Živeti v zunaj­zakonski skupnosti ni isto kot biti poročen

Moje pismo je pravzaprav eno samo kratko vprašanje: Zdi se mi, da zunajzakonske zveze, življenje na koruzi in druge neformalne skupine bivanja ne moremo enačiti z uradno civilno in cerkveno potrjeno zvezo – poroko? Kaj uči Cerkev?
Boža

Zahodna družba se zelo hitro spreminja, kar se vidi tudi iz postavljenega vprašanja, ki je izraz današnjega stanja tudi pri nas. Po statistikah je družina tudi med mladino zelo visoko cenjena in vrednotena, kljub temu pa isti občudovalci družine in družinskega življenja nimajo poguma, da bi se dosmrtno vezali in poročili, in vse večji odstotek živi v zunajzakonski skupnosti. Tisto, kar cenijo, vsaj po besedah sodeč, dejansko zavračajo ali pa nimajo poguma uresničiti. Tudi to je ena od nemoči ali kriz in nedozorelosti današnjega človeka.Razlogov za zunajzakonske skupnosti je verjetno veliko: strah pred prihodnostjo, če se vežejo za zmerom, cincanje in neodločnost današnjega človeka, ki pogosto spreminja svoje delovno mesto, poklic, stanovanje in posledično tudi svojega zakonskega partnerja. Rumeni tisk, filmi in rumene spletne strani poveličujejo neuspele zakonske ali bolje zunajzakonske zveze, kar ustvarja negativen in zastrašujoč odnos do stalne in dosmrtne zakonske zveze in pomislek, da bi lahko tudi njegova zakonska zveza ne uspela. Nezrele ali ranjene osebnosti ob soočenju in srečanju s temi vsiljevanimi ponudbami postajajo še manj sposobne za odločitev za poroko. V sredstvih javnega obveščanja je preveč črnih kronik, zanemarja ali pozablja pa se predstavljati uspešne, trdne in dobre, večkrat tudi svete zakonce, čeprav tudi tukaj velja, da zgledi vlečejo. Pri nas pa je celo ‘finančna’ zakonodaja bolj prijazna do zunajzakonskih skupnosti kot do poročenih parov, kar je vnebovpijoča krivica do narodovega bitja in žitja. Mladi si navadno do centa natančno preračunajo, kdaj in kako se jim izplača zatajiti družino, partnerico, če je treba, tudi otroka za vrtec, za večji otroški dodatek, kaj šele za stanovanje. Pri nas kasnejših kontrol ni, v očeh okolice pa žal goljufanje države tako in tako ni moralno sporno. Posledično pa prav v teh dneh lahko beremo, da je mednarodna raziskava Trusted brand 2011, ki jo po svetu že 11 let izvaja revija Reader's Digest, glede zaupanja v institucijo poroke za Slovenijo porazna, saj je evropsko povprečje 67 odstotkov, ki jih zaupa v institucijo poroke, v Sloveniji pa jih zaupa samo 43 odstotkov.
Bog, ki je ustvaril moškega in žensko za zakonsko zvezo, le-to tudi omogoča, saj ne bi bil Bog ljubezni in sočutja, če bi tistega, kar zahteva, tudi ne omogočal in podpiral. Od vsega začetka človeštva, od pradavnine urejeno zakonsko skupnost obdarja s tistim blagoslovom, “ki edinega ni uničila ne kazen za izvirni greh ne sodba ob vesoljnem potopu” (Molitev nad novoporočencema). To pa pomeni, da ima urejena zakonska skupnost med enim moškim in eno žensko, za neverujoče tudi civilna poroka ali poroka v drugih verstvih, v sebi nekaj prazakramentalnega, odrešenjskega, svetega, kar ugotavljajo tudi raziskovalci starih kultur in verstev. Gre za neko vrsto »naravnega« zakramenta, ki je lahko za nekristjane tudi vir milosti in božje pomoči. Sklenjeno civilno poroko med dvema kristjanoma lahko v izjemnih primerih celo škof brez obreda cerkvenopravno poveljavi, ‘ozdravi v korenini’, kar pa ne velja za zunajzakonsko skupnost, ker ta ni bila nikoli - tudi civilno ne - sklenjena. Zato tudi kristjani ne enačimo civilne zakonske in zunajzakonske skupnost, še manj pa zunajzakonsko skupnost in zakramentalno zakonsko skupnost.
V krščanstvu pa je zakonska zveza trajni zakrament, tj. trajna božja pomoč do smrti enega izmed zakoncev, kar pomeni, da zakonca s svojo poroko in s svojim zakonskim življenjem slavita Boga in Bog ju trajno posvečuje in jima omogoča, da se ljubita, spoštujeta, si odpuščata in se vsakega novega dne, ki jima ga Bog kot paru podarja, veselita in se mu zanj zahvaljujeta. Zakrament zakona je krščanskima zakoncema tista ‘dodana vrednost’, da svojo brezpogojno in zastonjsko ljubezen lažje živita iz dneva v dan in v njej tudi osebnostno zorita ter z rodnjo in vzgojo otrok v svojih potomcih pozitivno posegata v prihodnost pri graditvi omike ljubezni v narodu. Cerkveni očetje imenujejo zakonsko in družinsko skupnost celo ‘Cerkev v malem’ ali ‘domača Cerkev’, kar pomeni, da se v krščanski družini dogaja posvečenje in odrešenje.
In kako bo jutri? Tega sicer ne vemo, upravičeno pa lahko menimo, da bo podobno, kot je v propadajoče mogočno rimsko cesarstvo poseglo krščanstvo s spoštovanjem zakonskega in družinskega življenja in evropsko družbo spremenilo, lahko storilo tudi današnje in jutrišnje krščanstvo, če bo le ostalo zvesto naravnim in nadnaravnim vrednotam zakonskega in družinskega življenja. Tisto, kar je slabega in negativnega, kot nas uči zgodovina, predvsem zgodovina odrešenja, bo prej ali slej propadlo. Seveda pa tudi tukaj velja star pregovor: »Pomagaj si sam in Bog ti bo pomagal.« Če v kaj, potem morata zakonca prav v zakonsko in družinsko skupnost vlagati svoje najboljše moči in pri tem računati z božjo pomočjo. K temu spada tudi poroka, ki jo Bog podpira in blagoslavlja. Prihodnost bo pripadla pogumnim in zvestim zakoncem in njihovim potomcem. Zgodovina verstev, predvsem pa zgodovina krščanstva, ki pojmuje zakon kot zakrament, nas uči, da ni vseeno, ali par živi v zunajzakonski skupnosti ali pa zakonsko življenje začne s poroko v navzočnosti svojih najbližjih in pred Bogom.

V. Škafar, Pisma, v: Ognjišče 4 (2011), 104-106.