Strah Božji – le zakaj bi se bali Boga?

Imam vprašanje verske vsebine in se mi je zdelo da se bo za odgovor najbolje obrniti k vam. Ko sem bil nedavno pri sveti maši, sem zasledil ta stavek : »Bog ljubi vse ljudi, ki se ga bojijo«. Zanima me, zakaj bi se moral bati Boga, če nam Bog hoče samo dobro in bi nam rad pomagal? To zanima mene in mojega očeta.
Ignac

Iz zastavljenega vprašanja sije pravi verski občutek Božjega ljudstva. Če je v novi zavezi Bog razodet kot Ljubezen, je res nenavadno, da bi se ga morali bati. Povrhu tega pa je Jezus pogosto spodbujal učence: »Ne bojte se!« Ker pa v stari zavezi najdemo tudi izraz “strah božji (Gospodov)”, ki je, sicer redko, uporabljen tudi v novi zavezi, bo treba pravi pomen tega izraza iskati v pomenu, ki mu ga daje Sveto pismo. Na hitro preglejmo s tega vidika Sveto pismo. Najprej je v tem pojmu zajeto prepričanje starozaveznih ljudi, da človek ne sme videti Boga, in če bi ga, bi umrl. Od tod seveda strah, zlasti ko se je komu Bog na poseben način dal zaznati. Izaija po poklicnem videnju izrazi svoje občutje: »Gorje mi, izgubljen sem, ker sem mož z nečistimi ustnicami /…/ in so moje oči videle kralja, Gospoda nad vojskami!« (6,5) Judje so se tudi zavedali, kako strašne reči je Bog storil v njihovi zgodovini, npr. uničil je Egipčane (2 Mz 14,31; 34,10), zato jim je vzbujal strah, še zlasti, kadar so svoj odnos z njim poslabšali. V tem primeru ni strah toliko izraz strahu pred Bogom kot takšnim, ampak bolj zavest, da so v svojem zaveznem odnosu z Bogom zgrešili. A že v stari zavezi odkrijemo, da po vsakem takšnem javljanju Boga in strahu v človeku, sledi poziv, naj se ne boji. Tako reče tudi Abrahamu, naj se ne boji (1 Mz 15,1). Takšen “strah božji” je v Svetem pismu vedno pravzaprav poziv k moralnemu ravnanju, ki je Bogu všeč. Takšno držo človeka imenuje Sveto pismo včasih pobožnost drugič pravičnost, kot izraža Ps 1,11: »Služite Gospodu v strahu, radujte se v trepetu!«. Bogaboječi je varen v Božjem varstvu in kdor hodi po Božji poti, bo deležen sreče in blagoslova (prim. Ps 1,1-3). Bolj ko se bližamo novi zavezi, bolj jasno postaja, da so bogaboječi tisti, ki izpolnjujejo Božjo besedo, Boga ljubijo in ostajajo na njegovi poti. In takšen strah božji, ki je poslušnost Božji volji, je začetek prave modrosti, kot beremo v Knjigi pregovorov (1,7; 9,10). »Tedaj boš razumel strah Gospodov in boš dosegel spoznanje Boga« (Prg 2,5). Prav v božjem strahu ima človek pravo držo pred resničnostjo Boga. Pripogniti se pred Bogom, pomeni bati se ga, to pa je drža češčenja. Človek je ustvarjen tako, da je ponižen pred Bogom in se mu s tem približa. V modrostni svetopisemski literaturi dobi ta izraz povsem pozitiven pomen in pravzaprav sinonim za vero v Boga, ki je izvir resničnega življenja: »Strah Gospodov je vrelec življenja, da se človek ogne zankam smrti.« (Prg 14,27) Ta pomen se nato nadaljuje v novo zavezo, kjer jasno izraža pravzaprav strahospoštovanje pred Bogom, ne pa goli strah. Torej, trudim se, da ne grešim predvsem zato, ker me je Boga strah, ampak predvsem zato, ker ga tako spoštujem in ga zato ne želim žaliti.
Na osnovi te vsebine ne preseneča, da najdemo “strah božji” tudi med darovi Svetega Duha. Pravzaprav najdemo darove Svetega Duha izražene že pri Izaiju: »Na njem bo počival Gospodov duh: duh modrosti in razumnosti, duh svéta in moči, duh spoznanja in strahu Gospodovega.« (11,2) Če pa torej razmišljamo z vidika, da je “strah Gospodov” dar Svetega Duha, pa ga nikakor ne moremo vrednotiti negativno v smislu golega strahu, saj po razodetju strah ni nikoli od Boga, kajti “v ljubezni ni strahu” (1 Jn 4,18). Torej nas dar strahu božjega ohranja v ponižni zavesti, da smo nič v primeri z Božjo vsemogočnostjo, da smo v primeri z njegovo svetostjo nevredni in da lahko Božjo milost zaradi svoje slabosti vsak trenutek izgubimo. A poudarimo še enkrat: ta strah ni divji, suženjski, ampak je sinovski, saj se varujemo greha, ker ne želimo razžaliti predobrega Očeta. Ta dar nam tudi pomaga odkriti vso zlobo greha in nas zato izpopolni v kreposti zmernosti, ko nas iz ljubezni odvrne od vseh slabih nagnjenj. Kar lepo izražamo tudi v pesmi: »Daj nam v strahu ti služiti in otroško te ljubiti. Pridi, pridi Sveti Duh!«
Sklenimo ta premislek o strahu Božjem z besedo bl. Antona Martina Slomška iz pridige, ki jo je imel kot kaplan v Novi Cerkvi, v kateri prikazuje sedmere darove Svetega Duha kot žlahtne kamne zveličanja: »Sedmi žlahtni kamen našega zveličanja: dar strahu božjega. Kristjani sicer moramo Boga ljubiti, le iz ljubezni njegovo sveto voljo izpolniti; ali kako malo jih je, ki se bolj iz ljubezni kakor od strahu pred božjo pravi­co varujejo greha. Strah pred božjo pravico človeka božje ljubezni uči in se v ljubeznivi otroški strah spremeni. Ta nas varuje, da ne razžalimo svojega Boga; zato veli sveti Avguštin: ˝Ako se greha iz ljubezni božje ne varuješ, varuj se vsaj iz strahu, kmalu te bo strah božji k ljubezni pripeljal; ljubezen pa bode vse tvoje delo Bogu prijetno pozlatilo in te zveličanega storilo.«

TURNŠEK, Marjan. (Pisma). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 7, str 34-35.