Ali obstajajo kakšna pravila za krašenje cerkva?

Zanima me, ali obstajajo kakšni cerkveni predpisi ali priporočila o krašenju cerkva in bogoslužnih prostorov. Sprašujem zato, ker se večkrat postavlja vprašanje o umirjenosti ali pretiravanju. Ali so kakšna določila za posamezne bogoslužne čase, ali je dovoljeno v cerkvi uporabiti vse materiale (cvetje, smreke ...), tudi najsodobnejše, ali morda kakšna stvar tudi ne spada v cerkev?
Joža

Odprli ste kar zanimivo vprašanje, o katerem ne razpravljamo prav veliko. Najprej je vaše pismo lepa priložnost, da se zahvalimo številnim krasilcem cerkva, ki teden za tednom in praznik za praznikom Bogu v čast krasijo bogoslužne prostore. Iz vašega pisma je razbrati predvsem negativen prizvok in sicer, da se pri krašenju pretirava. Brez dvoma obstaja ta nevarnost in je prav, da nanjo opozorimo. Prav tako pa obstaja druga skrajnost, da so cerkve zanemarjene in da verniki ne skrbijo dovolj dobro zanje. Morda bo kdo ugovarjal, da ni bistvo v lepoti cerkva in v njihovem okrasju, ampak da je važno srce. Brez dvoma to drži, a če bo srce polno želje po Bogu, potem se bo to kazalo tudi navzven. Če prebiramo življenjepise svetnikov, torej ljudi, ki so želeli biti blizu Bogu, vidimo, da njim niti najboljše ni bilo dovolj dobro za Boga. Sveti Arški župnik, njegov god praznujemo v začetku avgusta, je izredno skrbel za lepoto bogoslužnih prostorov in njihovo okrasitev, za lepoto cerkvenih paramentov itd. Zlepa ni bil zadovoljen. Življenjepis o njem sli lahko preberete v knjigi Svetnik in njegov demon. V knjigi Sv. Leopold Mandić (Ognjišče 2012) piše, kako je bila temu priljubljenemu svetniku pri srcu lepota božje hiše: »P. Leopold je imel veliko spoštovanje do svetih predmetov. Lepota bogoslužja mu je bila zelo pri srcu ...« in dalje: »Gorje, če bi v cerkvi opazil uvelo cvetje ali našel kaj drugega v neredu. Božja hiša se je morala lesketati v sijaju. Vse je moralo biti čisto in lepo okrašeno. Dokler je mogel, je tudi sam pomagal pri čiščenju in krašenju cerkve. Več let je skrbel za pranje mašnih prtičev« (str 50).

Iz napisanega lahko sklepamo, da je skrb za lepoto cerkve odraz češčenja Boga, od katerega prihaja vse, kar imamo. Tako so zanemarjene cerkve znamenje majhne ljubezni do Boga. Seveda pa se lahko tudi v krašenje cerkva prikrade napuh. Krasilcu je bolj do tega, da ga hvalijo, kakor da bi s svojim krašenjem dajal hvalo Bogu. Še bolj se opazi pretiravanje, ki ga vi omenjate, pri kakšnih porokah ali drugih podobnih slovesnostih (npr. birma, prvo obhajilo), ko kdo od sorodnikov v cerkev navleče vse, kar mu pride na misel in pri tem ne gleda na slog in velikost cerkve, pozabi na okus in pretirava tako s krašenjem, kakor s stroški. Imate prav, v takih primerih se po nepotrebnem zapravlja denar. Božjo hišo lahko okrasimo tudi z malo sredstvi, važno je, da je cvetje sveže in lepo, ne pa, da ga je veliko in da drago stane. Kako lepe znajo biti v cerkvi tudi preproste poljske cvetlice. Nepotrebno zapravljanje in napuh ne slavita Boga. Če je okrasitev odraz napuha, se celo Gospodu 'gnusi', kakor lahko razberemo že iz Svetega pisma Stare zaveze.
O krašenju cerkve obstaja tudi nekaj literature, ki svetuje, kaj je primerno za praznike, kaj za svete čase (adventni, božični, postni ali velikonočni čas), kaj za druge praznike in slovesnosti (Julka Nežič, S cvetjem in zelenjem slavimo Boga). Okrasitev lahko celo pomaga globlje doživeti praznik (adventni ali božični aranžmaji, trnje in skromnost za postni čas ...). Da ne omenjam božjega groba, majniškega oltarja, jaslic, kjer pa moramo tudi biti pozorni, da pokažemo bistvo božične skrivnosti ne pa samo maket nekega okolja ali da sveto družino postavimo na obrobje ali jo skrijemo med druge 'pomembnejše' predmete. V tedniku Družini je rubrika, kjer strokovnjakinja piše o krašenju cerkva in pomaga krasilcem pri odgovornem delu.
Obstajajo tudi priporočila. Gotovo je dragocena trditev Drugega vatikanskega cerkvenega zbora, ki v Konstituciji o svetem bogoslužju sicer malo in zelo na splošno govori o krašenju cerkva, a poudarja, naj vse, kar je v cerkvi "spodbudi pobožnost vernikov" in naj služi "njihovi verski vzgoji" (B 127). Prvenstveni cilj krašenja je torej, da spodbuja pobožnost vernikov. Kako naj se to konkretno uresničuje, pa prepušča krajevnim Cerkvam ( B 128). Ko že govoriva o cerkvenih priporočilih glede krašenja Cerkve, je Komisija za sakralno dediščino koprske škofije letos izdala navodilo o krašenju cerkva (prim SSŠ, 7/2014, str. 128). Res je, da se je v njem kritično obregnila predvsem na prte in preproge, ki večkrat zakrivajo lepe kamnite oltarje, a velja enako za cvetlične aranžmaje: naj ne bodo preveliki, da bi zakrivali lepoto oltarja in tudi ne taki, da bi odvračali našo pozornost od bistva bogoslužja, ampak naj nam ga pomagajo globlje doživeti.
Božo Rustja