Vedeževanje, trkanje na les in češčenje satana

Že precej časa prebiram revijo Ognjišče in postala mi je zelo všeč. Komaj čakam, da pride naslednja številka. Pišem vam, ker imam nekaj vprašanj glede mišljenja Cerkve do nekaterih pojavov.
Kaj Cerkev meni o vedeževanju, kakšno je njeno mišljenje o trkanju ob les – ko rečemo: »Hvala Bogu, moram potrkati.«
Zanima me tudi mnenje o tem, da imajo nekateri pri sveti maši roke sklenjene in obrnjene proti tlom. Ali drži, da s tem molimo hudiča, ne pa Boga?
Maša

Vaše vprašanje je v naslovu dokaj splošno glede vedeževanja, s tujko mantika, v nadaljevanju pa sprašujete o nekaterih bolj vraževernih kot vedeževalskih konkretnih praksah, s katerimi ste se srečali. Poskušal bom na eno in drugo odgovoriti.
Mantika izhaja iz besede mantikos oziroma mantiké, kar pomeni v slovenščini vedeževanje in napovedovanje prihodnosti. V Grčiji in Rimu ter seveda na Vzhodu, razen v Izraelu, je bilo napovedovanje prihodnosti del verstva, najbrž kot stara dediščina vračev prazgodovinskih plemen. Obstajali so npr. uradni rimski avguri, ki so opazovali let ptic in poslušali njihovo oglašanje – orle, druge ujede, sove, krokarje ali detle – da bi odkrili, ali bodo njihove odločitve pravilne in v skladu z voljo bogov. Vsa Stara zaveza Svetega pisma se postavlja po robu vedeževanju. Vsi trije Mojzesovi zakoniki ga prepovedujejo in iz številnih poročil je jasno, da Bog na koncu vedno osramoti vedeževalce. Jude, ki so se v svoji zgodovini pogosto srečevali s številnimi vedeževalci (prim. 1 Mz 8,24; Iz 44,25), so le-ti poskušali odvrniti od češčenja pravega Boga. Zato so se predvsem preroki bojevali proti poganskim vedeževalcem in judovsko ljudstvo spodbujali k češčenju pravega Boga. Tudi Nova zaveza kategorično zavrača vedeževalce, ki so prav tako nazadnje osramočeni (prim. Apd 16,16 sl.). Tudi poapostolska Cerkev ostaja zvesta Svetemu pismu in zavrača vedeževanje. Že leta 215 lahko beremo v Hipolitovem Apostolskem izročilu, da mora kandidat pred vstopom v katehumenat, uvajanje odraslih v krščanstvo, opustiti poklice, ki so moralno neskladni s krščanskim življenjem, in tudi poklic astrologa, napovedovalca prihodnosti in razlagalca sanj. Če naštetega ne opusti, ne sme biti sprejet v katehumenat. Cerkev je pozneje, predvsem na koncilih in sinodah, obsojala in prepovedovala vedeževanje. V 14. stoletju so na sinodi v Kölnu in Trieru prepovedali verovanje v srečne in nesrečne dni, pa tudi vedeževanje iz leta in oglašanja ptic. Nad katehumeni Cerkev tudi danes moli: »Gospod, vsemogočni Bog, Oče našega Gospoda Jezusa Kristusa, milostno se ozri na te svoje katehumene: preženi iz njihovih src vse ostanke praznoverja in privedi jih do popolnega spoznanja resnice.« Če to velja za katehumene, še bolj velja za kristjane. To, kar velja za vedeževanje, prav tako velja za različna praznoverja in vraževerja.
Zakaj nekateri trkajo na les? In ali je to že vraževerje? Najbrž je trkanje na les lahko za koga samo navada, ki še ne pomeni vraževerja. Za drugega pa je lahko trkanje na les vraža, ki bi naj preprečila, da bi se dobre stvari spremenile v slabe. Ta prastara vraža sega v čas, ko so ljudje častili sveta drevesa, predvsem hrast, lipo, lesko, vrbo, jesen, jablano, glog idr. Pozneje se je vraža razširila na vsak les. V svetem drevesu naj bi po vraževernem verovanju živel poseben drevesni ali vegetativni duh in mu dajal vitalne in magične sile. In s temi silami, potrebnimi za rast vsake vegetacije, naj bi si pomagal človek. Ljudje so sveto drevje častili. Navadno je imela vsaka domačija ali vsak posameznik svoje sveto drevo, za katero so verjeli, da je z njim povezan. Znano je, da so Kelti, Germani, Slovani in tudi stari Slovenci poznali svete gaje in tam opravljali razne verske obrede. Ponekod so menili, da človek lahko umre, če posekaš njegovo osebno drevo. Zato so, kadar so šli v gozd sekat, vedno darovali drevesnemu duhu. Žrtvovali pa so mu tudi zato, da bi človeku in vsej skupnosti pomagal v življenju. Če so potrkali na les, bi naj zbudili lesnega duha, svojega zavetnika. Danes se tisti, ki trkajo na les, tega najbrž več ne zavedajo, toda na drugi strani ugotavljamo, da se pogosto stare vraže oživljajo in je trkanje na les tudi danes lahko za tega ali onega podobno nekdanji vraži in praznoverju, kar kristjani zavračamo.

Kako je z rokami, sklenjenimi proti tlom? Govorica in drža rok ima pogosto tudi simbolično sporočilo. Pomislimo na različne gibe in drže. Že egiptovski faraoni in pred njimi že drugi bi naj bili z dvignjenimi rokami prejemali kozmično silo in moč svojih božanstev. Tudi Mojzes je na gori Sinaj z dvignjenimi rokami molil k Jahveju. Krščanstvo pozna dvignjene roke, bodisi pri duhovnikih, ko vodijo mašno bogoslužje, in vse pogosteje, predvsem pri nekaterih duhovnih gibanjih in tokovih, tudi pri številnih vernikih laikih. Dvignjene roke pomenijo predvsem odprtost za prejemanje božjih darov in moči. Prav tako pa poznajo sklenjene roke različne kulture in tudi verstva, kar pomeni predvsem prošnjo in vdanost človeku ali božanstvu. Katoliško krščanstvo je dolga stoletja pospeševalo pri molitvi držo sklenjenih rok, kar izraža človekovo vdanost Bogu, prošnjo in sočasno božje češčenje. Nekateri nasprotniki krščanstva so se v zadnjih stoletjih iz krščanstva tako norčevali, da so krščanska znamenja spreminjali, večkrat obračali, da je tisto, kar je pri znamenju zgoraj, bilo obrnjeno navzdol itd. Tako se voditelj satanističnega kulta križa z levico, da bi nakazal nasprotje in razvrednotenje ali celo sovraštvo do krščanskega običajnega križanja z desnico. Najbolj pogosto in izrazito znamenje satanističnega kulta pa je zloraba znamenja križa na tak način, da je križ popolnoma obrnjen, kar smo lahko občasno zasledili v zadnjih desetletjih tudi na nekaterih slovenskih pokopališčih. Pri tem je lahko šlo samo za navadno mladostniško objestnost, drugič pa za hoteno češčenje satana in norčevanje iz Kristusa križanega. Upam, da v primeru, ki ga omenjate, ne gre za izrecno satanistično češčenje, čeprav je človek zmožen tako iz nevednosti kot tudi iz objestnosti ali zlobe narediti marsikaj, tudi častiti zlo, satana.
Kristjani zavračamo vedeževanje in tudi vraževerno ne trkamo na les, še bolj kategorično pa zavračamo zlorabo in spreminjanje krščanskih dogovorjenih znamenj in simbolov ter češčenje zla na splošno, posebno pa še satana.

ŠKAFAR, Vinko. (Pisma). Ognjišče, 2012, leto 48, št. 4, str 57-59.