Moje pripombe, da bi bilo bolje, če bi imeli kakega otroka kot že tretjega psa, sin ni lepo sprejel

Pišem vam v imenu naše zakonske skupine – štirih parov, ki smo sedaj vsi sredi šestdesetih let. Najprej naj nas predstavim v luči ‘svetlega dela rožnega venca’: vsi smo še zdravi, srečno poročeni, dovolj dobro ekonomsko situirani. Vsi skupaj imamo 13 otrok, kar je nad slovenskim poprečjem. Ti otroci so sedaj že odrasli, vsi so se šolali in dosegli primerne poklice, vsi so se poročili (pravzaprav le 9, drugi so ‘koruzniki’, ampak po načinu življenja so oboji čisto podobni), z našo pomočjo in tudi s svojim delom so prišli do stanovanj ali celo hiš. Vsi, tako mi starši kot naši otroci, smo bolj ali manj dejavni v Cerkvi (branje beril, gospodarski svet, katehetski svet, Karitas, zakonska skupina). Navzven torej veljamo za idealne pare, starše, stare starše, vsaj tako slišimo od drugih ljudi.
Sedaj pa pride na vrsto ‘žalostni’ del našega rožnega venca. Od teh naših 13 otrok, ki so vsi že nad 35 let, imamo skupaj 4(!) vnuke in 12 (!) psov. Moje pripombe, da bi bilo bolje, če bi imeli kakega otroka kot pa že tretjega psa, sin ni ravno lepo sprejel.
V zakonski skupini smo se pogovarjali, kaj je šlo pri vzgoji narobe, pa nimamo pravega odgovora. Naši petintridesetletniki trdijo, da bodo že še imeli otroke, ampak odgovarjajo nekako takole: »Ne čutim se še dovolj zrel za otroke …, moram dokončati podiplomski študij …, moram skrbeti za kariero …, hiša še ni dokončana ….« Ena snaha je odgovorila celo tako, da “na ta grdi svet že ne bo spravljala otrok.” Naj dodam, da na tem “grdem svetu” lepo uživa, ima svoje stanovanje, službo, kariero, najnovejše telefone, obleke …, kar si s svojim delom in zaslužkom tudi lahko privošči. Biološka ura pa vsem tiktaka …
Smo pa z našimi otroki složni, da migracije, ki se dogajajo v Evropi, nekaj nedopustnega, da sem ne sodijo ljudje, ki ne delijo z nami naših kulturnih vrednot, ampak kakšna pa je naša kultura, ki je bolj odprta za psa kot za otroka?
Vsi štirje pari se sprašujemo, ali so ti naši otroci, ki so navzven povsem solidni, povprečni slovenski kristjani, hkrati pa so podlegli že vsem pastem potrošništva in moderni ‘pasjeljubnosti’ sploh še “sol zemlje”? Hkrati me muči občutek krivde, da smo kot vzgojitelji očitno sokrivi.
Ne želimo, da bi nas imeli za črnoglede, vas prosim pa za konkretne odgovore, kako gleda Cerkev na to sodobno ‘pasjeljubnost’, zaprtost za življenje, in celo na trditev, da na ta grdi svet otroci ne sodijo več. Kaj konkretno lahko storimo laiki in duhovniki ob takem izzivu sodobnega sekulariziranega sveta?
Tine

Že to, da ste se upali načeti to temo v zakonski skupini in si iskreno povedali, kako s težavo gre pri vas rod iz roda v rod, je pohvale vredno. V resnici gre za problem ‘starke’ Evrope, kot jo je imenoval papež, in drugega zahodnega sveta, ki se ni več sposoben sam obnavljati v biološkem smislu. Ponekod na drugih celinah tega problema še ni ali pa je zaenkrat precej manjši, a verjetno s spremembo načina življenja na ‘bolje’, na bolj udobno, tudi tam temu ne bodo ušli. Naš pregovor pravi, da jabolko ne pade daleč od drevesa, a kljub temu se, še posebej če teren malo visi, skotali nekoliko stran. Tako je tudi z vsakovrstno vzgojo. Vsaka naslednja generacija, kakor po nekem zakonu vztrajnosti, naredi še korak naprej od prejšnje. Ugotavljate delno sokrivdo: verjetno je najbolj v zgledu, saj s 13 otroki niste poskrbeli za statistično ‘nadomestilo’ sami zase. S tem ne izrekam sodbe, saj so razlogi lahko povsem upravičeni, le ugotavljam stanje. Sodobni ‘teren’, kamor so vaši otroci ‘padli’, je pa tozadevno zelo strm, zato je imela domača krščanska vzgoja v njihovem nadaljnjem razvoju močno konkurenco, ki jim očitno ni pomagala ostajati glede odločanja za otroke v živem dialogu z Bogom.
Pse bomo pustili ob strani, saj ti reveži niso pri vsej stvari prav nič krivi, so pa lahko do neke mere pokazatelj lastnikovih drž. Ko razmišljam o stanju, ki ga opisujete, se zavedam, da vzrok ni samo eden. A menim, da je med glavnimi individualizem, egoizem z določeno pomehkuženostjo, ki nam kar samodejno leze pod kožo že od izvirnega greha naprej. Preveč ljudi je individualistično usmerjenih. Tudi kristjanom manjka razodetega pogleda na človeka. Kot kristjan, vernik, verujem, da je Bog človeka ustvaril kot osebo. Kar pomeni bitje za odnose, ne kot posameznika (posameznik mi tukaj pomeni človeka brez odnosov in ne dejstvo, da je samostojno bitje). To zaslutimo pri opisu stvarjenja človeka, ko zaznamo, da stvarjenje človeka še ni bilo končano, ko je Bog ustvaril Adama, ampak šele, ko je bila ustvarjena še Eva. Ustvaril ju je “kot moža in ženo” in samo v odnosu ljubezni sta “Božja podoba in podobnost”. Vse druge stvari pa so na ravni ‘posameznika’. In če oseba zoži svoje bivanje v smeri posameznika, nastanejo težave (začelo se je že z Adamom in Evo). In če velik del ljudi vzame to za normalno in celo edino pravilno obliko življenja, nastanejo velikanske težave. Na primer: kdo lahko dela za “skupno dobro”? Le osebe (oseba po definiciji ni egoist, ampak je definirana prav z odnosom ljubezni – najprej v Bogu, kjer so tri osebe tako povezane v ljubezni, da so eno, čeprav ostanejo tri; nato pa to velja tudi za človeka, ki je ustvarjen po Božji podobi), po-sam-eznik nikoli; kajti po definiciji (v tem pomenu) je nesposoben videti in upoštevati druge. Drugi in vse drugo mora služi le njemu, da izpolnjuje svoje želje in potrebe, ne glede na to, kaj to povzroča drugim; še težje pa v takšno razmišljanje posameznik vključi Boga. Si je mogoče predstavljati drugače situacijo ob epidemiji covid-19, da se mnogi, kljub več mesečnim vsakodnevnim opozorilom, prošnjam, navodilom, ukrepom … stroke in odgovornih politikov, niso bili sposobni odpovedati dopustu na ogroženih področjih, zabavam, gostijam, skupinskemu športu … in drugemu skupinskemu užitkarjenju!? Vse to kaže, da mnogi delujejo po načelu: jaz – sam in nato dolgo nič in nato spet jaz. In ko se takšni interesno povežejo v civilno ali politično združenje spet ne more takšna združba delovati drugače kot po tem principu. In takšni individualistični politiki niso niti v najmanjši meri sposobni delati “za skupno dobro” (kar naj bi po definiciji politika bila). Če pogledamo generacije otrok, ki jih učitelji in kateheti že več let ne morejo več uspešno obvladovati, potem vemo, da do spremembe še ne bo prišlo tako hitro. Razen s ‘pomočjo’ kakšne katastrofe (verjetno je novi koronavirus že del tega; pa podnebne spremembe …).
In če v ta kontekst postavimo otroka, ga sodobniki z lahkoto doživljajo kot tistega, ki takšnega posameznika pri doseganju njegovih ciljev ovira, kot ste lepo opisali odgovore vaših otrok: “ne čutim se še dovolj zrel za otroke …, moram dokončati podiplomski študij …, moram skrbeti za kariero …, hiša še ni dokončana …. Ena snaha je odgovorila celo tako, da ‘na ta grdi svet že ne bo spravljala otrok’. Naj dodam, da na tem ‘grdem svetu’ lepo uživa, ima svoje stanovanje, službo, kariero, najnovejše telefone, obleke …, kar si s svojim delom in zaslužkom tudi lahko privošči. Biološka ura pa vsem tiktaka …’” In kje je tu Bog? Je navzoč pri odločanju, je povabljen k soodločanju o pomembnih stvareh v življenju? Kdo pa je dovolj zrel pri prvem otroku? Verjetno nihče, še tisti, ki tako misli, s prihodom otroka ugotovi, da bo moral skupaj z njim zoreti kot starš; saj nihče še ni bil prej oče ali mati, predno je spočel prvega otroka; šele otrok omogoči moškemu in ženski, da postaneta mati in oče. Študij, kariera in kar je še takšnih stvari … se pač ne morejo in se ne bi smele vzporejati človeku, ki je neskončno več vreden kot katera koli druga stvar, saj je zanj Bog Oče dal svojega Sina, on pa svoje življenje.

Oznanjamo z besedo in življenjem evangelij življenja, oznanjajmo in živimo odprtost do življenja v vseh oblikah.

Tudi tista o “grdem svetu”, na katerega ni vredno rojevati otroke, je zanimiva. Tak pogled je zares precej zamejen, ujet v tosvetnost brez večnostne perspektive, ki naj bi bila lastna kristjanom. Jezus pa nam je poslal in nam še pošilja Svetega Duha prav zato, da bi uspeli svoj pogled usmeriti v naš skupni cilj, v eshatološko resničnost ali, kot jo imenuje Janez v Razodetju, v “novo nebo in novo zemljo”. Na stanje v svetu je treba pogledati tudi “z vidika večnosti” in prepoznati, da Bog ne ustvari človeka za “ta grdi svet”, ampak za večno življenje v ljubezni občestva svetih. In ali ni lep občutek in velika čast vas staršev, da Bog želi z vami sodelovati pri ustvarjanju novih ljudi, ki jih želi pripeljati k sebi v nebesa, da bi vso večnost živeli v poveličani skupnosti bratov in sester s Kristusom v sredi.
Prav smešno pa se mi zdi to zahodno jamranje in negodovanje nad begunci in migranti ter njih zavračanje: z njimi ne bi živeli, brez njih pa tudi ne moremo. Pravzaprav ni smešno, ampak hinavsko: namesto da bi vsak trenutek na glas priznali, da sami, s svojimi otroki, nismo več sposobni poskrbeti zase in za svojo prihodnost, niti več opraviti vsakdanjih opravil, zlasti tistih najbolj osnovnih in preprostih. Naši zdravstveni in pokojninski sistemi postajajo nevzdržni, ker nimamo dovolj svojih otrok. Zato potrebujemo tujce, ki bodo na tak ali drugačen način še kar prihajali. Iz sedemdesetih let prejšnjega stoletja sem kot gimnazijec slišal izjavo zdravnika (ginekologa) razpravljalca na nekem simpoziju o nataliteti v Ljubljani, da bodo ‘prazen prostor’ po naravni logiki zapolnili bolj radoživi narodi, pa naj bodo to Albanci ali Kitajci (tako se je on izrazil). Torej ne gre za nekaj, kar bi nas presenetilo kot strela z jasnega, ampak gre za “duha zaprtosti pred življenjem”, ki se druži z “duhom komodnosti”, oba pa živita med nami že zelo dolgo časa.
Naj ob koncu ponovim, da sem opisano konkretno situacijo uporabil samo za okvir, nikakor pa nisem konkretno na osebni ravni odgovarjal nanjo, saj nikogar osebno ne poznam. Poskušal sem le nakazati problematičnost potrošniškega načina življenja, ki postaja po papežu Frančišku “kultura odmetavanja”, v katerega smo po eni strani kar potisnjeni, po drugi strani pa zavestno premalo naredimo, da bi ga spremenili.
Lepa je primerjava vašega življenja z veselim in žalostnim delom rožnega venca. Naj spomnim, da nam je sv. Janez Pavel II. zapustil tudi svetli del rožnega venca. To je del, ki nudi v premišljevanje skrivnosti iz Jezusovega javnega delovanja, torej oznanjevanja. V tej perspektivi pa vidim tudi svetlobo, ki kaže k izhodu iz te situacije. Bodi prilično ali ne, kot najdemo pri apostolu Pavlu, oznanjamo z besedo in življenjem evangelij življenja, oznanjajmo in živimo odprtost do življenja v vseh oblikah. Nikoli ne vemo, kdaj in kje bosta beseda oznanila ali zgled padla na plodna tla. Predvsem pa izpričujmo, da je vsako človekovo življenje vredno življenja in da ga nihče nima pravice omejevati. In z veseljem živite starševstvo ter izžarevajte srečo, ki jo lahko daje, ker je ena izmed najvišjih oblik sodelovanja z Bogom. Morda pa bodo ob doživljanju vaše starševske sreče tudi otroci iz vaše zakonske skupine zahrepeneli po nečem podobnem.

TURNŠEK, Marjan. (Pisma). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 2, str 31-33.