Ljudi v stiski bi rada spomnila, da je molitev tolažba, ki lajša bolečino in žalost

Sem naročnica Ognjišča več kot trideset let. Dostikrat preberem, da ljudje, ki so izgubili svojca, ‘obtožujejo’ Boga, da je on kriv za vse gorje, celo tako, da se od vere oddaljujejo.
Naj opišem svojo izkušnjo. Bili smo povprečna družina. Molitev in vero sem posredovala jaz kot mama. A zgodilo se je, da mi je umrl sin za rakom. Nisem ‘krivila’ ne Boga ne ljudi. Moja tolažba je bila vsakdanja molitev rožnega venca. Mislim, da je to edino, kjer človek najde tolažbo. Umrl mi je tudi mož in ostala sem sama. Rada bi ljudi v stiski in taki bolečini spomnila, da je molitev tolažba, ki lajša bolečino in žalost.
Meta

Ne vem, na kateri članek v Ognjišču mislite, ko opisujete ljudi, ki ‘krivijo’ Boga za izgubo najbližjih ali za trpljenje. Je pa vaše pismo dragoceno, ker v njem opisujete svojo izkušnjo in ne uporabljate naučenih fraz, ampak iz njega govori vaše življenje. Tudi sam sem srečal ljudi, ki sta jih trpljenje ali stiska privedli nazaj k Bogu. Celo ljudje, ki so se zelo oddaljili od Boga, so po preizkušnji spet našli pot k Bogu. Začeli so moliti in obiskovati cerkev. Preizkušnja se je iz prekletstva spremenila v blagoslov, saj jih je privedla nazaj na pravo pot.
Toda trpljenje je lahko tudi past, kajti poznam ljudi, ki so jih trpljenje, težka bolezen (njihova ali njihovih najbližjih) ali huda preizkušnja popolnoma odvrnili od Boga. Dejali so: Če bi bil Bog, bi ne dopustil tega! Odvrnili so se od Boga ter tako ostali še bolj sami v svojem trpljenju in bolečini. Nemalokrat zagrenjeni in zaprti v svojo bolečino. »Trpljenje je področje skušnjave,« pišeta v knjigi Pričevanje svetih ikon Tomaš Špidlik in Marko Rupnik. Je kot talilna peč. Ko damo vanjo rudo, lahko iz nje dobimo najplemenitejšo kovino ali neuporabno žlindro. Ne glejmo z nerazumevanjem na tiste, ki so v trpljenju izgubili vero, ampak jim skušajmo biti blizu in jim pomagati, da bi zmogli tudi v trpljenju prepoznati Božjo navzočnost in spoznati, da ni noben človek v preizkušnji sam, ampak je z njim Jezus Kristus, ki je sam trpel.
Zgovoren je zgled Tita Brandsmaja, nizozemskega karmeličana, profesorja in rektorja univerze pred drugo svetovno vojno. »Ko so Nemci zasedli Nizozemsko, so p. Tita odpeljali v koncentracijsko taborišče Dachau. Zaprli so ga v umazan pesjak. Stražarji so ga poniževali in se znašali nad njim tudi tako, da je moral lajati kot pes, ko so hodili mimo. Tam je leta 1942 umrl kot mučenec. Nacistični mučitelji niso vedeli, da je p. Tit pisal dnevnik med vrstice svojega duhovniškega molitvenika. Tam je tudi zapisal, da je tolikšno trpljenje mogel prestati zato, ker se je zavedal, koliko je Jezus pretrpel zanj,« (V preizkušnji mi bodi blizu, Gospod, 51). Danes že sveti Tit Brandsma je zmogel prenesti tako ponižanje in trpljenje, ker se je zavedal, kaj vse je Jezus pretrpel zanj in zato ni sam v hudi preizkušnji. Molimo za trpeče pa tudi zase, da bi v času preizkušnje ne izgubili vere v Boga, ampak naj izkusimo Božjo blagodejno bližino, ki naj nam pomaga v težkih trenutkih življenja.

RUSTJA, Božo. (Pisma). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 9, str 35-36.