poslanstvo. Marija pa je prva in edina, v kateri se je to zgodilo tako na telesni kot na duhovni ravni. Zato je Marija vrhunskost, je izrednost … Marija je vrh, ne samo Stare in Nove zaveze, je vrh sveta, vsega stvarstva; vrh vsega, kar se tiče sodelovanja človeške, ustvarjene strani z Bogom pri odrešenju vsega stvarstva.
Marija je vrhunskost človeškega življenja. In kaj je delala? Nič posebnega. Delala je ‘malenkosti’. Pravzaprav skoraj nič ni delala sama, ni hotela delati sama, in prav zato je postala velika, saj je zato Bog lahko delal v njej. In smo spet pri temeljnem poudarku: malenkosti ne pomenijo veliko, a omogočajo veliko, omogočajo nastajanje odličnosti. Nazaret ni bil znan, Marije ni nihče poznal, malenkost. A Bog z malenkostim gradi odličnost. To je Marija. Z odprtimi rokami je sprejela samopodaritev Boga. V tem je Marijina veličina. Ne razmišljati o tem, kaj vse bo morala narediti. Pravzaprav nič ni morala narediti. Njena veličina je v tem, da se je čisto izpraznila in sprejela Boga, ki se ji je podaril. Ona sama tega ni mogla ne želeti, ne hoteti, ne uresničiti. Bog ji je ponudil, ona je rekla “da”. Preprosto, kajne!? Glejte, kako preproste so stvari. Potrebno se je le izprazniti samega sebe in reči Bogu “da”. In ko je Marija z odprtimi rokami sprejela tega Boga, ki se ji je podaril, je na najbolj vzvišen način Ljubezen, bila ljubljena od človeka. Nikoli do takrat v zgodovini človeštva še Ljubezen, še Bog (ker Bog je Ljubezen) ni bil tako ljubljen. In to odmeva po zgodovini. Kasneje je sv. Frančišek pričeval, kako ga boli, ker v svetu Ljubezen ni ljubljena. V Mariji je Ljubezen bila in je ljubljena. In zdaj smo mi na vrsti, da konkretno ljubimo Boga v bližnjih: v družini, v župniji, v službi … sredi epidemije koronavirusa. Mesec maj lahko pripomore k temu.

TURNŠEK, Marjan. (Pisma). Ognjišče, 2020, leto 56, št. 5, str 46-47.

Zajemi vsak dan

O Gospod, čudovito si me vodil vse življenje, zato me tudi poslej ne boš zapustil. To dobro vem, čeprav nimam pravice, da bi od tebe kaj zahteval.

(sv. John Henry Newman)
Nedelja, 16. Junij 2024
Na vrh