Nevernega prijatelja sem povabila na srečanje mladinske veroučne skupine

Pred kratkim se je v naš blok preselila nova družina. Njihov starejši sin bo kmalu dopolnil petnajst let. Že od vsega začetka mu predstavljam starejšo sestro in sva postala velika prijatelja.
Potem pa se je zgodilo, da je prišel k meni ravno v trenutku, ko sem odhajala na srečanje mladinske veroučne skupine v naši župniji. Povabila sem ga zraven, čeprav je popolnoma neveren in ni prejel nobenega zakramenta.
Bil je izredno navdušen in bi rad šel še kdaj, samo boji se, da bodo drugi izvedeli, da je neveren, da ne zna moliti. Prepričujem ga, da to ni nikakršna ovira, da ne bi smel hoditi, in da ga celo občudujem, ker je pri teh letih odkril Nekoga. Vendar ga je kljub temu strah.
In sedaj sem se začela zavedati, da mi je dana zelo lepa, a težka naloga. Kako naj mu razložim, kdo je Bog, kaj sploh je krščanska vera, čemu vsi obredi …, ko pa sem ravno v letih, ko tudi sama oblikujem svoj odnos do vere.
Katero knjigo naj po vaše prebere? Kakšnemu človeku se še ne upam zaupati, ker se bojim, da bo izgubil zaupanje vame. Tako na meni sami za enkrat ostaja vsa odgovornost do mojega prijatelja, Boga in nenazadnje tudi do same sebe.
Zato vas prosim za kakšno spodbudno besedo. Če me že sprašuje karkoli o veri, mu ne želim dajati polovičnih odgovorov.
Doma je sicer povedal, da je bil na nekem verskem srečanju mladih, vendar pa bi lahko rekla, da so njegovi starši zavzeli do tega izredno mlačen odnos, skorajda se niso zmenili.
Želim vam veliko uspehov pri urejanju Ognjišča, saj si brez njega skoraj ne bi mogla predstavljati moje poti v veri.
Valentina

Upamo, da se bodo septembra kljub neugodnim epidemiološkim razmeram odprle veroučne učilnice in se bodo v njih lahko srečevali otroci in mladi ter rastli v veri. Tudi ti opisuješ srečanje mladinske skupine, pravzaprav posebno srečanje, na katerega si povabila nevernega prijatelja. Takih primerov je v naši družbi vse več, saj ima najbrž vsakdo izmed nas prijatelja ali znanca, ki ni bil vzgojen v veri. Lepo, da si prijatelja povabila na to srečanje in mu s tem odprla nov svet ter mu odkrila vero, ki je doslej ni poznal. Tako si povečala njegovo svobodo, saj se bo odslej lahko odločal med več možnostmi v življenju.
Koristno bo, če bo še naprej obiskoval mladinska srečanja, saj bo tam slišal veliko koristnega o veri. Sicer pa je vera in njeno posredovanje stvar krščanske skupnosti, občestva, v katerega bo morda nekega dne vključen, če bo s krstom postal kristjan. Ne vidim nobenega razloga, da bi članom skupine prikrival, da ni veren in ne zna moliti. To ni nobena sramota, saj ni za to sam kriv, če ga starši niso vzgojili v veri. Člani skupine ga bodo tudi lažje razumeli in mu pomagali, če bodo vedeli, da ni bil deležen verske vzgoje.
Če bo hotel prejeti zakramente, potem bo moral vključiti v uvajanje odraslih v krščanstvo (katehumenat), ki se odvija po različnih krajih v Sloveniji, najbrž tudi kje v vaši bližini. Obiskovanje mladinskih srečanj in katehumenat se bosta samo dopolnjevala.
Sprašuješ, kakšne knjige naj bere. Gotovo na najbolj sistematičen način predstavlja vero Katekizem za mlade Youcat. Z vsemi svojimi izdajami od splošnega katekizma do priročnika o družbenem nauku Cerkve do molitvenika in Svetega pisma. Morda bi začel s Svetim pismom, zlasti z Evangeliji, saj bi čisto na začetku lahko bil splošni katekizem zanj pretežak. Ko bo bral Sveto pismo in sicer različico, namenjeno mladim, Youcat Biblija, se mu bodo pojavljala razna vprašanja. Tako mu bodo koristile knjige, ki govorijo o Svetem pismu in ga razlagajo. Po moje mu bodo koristili življenjepisi svetnikov in drugih osebnosti, zlasti tistih, ki so kot odrasli iskali vero in jo našli. Zlahka se bo tudi on prepoznal v življenju katerega od njih in njihovih problemih. Osebno menim, da mu bodo koristile knjige zgodb, ki jih lahko bere in razume tudi človek, ki se šele bliža veri.
Zanimiv je tvoj opis odziva staršev. Niso nasprotovali, ampak so bili do njegovih besed brezbrižni. Ali ni to ‘zrcalo’ naše družbe, ki je do vere in Boga tako pogosto brezbrižna? Ni nasprotna, je pa brezbrižna in je vera ne zanima, čeprav na drugi strani vse več ljudi išče rešitev izven materialnosti in se zato srečajo z novodobskimi duhovnostmi, ki pa največkrat ne odgovarjajo na globoka življenjska vprašanja.
Prav si napisala, da si si zadala težko nalogo – posredovanja in uvajanja v vero. Zato bi ti priporočil, da se pogovoriš z duhovnikom ali voditeljem mladinske skupine, ki ti bo lahko stal ob strani pri odgovorih na prijateljeva vprašanja. Prav tako se skušaj poglabljati v veri, da mu boš lahko odgovarjala na vprašanja in posredovala versko znanje, predvsem pa ga s svojim zgledom in navdušenostjo vodiš k Bogu. Ne pozabi moliti zanj. Prepričan sem, da boš od tega imela najprej korist ti, saj boš tako poglobila svojo vero in jo okrepila. Lepo je namreč napisal papež sv. Janez Pavel II.: »Vero krepimo s tem da jo dajemo naprej« (OP 2).

RUSTJA, Božo. (Pisma). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 9, str 34-35.