Cerkev in ukrepi proti covidu

Zanima me, ali je sedanje omejevanje udeležbe pri svetih mašah s pogojem PCT sploh v skladu s kanonskim pravom Cerkve in njenim naukom ter njeno tradicijo. Kolikor vem, ni na tako popuščanje državi ni pristala nobena od sosednjih katoliških Cerkva (Italija, Avstrija, Hrvaška, Madžarska).
Zanima me tudi, ali je sploh v skladu s Cerkvenim pravom in katekizmom dovoljevanje slovenske Cerkve ateistični državi, da se vmešava v liturgijo (prepoved pozdrava miru, prepoved obhajila na jezik, omejevanje udeležbe pri zakramentih itd.). Kolikor vem, laiki te moči naj ne bi imeli, še najmanj pa ne nečlani Cerkve.
Jakob

Najbrž zlepa ni nobene teme, ki bi ljudi tako razdvajala kot je epidemija covida in cepljenje ter ukrepi proti pandemiji. Naj iskreno napišem, da se čudim, da tako zelo razdvaja tudi vernike. Vse sosednje države res nimajo PCT pogoja za obiskovanje bogoslužja, Slovenija je izjema. Najbrž zaradi izrednega sovraštva do kristjanov, ki smo mu priče v naši družbi. Če bi tudi v Sloveniji za bogoslužje ne veljal pogoj PCT, za druge prireditve pa bi, bi bili kristjani deležni izrednih očitkov, nasprotovanj in izbruhov sovraštva. Očitali bi nam privilegiranost. Ne vem, od kod vam podatek, da Cerkev v drugih državah ni popustila pritiskom. Kdo pa naj bi nanje pritiskal? Osebno me ne moti, da je za obisk bogoslužja ta pogoj, ki je lahko uresničljiv za vse. Kdor ni cepljen, se gre z lahkoto testirat. Tako postaja bogoslužni prostor varnejše območje in pri ljudeh odpade izgovor, da se bojijo obiskovati cerkev zaradi pandemije. Čeprav ta strah pri nekaterih ljudeh še vedno obstaja.
Sam sem se cepil, potem ko sem prebolel ne ravno najmilejšo obliko covida, zato da lahko mašujem, spovedujem in delim druge zakramente. Pa tudi iz ljubezni do bližnjega, da bi bil manj dovzeten za okužbo in bi posledično manj kužil druge ljudi. V cerkev prihajajo tudi starejši, za katere je ta bolezen še nevarnejša, zato je moja previdnost na mestu. Prav tako ne razumem, da si ob obisku gostilne ali drugih prostorov priskrbim PCT potrdilo, za mašo pa nam ga je težko priskrbeti! Ne odobravam, da je za obisk bogoslužja potreben PCT pogoj, a ker mi je maša velika vrednota, je zame ta pogoj malenkost, ki jo izpolnim. V spominu mi je ostal dogodek iz študentskih let. V stolnico je prihajala k maši gospa na posebnem vozičku, ki ga je s trudom sama poganjala. Prihajala je tudi v snegu in slabem vremenu. Ni ji bilo težko, ker ji je bila maša vrednota. Sedaj pa srečujem vernike, ki se jim je težko iti testirat! To ni znak iskrene vere in želje, da si želijo srečati z Jezusom v evharistiji. Če bi imeli res veliko željo in veliko vero, bi ob pogoju PCT samo zamahnili z roko, opravili ta pogoj in se udeležili maše. Pri maši molijo “Jezus tebi živim, tebi umrjem …”. Ne vem, če je to res iskreno, če jim je težko za Jezusa izpolniti tako majhno stvar kot je testiranje!
V drugem delu sprašujete, ali se v Sloveniji država vmešava v liturgijo (prepoved pozdrava miru, prepoved obhajila na jezik …). Odgovor je ne! Lani sem med epidemijo, ko so bile pri nas cerkve zaprte, nekaj časa hodil maševat v Italijo za tam živeče Slovence. Vse ‘prepovedi’, ki jih vi naštevate, so veljale tudi v ‘katoliški’ Italiji. Še strožje so bile in ljudje so se jih še bolj dosledno držali. Z manj godrnjanja kot v Sloveniji. Kajti sedanjo obliko pozdrava miru in obhajila so določile škofovske konference v posvetovanju z zdravstvenimi strokovnjaki, ne država.
Glede pozdrava miru. Nikjer ni rečeno, da si moramo ob tem podati roke. Lahko si jih, lahko pa ne. Torej v času epidemije izberemo eno od možnosti in se odrečemo drugi, ki je nevarna za okužbe. Pri tem pa ne kršimo liturgičnih predpisov. Podobno je pri obhajilu. V času epidemije se odločimo za eno od oblik (na roko), odrečemo pa drugi (na jezik), ki je nevarna za okužbo. Varovanje življenja je višja vrednota kot ena od oblik pozdrava miru in načina obhajila pri maši. 
Epidemija je v marsičem spremenila naše življenje in nas omejila. Tudi na področju izpovedovanja vere. Tudi meni gredo nekateri predpisi ‘na živce’. Podobno drugim ljudem, a opazil sem, da je ta jeza ali vsaj nevolja znamenje udobja, uveljavljanje mojega prav in mojega ega, manj pa odprtosti do Boga in do še manj skrbi in ljubezni do bližnjega. 
Naj sklenem še s spominom na pogovor z gospo, ki ji vera veliko pomeni. Jezila se je (name) in na vse, ko so prepovedali blagoslovljeno vodo v cerkvah. Tudi čez škofe je padla kakšna ostra beseda. Umiril sem jo in dejal, da jeza ni krščanska krepost. Strinjala se je. Potem sem ji dejal, da skušam razumeti, da ji blagoslovljena voda veliko pomeni. To lahko sprejme z jezo, negodovanjem, godrnjanjem, ki kmalu preraste v sovraštvo. Nevarno je, da se bo to njej zgodilo. »Tega nočem,« je hitro odgovorila. Nadaljeval sem, da pa lahko po svetopisemskem učenju tudi to nesrečno epidemijo sprejme in jo skuša obrniti na dobro (prim. Rim 8,28). Tako sem ji svetoval, naj prinese v steklenički vodo, ki ji jo bom blagoslovil. Z njo se bo lahko pokrižala preden bo šla od doma (in prosila za Božje varstvo) in ko se bo vrnila domov. Zakaj bi jamrali, sem ji še dodal. Z malo dobre volje boste ohranili svoje spoštovanje do blagoslovljene vode in obenem upoštevali nasvete epidemiologov.
Podobno je bilo z vernico, ki ji nikakor ni šlo v račun, da bi prejemala obhajilo na roko. Iskreno je dejala, da se ne čuti vredna. Našla je rešitev. Na roko je položila čist robček, ki ga je uporabljala samo za to priložnost, in obhajilo je še naprej prejemala. Veliko stvari se da rešiti z dobro voljo in s ponižnostjo, ki temelji na iskreni veri. Raje kot negodovanje naj bo krščanska drža iskanje načinov, kako ohraniti spoštovanje do Boga in bogoslužnih predpisov, obenem pa spoštovati tudi predpise epidemiologov, ki nam ne želijo nagajati, ampak nas obvarovati pred nalezljivo boleznijo.

RUSTJA, Božo. (Pisma). Ognjišče, 2022, leto 58, št. 1, str. 42-43.