Svetost in nedotakljivost vsakega človeka in nedopustnost smrtne kazni

Peta Božja zapoved pravi: Ne ubijaj. Veseli me, da so v Ljubljani organizirali Pohod za življenje – proti splavu. Čudim pa se, da se žrtev samomora, ki jih je vsako leto več kot tristo, nihče ne spomni. O tem se sploh ne govori! Tudi o žrtvah prometnih nesreč se komaj kaj sliši, čeprav je tudi teh vsako leto menda okrog tristo. Potem so tu umorjeni. Pred leti je policija ubila pse, ki so bili zelo napadalni, ubili so celo lastnika in nekega človeka hudo poškodovali. Policija prav tako ubije npr. terorista, če pride do terorističnega napada. To naredijo zaradi varnosti. Zanima me stališče Cerkve glede tega. Res je, da so ti posamezniki zelo nevarni za družbo, in da je varnost ljudi zelo pomembna, nujna. Kaj mislite o tem?
Branka

Katoliška Cerkev je dolžna tudi v današnjem sekulariziranem svetu razvijati in razlagati svoj nauk o človekovem življenju, saj se zaveda, da je vsako človeško življenje sveto in nedotakljivo, ker je darovano – sicer po starših – od Boga in je samo Bog njegov gospodar. O občečloveškem (vesoljnem) bratstvu je razmišljal že v začetku 13. stoletja sv. Frančišek Asiški, ki je celo živali in rastline, tudi neživo stvarstvo (sonce, luna, veter …) imenoval brate in sestre in v tej luči zapel Hvanico starstva ali bolj znano kot Sončno pesem, v kateri vabi vse stvarstvo, da bi se mu pridružilo in z njim slavilo Stvarnika. Papež Frančišek si je za naslov svoje nove okrožnice Vsi smo bratje (it. Fratelli tutti), ki jo je 3. oktobra 2020 podpisal v Assisiju, sposodil pri enem izmed Opominov Frančiška Asiškega. V odgovoru na vaše pismo se bom osredinil samo na svetost ter nedotakljivost vsakega človeškega življenja in na smrtno kazen v luči nauka papeža Frančiška.

1. SVETOST, NEDOTAKLJIVOST IN DOSTOJANSTVO VSAKEGA ČLOVEKA
V Svetem pismu beremo, da je Bog ustvaril človeka (1 Mz 1-3), ki je hkrati duh, duša in telo (1 Tes 5,23). Človek, ki je ustvarjeno bitje, ni samo sad splošnega naravnega biološkega razvoja, marveč je učinek posebnega Božjega ljubečega dejanja, ustvarjen je po Božji podobi (1 Mz 1,27), kar vključuje tudi svetost in nedotakljivost vsakega človeškega življenja. Človekovo življenje je sveto, ker je človek ustvarjen kot oseba po Božji podobi in sličnosti in ga je Kristus odrešil.V človekovih podarjenih Božjih darovih, ki so darovi Svetega Duha, je temelj človekovega dostojanstva, katerega smo dolžni spoštovati v vsakem človeku. Kot Božja stvaritev je človek obdarjen z istimi temeljnimi značilnostmi, saj smo vsi udje istega človeškega rodu in zato vsak človek zasluži spoštovanje, solidarnost in ljubezen. Bog je človeku kot ustvarjenemu bitju zaupal v stvarstvu posebno poslanstvo, da bi “gospodoval” (1 Mz 1,26) vsemu, kar je na svetu; da bi bil takorekoč gospodar-namestnik vseh drugih zemeljskih bitij. Po bogopodobnosti je sicer človekovo življenje kot tako sveto in vredno vsega spoštovanja. Prav tako je vsak človek kot član vesoljnega bratstva povabljen k temu, da bi postal dober in svet, kar izhaja iz njegovega življenja po vesti ob številnih darovih, ki jih je prejel, da bi bil tudi odrešen v Jezusu Kristusu, četudi se tega brez lastne krivde ne bi zavedal. Seveda pa smo kristjani prepričani, da smo na sebi lasten način poklicani tudi k osebni svetosti, kot uči Luč narodov, dogmatična konstitucija o Cerkvi 2. vatikanskega cerkvenega zbora (C 39–42).

2. SMRTNA KAZEN JE NEDOPUSTNA (PAPEŽ FRANČIŠEK)
Temeljno zahtevo za spoštovanje vsakega človeškega življenja katoliška Cerkev vidi v Božji zapovedi: “Ne ubijaj” (2 Mz 20,13; 5 Mz 5,13). Prav tako v Jezusovem učenju pri evangelistu Mateju 5,21-22: “Slišali ste, da je bilo starim rečeno: ‘Ne ubijaj’! Kdor pa ubije, bo kriv pred sodbo. Jaz pa vam pravim: Vsak, kdor se jezi na svojega brata, bo kriv pred sodbo.”
Na kratko poglejmo razvoj cerkvenega nauka o nedopustnosti smrtne kazni v zadnjih desetletjih.
Papež Janez Pavel II. je namreč v svoji okrožnici Evangelij življenja (CD 60) naredil tako pomemben korak glede odnosa do smrtne kazni, da ga navaja druga izdaja Katekizma Katoliške cerkve (KKC 1997, 2267) (Slovenci imamo prevod prve izdaje KKC iz leta 1992), kjer beremo: Do smrtne kazni krivca ne sme priti “razen v primerih absolutne nujnosti, kadar namreč obramba družbe ne bi bila možna” (CD 60,56; prim. KKC 1997, člen 2267). Tudi Youcat (2011), ki mu je napisal predgovor papež Benedikt XVI., se sklicuje na okrožnico Evangelij življenja in piše: »Vzeti zločincu življenje je ekstremen ukrep, po katerem lahko država seže samo “v primerih absolutne nujnosti”. Ta nujnost je dana, ko se človeške družbe ne morejo zaščititi drugače kot z usmrtitvijo krivca. Toda ti primeri, pravi sv. Janez Pavel II., “so zelo redki, ali pa sploh ne obstajajo”« (Youcat, 381).
Papež Frančišek je ob 25. obletnici prve izdaje pokoncilskega Katekizma katoliške Cerkve, objavljenega leta 1992, govoril o potrebnosti spremembe besedila o smrtni kazni, čeprav je druga izdaja Katekizma iz leta 1997 že odsevala misli papeža Janeza Pavla II. iz okrožnice Evangelij življenja. V drugi izdaji Katekizma katoliške Cerkve je bila primernost smrtne kazni zelo omejena, čeprav ni bila popolnoma izključena. Leta 2017 je papež Frančišek ponovno govoril o potrebnosti spremembe tistega dela Katekizma, ki govori o smrtni kazni, saj je smrtna kazen “napad na nedotakljivost in dostojanstvo osebe”. Leto pozneje, 11. maja 2018, je papež Frančišek sprejel sledečo različico 2267. člena druge izdaje Katekizma katoliške Cerkve (1997, člen 2267) o smrtni kazni: “Dolgo časa je uporaba smrtne kazni s strani legitimne oblasti po pravilno izpeljanem procesu veljala za primeren odgovor na težo nekaterih zločinov in sprejemljivo sredstvo, čeprav skrajno, za zaščito skupnega dobrega. Danes pa je vedno boj živa zavest, da se ne izgubi dostojanstvo osebe niti takrat, ko je nekdo zagrešil najtežje zločine. Poleg tega se je razširilo novo razumevanje pomena kazenskih sankcij s strani države. In še, uveljavili so se bolj učinkoviti sistemi zapiranja, ki zagotavljajo dolžno zaščito državljanov, in istočasno ne odvzamejo obdolžencu na dokončen način možnost prostosti. Zato Cerkev v luči evangelija uči, da je ‘smrtna kazen nedopustna, saj napada nedotakljivost in dostojanstvo osebe’ in si odločno prizadeva za njeno odpravo po vsem svetu.” Tako je papež Frančišek v posodobitvi druge izdaje Katekizma katoliške Cerkve smrtno kazen označil za nedopustno v vsakem primeru (KKC 2267).
Po uradni objavi gornjega besedila o nedopustni smrtni kazni v uradnih cerkvenih dokumentih, 2. 8. 2018, je papež pri skupnih avdiencah nadaljeval razlago o svetosti in nedotakljivosti vsakega človeškega življenja. Zavedal se je, da je smrtna kazen še vedno zakonsko predpisana v 92 državah po svetu, 56 držav pa jo dejansko še izreka, najpogosteje na Kitajskem, v Iranu in Saudovi Arabiji.
Pred dvema letoma je papež Frančišek ob sprejemu delegaciji Mednarodne komisije proti smrtni kazni ponovil, da mora biti človeško življenje “brez izjeme in pod vsemi pogoji zaščiteno”. Smrtna kazen je “grozljiva” in je “v nasprotju z evangelijem, kajti življenje je v Božjih očeh vedno sveto”. Udeležencem svetovnega kongresa proti smrtni kazni v Bruslju je v sporočilu zapisal: »Človeško življenje je dar, ki smo ga prejeli. Je najpomembnejši in temeljni dar, ki je vir vseh ostalih darov in pravic. Kot takšnega ga je treba zaščititi. Kristjani verjamemo, da je človek ustvarjen po Božji podobi in sličnosti. A tako za vernike kot nevernike je vsako življenje dobro, zato je treba brez izjeme braniti dostojanstvo posameznika. Smrtna kazen je resna kršitev pravice do življenja vsakega človeka.«Na splošni avdienci, 17. 10. 2018, je ob razlagi pete Božje zapovedi sedanji papež ponovno poudaril, da je v Božjih očeh človeško življenje dragoceno, sveto in nedotakljivo. Nihče ne sme zaničevati življenja, ne svojega in ne drugih, kajti človek v sebi nosi podobo Boga in je predmet njegove neskončne ljubezni. Jezus tej zapovedi daje še globlji pomen in pove, da so pred Božjo sodbo celo jeza do brata, žalitev in zaničevanje oblika uboja. Človek je občutljiv, ima skriti ‘jaz’, ki ga je lažje raniti kot njegovo telo. »Brezbrižnost ubija, brezčutnost ubija,« je dejal papež. Saj poznamo odgovor Kajna, prvega morilca: »Sem mar jaz varuh svojega brata?« (1 Mz 4,9). Če ne ljubimo, je to prvi korak k ubijanju. Ljudje smo varuhi drug drugega. Človeško življenje potrebuje ljubezen, usmiljenje. Kristus nam je pokazal pristno ljubezen. Ljubezen, kjer ne moremo storiti drugače, je tista, ki odpušča, ki sprejme tistega, ki nam je storil hudo.
Ne ljubiti je prvi korak k ubijanju; in ne ubijati je prvi korak k ljubezni, da torej za bližnjega skrbimo, ga spoštujemo, vključujemo v družbo in mu tudi odpuščamo: »Če zgolj ne delamo slabega, ne zadošča, od človeka se zahteva več. Vsakdo mora delati dobro tam, kjer je.« “Ne ubijaj” je po papeževih besedah “poziv k ljubezni in usmiljenju, poziv k življenju v skladu z Gospodom Jezusom, ki je dal življenje za nas in je za nas vstal.” »“Ne ubijaj” je torej nekaj več, je poziv k ljubezni in usmiljenju.«
V tej luči bi lahko pogledali na svetost, nedotakljivost in dostojanstvo ter tudi na številne druge vidike človekovega življenja, ki je sveto, ker je Božji dar, in zato je treba z veliko mero skromnosti priznati, da je edino Bog gospodar življenja in smrti, tako lastnega kot tujega. Zato mora življenje biti zavarovano od spočetja do naravne smrti in treba je imeti za škodljiva, grešna in nemoralna vsa tista dejanja, ki nasprotujejo svetosti, nedotakljivosti in dostojanstvu (umor, samomor, splav, abortivna kontracepcija, genocid, evtanazija, kloniranje, genetski inženiring, pohabljenje, suženjstvo, trgovina z ljudmi itd.). Občečloveško ali vesoljno bratstvo pa nas vabi k spoštovanju vsakega človeškega življenja, saj je lahko samo vstali Kristus edino zadnje upanje vsakega posameznega človeka in vsega človeštva. Zlo več ne more zmagati, ker ga je Kristus v jedru že premagal.

ŠKAFAR, Vinko. (Pisma). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 4, str 30-32.