Je veganstvo prevara in kaj meni Cerkev o tem?

Sem dolgoletni naročnik na revijo Ognjišče. Moja žena je od novega leta naprej postala veganka. Kakšno je mnenje katoliške Cerkve glede tega? Prišla je v stik z oglasi nekega podjetja. Šla je k njim in so jo prepričali v to prehrano. Meso, jajca in mleko naj bi povzročali vnetja in bolezni. Poleg tega prodajajo neka olja, ki naj bi pomagala pri vseh boleznih. 100 ml stane 30 evrov. Žena v ta olja in prehrano zelo verjame. Kakšno je mnenje katoliške Cerkve glede tega? Po mojem mnenju gre tu za prevaro. Hvala za odgovor.
Jože

V zadnjih desetletjih se je zanimanje za zdravje v nekaterih krogih zelo povečalo. Ker se je uradna medicina zelo specializirala in večkrat ljudje dobijo občutek, da je izgubila občutek za človeka kot celoto, so se dokaj hitro pričele širiti razne alternativne metode, ki veliko obljubljajo, vsekakor pa dajejo večji poudarek na celostno zdravje in iskanje celovite harmonije človeka zlasti z okoljem in celotnim kozmosom. V obdobju “nove dobe” (new age) se je ta ponudba še povečala. Pojavile so se tudi razne teorije zarot, povezanih z uradnim zdravljenjem, ki so mnoge potegnile za seboj, kar čutimo tudi v trenutni covid krizi. V tem ‘kompletu’ so se pojavile tudi najrazličnejše prehranjevalne teorije z vrsto prehrambenih diet in vedno novih načinov prehranjevanja, ki naj bi bili bolj zdravi kot način, ki je večinsko uveljavljen. Med vsemi temi načini sta verjetno najbolj razširjena vegetarijanstvo in veganstvo. Da se med temi različnimi ponudbami najdejo tudi neresne in celo prevarantske, kot nakazuje pisec pisma, je preprosto že ugotovljeno dejstvo; gre predvsem za lahko pridobivanje denarja. A spet ne smemo kar povprek metati vse v isti koš, ampak je vsak primer potrebno posebej preveriti.
Katoliška Cerkev se direktno glede teh načinov ni izjasnila; gotovo ni nasprotna vegetarijanstvu, saj poznamo redovne skupnosti, ki ga prakticirajo, kar pa ne pomeni, da ga priporoča vsem, ali da zavrača običajen način prehranjevanja. Človek ima namreč razum in svobodno voljo, da se lahko sam odloči in se tudi mora sam odločati. Če ga Bog pušča svobodnega, ga moramo tudi mi. Imamo tudi znanost, ki se ukvarja s prehranjevanjem in ta nam gotovo daje pomembne podatke in usmeritve; med drugim sporoča, da je hitra hrana neprimerna in, nenazadnje, da povprečno pojemo, zlasti na Zahodu, preveč mesa, kar ni zdravo.
Je pa Cerkev večkrat opozorila na nevarnosti, ki lahko prežijo na tem področju, a ne toliko v načinu prehranjevanja, ampak v spremljajočih razlagah in pogledih na človeka, vesolje in končno tudi Boga ali boga (glej Cerkveni dokumenti 104: Jezus Kristus prinašalec žive vode: Krščanski premislek o “new age”). Te razlage in predstave pa so lahko tudi nekrščanske in včasih celo protikrščanske. Za kristjana lahko takšna sredina, če se v njej znajde, pomeni grožnjo za njegovo vero.
V učenju Cerkve glede konkretnega vsakdanjega življenja pa gotovo najdemo tudi sporočila glede hrane in prehranjevanja. Velik poudarek daje na zmernost pri prehranjevanju. V določenih obdobjih vabi k postenju, k zdržku od mesnih jedi – seveda vedno tako, da to ne ogroža zdravja. Ob postnih petkih predpisuje zdržek, da ne jemo mesa. V tem smislu lahko hrana in prehranjevanje dobi tudi krščanski verski pomen in postane način izražanja odnosa z Bogom. Post je zato izraz naše predanosti Bogu. Kristus pravi, da se zlu lahko upremo samo s postom in molitvijo.
V krščanstvu pa prehranjevanje nima samo osnovnega pomena hrane za telo, ampak iz svetopisemske perspektive izhaja velik skupnostni pomen skupne mize, kjer se ljudje ne samo telesno prehranjujemo, ampak se tudi srečujemo in se medsebojno bogatimo, saj človek ne živi samo od kruha, ampak tudi od kvalitetnih medsebojnih odnosov, ki se pa lahko gradijo tudi pri skupnih obedih. Zato ni slučajno, da nam je Kristus zapustil evharistijo prav v obliki obeda, pri katerem dobi človeški obed tudi Božji značaj in omogoči živo srečanje z živim Bogom.

TURNŠEK, Marjan. (Pisma). Ognjišče, 2022, leto 58, št. 1, str. 41.