Je koronavirus demonsko delovanje ali preprosto človeška neodgovornost?

Že od prvega vala epidemije se na različnih portalih pojavljajo tudi vsebine in posnetki posvečenih oseb o koronavirusu. Sprva so ljudje spraševali, ali gre za Božjo kazen. Odgovori so bili enotni, da epidemijo Bog dopušča, vsekakor pa ne gre za Božjo kazen. Potem so se v večjem številu začele pojavljati izjave in zapisi duhovnikov, da je virus hudičevo delo. Tu me pa zanima vaše mnenje ali uradno mnenje. Ta virus obstaja že na stotine let in je običajni gostitelj živalskega sveta. Da je prešel na človeka, je posledica bolj kot ne človeške nemarnosti, saj je dokazno, da se je njegov izbruh pojavil na Vuhanski tržnici, kjer so higienski standardi pod vsako kritiko. Ko je epidemija zajela Evropo, so se pojavile različne oblike zarot od zanikanja virusa, do njegove umetne narave ipd. Ko smo zanikali obstoj virusa, smo se obnašali na način, da se je začel mirno širiti med nami. Ko je dosegel svojo razsežnost, nam je znova ustavil življenje. Vsi vemo, da kače niso za igrače, še toliko bolj velja ta rek za viruse. Strokovnjaki delajo dneve in noči za varno in učinkovito cepivo, da bomo prihodnje leto normalno delali in živeli. In spet imamo podpornike zarote, ki neutemeljeno pišejo, da nas bodo s cepivi “čipirali” ipd. Verjamem v obstoj hudobnega duha in očitno dela veliko zmedo. Ampak ali res lahko našo neodgovornost v obnašanju pripisujemo hudiču? Pri tem pa se nič ne trudimo, da bi poiskali pristne informacije, ampak samo delimo, kar nam pride pod roko. Vera ni samo molitev, ampak tudi odgovorno ravnanje v našem življenju. Hvaležna bom, če mi boste pojasnili povezavo med človeško neodgovornostjo, delovanjem hudiča in da Bog to z namenom vse dopušča.
Mia

Hvala za vaše pismo in za poglobljeno razmišljanje o človekovi odgovornosti v času pandemije koronavirusa. Strinjam se z vami, da se v kritičnih trenutkih in stiskah mnogi zatekajo k razlagam, ki iščejo krivca nekje zunaj sebe in se na tak način želijo razbremeniti svoje odgovornosti. Trenutki tesnobe, negotovosti in stiske se povečajo nagnjenosti ljudi, da verjamejo poenostavljenim in velikokrat tudi spektakularnim razlagam določenih pojavov, kot je npr. sedaj širjenje koronavirusa. Kljub zelo jasnim znanstvenim razlagam, ki vsakemu izmed nas nalaga tudi določeno mero odgovornosti za preprečevanje nadaljnjega širjenja virusa, nekateri bolj zaupajo lažnim novicam na družbenih medijih in propagandi določenih vplivnih oseb. Na žalost so tudi nekateri duhovniki, kot omenjate v pismu, na poenostavljen, samozavesten in ‘prepričljiv’ način razlagali, da je pandemija delo hudiča, ki si želi na ta način podrediti cel svet. Take razlage izražajo nevero v Boga Stvarnika in Odrešenika, ki je navzoč med nami tudi v največjih stiskah in preizkušnjah. Središče krščanske vere je, da je Jezus sprejel nase bolečino in trpljenje, in je zato navzoč tudi v naših bolečinah in trpljenju. Še več, preko tega trpljenja se odpirajo vrata v novo življenje. Bog nas torej s trpljenjem ne kaznuje, tudi ne želi našega trpljenja. Ko pa je trpljenje neizbežno, je Bog z nami v našem trpljenju in nas preko tega trpljenja odrešuje. Dogajanje okrog pandemije koronavirusa torej nikakor ni prepuščeno hudiču, ampak je Bog z nami, čeprav ne najdemo povsem jasnih in enoznačnih odgovorov, zakaj nas je doletela ta preizkušnja. Prav gotovo pa nas sedanja kriza vabi, da bolj poglobljeno premislimo o vrednotah, ki usmerjajo naše osebno in družbeno življenje ter se z večjim zaupanjem obrnemo k Bogu. Kriza je torej povabilo k osebnem in družbenem spreobrnjenju ter k veri in zaupanju v Boga.
Različne teorije zarot, ki se pojavljajo v zadnjem času, so dejansko delo skušnjavca, ki nas želi odvrniti od takega resnega razmisleka in od prevzema odgovornosti za svoje delovanje. Teorije zarot so sicer vedno obstajale, vendar imajo tokrat zares usodne posledice. Ena stvar je, če nekdo ne verjame, da je kdaj človek stopil na Luno in dvomi v verodostojnost posnetkov na Luni izpred dobrih pol stoletja. Nekaj povsem drugega pa je, če nekdo v današnjih razmerah ogrožanja življenj najbolj ranljivih ljudi med nami, ne verjame, da dejansko obstaja smrtonosni koronavirus in se ne želi odgovorno obnašati, da bi preprečil njegovo širjenje. Nekateri se želijo z razlaganjem o skrivnostnih, mračnih in zlih načrtih iz ozadja rešiti svoje osebne odgovornosti in svojega deleža pri reševanju krize. Kot ste omenili v pismu, se s sklicevanjem na hudiča, na zaroto, na skrivne načrte, pozornost pri reševanju krize prelaga od sebe na druge.
Papež Frančišek v zadnji okrožnici o vesoljnem bratstvu z naslovom Fratelli Tutti (Vsi bratje) poudarja, da je v stvarstvu vse med seboj povezano, in v povezavi s širjenjem koronavirusa nadaljuje: »Če je vse povezano, je težko misliti, da ta svetovna katastrofa ni povezana z našim odnosom do stvarnosti, saj se obnašamo kot absolutni gospodarji svojega življenja in vsega, kar obstaja. Ne želim reči, da gre za neke vrste Božjo kazen. Prav tako je nezadostno trditi, da je škoda, ki jo povzročamo naravi, sama po sebi kazen za naše prestopke.« Vendar papež vidi prav v današnji krizi priložnost, ki nam jo daje Bog, da temeljito premislimo naš način življenja in naš odnos do celotne stvarnosti. Kriza razkriva našo ranljivost in razkrinkava naše zlagane gotovosti, ki smo jih polagali zgolj v zadovoljitev naših egoističnih želja in v materialni ter ekonomski razvoj. Papež zapiše: »Bolečina, negotovost, strah in zavedanje lastnih omejitev, ki jih je vzbudila pandemija, nas pozivajo k premisleku o našem načinu življenja, odnosih, organiziranosti naših skupnosti in predvsem o smislu našega bivanja.« Frančišek svari pred nevarnostjo, da se bomo po koncu zdravstvene krize prehitro vrnili nazaj v potrošniško in egoistično logiko življenja. Spodbuja nas, da bi se iz tega težkega stanja kaj naučili in da bi kot človeštvo izšli iz te krize bolj povezani. Takole zapiše: »Naj ta tako velika bolečina ne bo brez koristi, naj naredimo en velik korak k novemu načinu življenja in enkrat za vselej odkrijemo, da potrebujemo drug drugega, da bi se človeška družina lahko prerodila z vsemi svojimi obrazi, vsemi rokami in vsemi glasovi onkraj meja, ki smo jih ustvarili.« Papežev poziv vsem katoličanom in vsem ljudem je, naj začnemo graditi med seboj vesoljno bratsvo, naj bomo solidarni in odgovorni drug za drugega, še posebej pa moramo biti odgovorni za najšibkejše in najbolj ranljive v naših skupnostih.
Res smo priče težki drami, ki se odvija pred našimi očmi in v marsičem ostajamo brez dokončnih odgovorov. Zaradi teže, stisk in negotovosti, ki jo prinaša pandemija, različne razlage teorij zarot, ki dajejo hitre in jasne odgovore, padajo na plodna tla in jih ljudje tako hitro pograbijo ter sprejmejo. Vendar te razlage na koncu človeka pustijo praznega in ga oropajo njegove vrednosti in njegovega dostojanstva. Človek je svobodno in odgovorno bitje, ki je postavljen v ta svet, da v povezanosti z Bogom, svojim Stvarnikom, nadaljuje njegovo stvarjenjsko delo. Poklican je, da v svet, ki je še vedno zaznamovan s kaosom in neredom, prinaša red in harmonijo. Raziskovalci so poklicani, da iščejo učinkovito cepivo in zdravilo, zdravniki in negovalno osebje, da lajšajo bolezenske simptome bolnikom, politiki, da zagotavljajo možnosti za dostojno življenje vsem državljanom, starši, da skrbijo za usklajeno družinsko življenje med službo, šolo in prostim časom, duhovniki, da spodbujajo vernike k verskemu življenju … Bog prav gotovo ne želi smrti in ne želi zla. Bog nas ne kaznuje in ne ponižuje. Bog nas kliče, da smo njegovi sodelavci in da ustvarjamo možnosti za življenje znotraj teh zahtevnih okoliščin. Svobodna volja je Božji dar, ki ga lahko človek tudi zlorabi. Zato je zelo pomembno, da ne nasedamo različnim lažnim in poenostavljenim razlagam, ki želijo za zlo, ki je med nami, vedno najti krivce zunaj nas samih. Prevzemimo svoj del odgovornosti in se vprašajmo, kaj Bog želi od nas v tem konkretnem trenutku, kakšen je naš prispevek k izgradnji boljšega sveta. Naj bomo kristjani tudi v tem času preizkušenj ljudje vere, upanja in solidarnosti.

GLOBOKAR, Roman. (Pisma). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 1, str 31-33.