Spreminjanje genskega zapisa za ustvarjanje genijev

Zelo me je pretresel članek, ki je govoril o testiranju človeške DNK. Na Kitajskem menda testirajo DNK zarodkov, da bi ugotovili, kakšne lastnosti bo imel otrok v svojem življenju. Strokovnjaki staršem obljubljajo, da jim bodo “na začetku otrokovega življenja pomagali prepoznati otrokove potenciale in jih v polnosti razvijati že od samega začetka”.
Zanima me, ali je mogoče v taki meri spreminjati človeški genski zapis, da bi določali njegove bistvene lastnosti. Kako zanesljive so sploh metode genskega spreminjanja? Kaj se zgodi pri ‘ponesrečenih poskusih’? Kaj se lahko izcimi z mešanjem človeškega in živalskega DNK, ki je tudi opisan v članku? Kje je tukaj še spoštovanje dostojanstva človeške osebe?
Darko

Osupljivo je, kako hitro se odvija razvoj na področju človeške genetike. Zadnji pospešek je prišel po iznajdbi tehnike CRISPR-Cas9, ki na dokaj enostaven način omogoča zamenjavo točno določenega dela genskega zapisa. Poenostavljeno rečeno gre za ‘škarje’, ki odrežejo poškodovani del DNK in na njegovo mesto prilepijo popravljen delček. Deluje podobno kot računalniška funkcija ‘izreži – kopiraj – prilepi’. Ta tehnologija deluje tako natančno, da lahko popravlja in zamenjuje osnovne gradnike genske zasnove. Gre za izjemno priložnost, da posegamo v gensko zasnovo rastlin, živali in tudi človeka. Ta najnovejša tehnologija je lahko dostopna in ni pretirano zahtevna, zato se uporablja v laboratorijih po vsem svetu. Ena od iznajditeljev tega postopka Jennifer Doudna se je po uspešni uporabi te tehnologija na opičjih zarodkih marca 2015 zavzela za to, da se prepove njena uporaba na človeških zarodkih, dokler se ne razčistijo vsa znanstvena, etična in družbena vprašanja, ki so povezana s tem tehnološkim dosežkom. Zavezala se je za pot previdnosti in kot odgovorna za iznajdbo te tehnologije pozvala svoje kolege, da podpišejo moratorij na uporabo te možnosti pri genetskem spreminjanju človeka. Izjavila je, da nova tehnologija prinaša moč, da lahko nadzorujemo genetsko prihodnost, kar je fantastično, a hkrati tudi strašljivo. Glavna težava pri tem je, da nimamo globalnega nadzora nad uporabo novih genskih tehnologij.
Najverjetneje je vaše razmišljanje spodbudila novica, da je kitajski biolog He Jiankui leta 2018 s tehnologijo CRISPR-Cas9 spremenil genski zapis dvojčicama Lulu in Nani, tako da sta odporni na virus HIV. Njegovo dejanje je spodbudilo splošno ogorčenje in odpor v strokovni in v širši javnosti. Kitajske oblasti so mu odvzele pravico do raziskovanja in ga obsodile na tri leta zaporne kazni. Zakaj je tudi v laični javnosti takšno zavračanje genskega spreminjanja človeka? Glavni razlog je v tem, da ni mogoče do potankosti predvideti, kakšne širše in daljnosežne posledice ima sprememba določenega dela genskega zapisa. Strokovnjaki ugotavljajo, da je sporočilo genskega zapisa zelo prepleteno in da ni mogoče zanesljivo predvideti, kakšne bi bile neželene stranske posledice spreminjanja določenega dela genoma. Poleg želenih pozitivnih stvari (npr. terapija določene bolezni) bi se lahko šele v prihodnjih generacijah pojavile tudi številne negativne posledice takih hitrih sprememb same genske zasnove človeka. V takih primerih je treba upoštevati etično načelo previdnosti, ki narekuje, naj se vzdržimo tveganih dejanj, kadar nismo povsem gotovi, da je poseg varen in da tudi daljnoročno ne bo imel negativnih posledic za prihodnost človeškega rodu. Na tem področju se tako etiki, ki se sklicujejo na verski nauk, kot tudi laični etiki sprašujejo, ali ne bi z uvajanjem tehnologije genetskega spreminjanja človeškega zarodka odprli Pandorine skrinjice, iz katere bi se ob pozitivnih dosežkih v prihodnosti pojavile tudi številne zlorabe človeškega dostojanstva. Ali se človek dejansko ne igra Boga pri tem projektu? Ali je lahko človek sploh dorasel tej ‘stvariteljski’ vlogi? Postavlja se vprašanje, pod kakšnimi pogoji bi znanstveniki lahko posegali v človeški genski zapis, ne da bi pri tem prekršili načelo svetosti človeškega življenja. Kdo bo prevzel odgovornost za projekt spreminjanja človeške biološke narave in hkrati tudi celotnega naravnega okolja?
V procesu naravne evolucije je prihajalo do sprememb genetskih osnov skozi zelo dolga časovna obdobja, ki so omogočala prilagajanje celotnega ekosistema na spremembe posameznih vrst. S pospešenim procesom evolucije s pomočjo sodobne tehnologije pa se čas za spremembe in uveljavljanje teh sprememb zelo skrči, zato tudi ni mogoče predvideti (daljnosežnih) posledic sedanjih posegov v genski zapis. To velja tudi za spreminjanje genskih zapisov pri rastlinah in živalih in njegovega vpliva na celoten naravni sistem. Pri vseh teh vprašanjih nas mora voditi etično načelo, da problemov ne smemo reševati tako, da s svojimi rešitvami povzročamo še večje probleme in njihovo reševanje prelagamo na prihodnje generacije.
Dejstvo je, da imajo lahko spremembe genskega zapisa človeškega zarodka nepovraten značaj, kar pomeni, da se dedujejo v prihodnje rodove, ne da bi vedeli, kakšne so širše (tudi nehotene) posledice določenih hotenih sprememb. Zato vsaj zaenkrat mednarodna zakonodaja prepoveduje spreminjanje človeškega genoma in ustvarjanje gensko spremenjenih ljudi. Dovoljeno je gensko zdravljenje, pri katerem se vnese specifičen gen v celico določene osebe z namenom, da se popravi določena napaka. Pri tem ne gre za spreminjanje genske zasnove zarodka, ampak za zdravljenje v kasnejšem obdobju življenja človeka. V Sloveniji je zelo odmevno zdravljenje dečka Krisa, ki ima spinalno mišično atrofijo in mu pomagajo z virusno gensko terapijo. Tak poseg v genski zapis celic ni etično sporen, saj se ne spreminja genska zasnova osebe, ki bi imela tudi posledice za potomstvo, ampak gre za popravljanje ‘poškodovane’ DNK. Poseg je v tem primeru omejen zgolj na konkretno bolno osebo.
Krščanstvo torej ne nasprotuje vsaki obliki sodobnih tehnoloških posegov v naravo in tudi ne v človeško življenje. Sveto pismo predstavi človeka kot bitje, ki je ustvarjeno po Božji podobi in mu je zaupana skrb za celotno stvarstvo in odgovornost za oblikovanje svojega življenja. Z medicino posegamo v življenje, odpravljamo bolezni in lajšamo trpljenje. Tudi napredek na področju genetike je zato za človeštvo blagoslov, seveda pa je ob neodgovorni uporabi lahko tudi prekletstvo. Kot merilo lahko rečemo, da so etično sprejemljivi terapevtski posegi v človeški genski zapis, nesprejemljivo pa je genetsko spreminjanje in izpopolnjevanje človeških zarodkov, saj s tem dejansko ogrožamo prihodnji razvoj človeške vrste. Za krepitev človekovih potencialov v veliko večji meri kot spreminjanje genskega zapisa prispevajo boljši bivanjski pogoji, kakovostnejša hrana, univerzalni dostop do zdravstvene oskrbe, spodbudno družinsko in družbeno okolje, kakovostno izobraževanje, pravične politične strukture ipd.

GLOBOKAR, Roman. (Pisma). Ognjišče, 2020, leto 56, št. 4, str 46-47.