Imam rad Boga in ga ne želim žaliti s samozadovoljevanjem

Sem mlad moški. Nimam dekleta. oziroma žene, sem samski. Moja težava je samozadovoljevanje. Krščanska vera pravi, da je to greh. Da s tem početjem žalimo Boga. Po drugi strani pa mi je zdravnik sporočil, da je masturbiranje nekaj normalnega, življenjskega, naravnega in, da ni dobro za zdravje, če tega ne počnemo. Boga imam rad (vsaj upam tako) in ga ne želim žaliti. Po drugi strani se ga bojim. Zdravje mi je pomembno, včasih celo enako močno kot Bog. Nekajkrat sem že imel večmesečni post s samozadovoljevanjem (največkrat prav v času od pepelnice do velike noči). Vedno se tudi spovem tega greha. Po samozadovoljevanju čutim hudo krivdo, imam slabo vest in me je strah Božje kazni. Velikokrat me samozadovoljevanje pripelje čez čas tudi do gledanja pornografije. Po drugi strani pa me je strah, da škodujem svojemu zdravju, telesu, ker ne masturbiram. V resni zvezi še nisem bil. Na spletu sem že prebral zgodbe razočaranih ljudi, ki so zalotili svoje partnerje pri masturbaciji. Torej obstaja velika verjetnost, da človek to prenese tudi v resno zvezo ali celo v zakon. Kaj mi svetujete? Prepričan sem, da nisem edini samski moški, ki se sooča s to dilemo.
Alen

Naj vam najprej čestitam za pogum, da ste to pismo tako iskreno napisali. Ob tem ste, kot ste na koncu sami zapisali, ubesedili težavo, ki je skupna velikemu odstotku človeške družbe, pri čemer sicer prevladuje moški del, a tudi ženski ne zaostaja prav veliko. To razbiramo iz raziskav, ki merijo tako navado samozadovoljevanja kot tudi uporabo pornografije.
Skratka, imate prav: še zdaleč niste edini s to dilemo, je pa s samozadovoljevanjem še vedno povezan tabu, kar je dobro in slabo. Dobro je zato, ker je za določene stvari bolje, da ostanejo v intimi vsakega človeka pred Bogom. Ne zato, da bi kaj skrivali, ampak zato, da se zavedamo, da so nekatere stvari pač svete, ampak o tem kasneje. Slabo pa seveda je zato, ker potem težko najdemo primernega sogovornika: spovedniki zadevo najraje preskočijo (tako smo bili tudi naučeni v zadnjih desetletjih), večini ljudi je nerodno, strokovnjaki pa razlagajo, kot ste sami opazili, da gre pri tem za zdravju koristno prakso.
Ker se bi tudi sam uvrstil v starostno kategorijo, s katero ste opisali sebe, se dobro spomnim, kako smo že v osnovni šoli (nekje v petem razredu), od nekega aktivista izvedeli, da se je treba samozadovoljevati, ker je to dobro za telo: redna spolna aktivnost naj bi pri moških preprečevala težave s prostato na starost, povečevalo naj bi raven endorfina v krvi in nasploh izboljševalo imunski sistem. To so informacije, ki jih nisem šel nikoli preverjat, a so nam bile ‘servirane’ od mladih let, in to skupaj s pogledom na “spolnost kot šport”, “pornografijo kot zabavo”, “telesom kot predmetom” in “zdravjem kot svetinjo”.
Vse to je do neke mere celo res (razen tisto o pornografiji), nikakor pa ni to vse. Če se znajdemo sredi družbe, ki ‘trobi’ te vrednote, pa jih hitro tudi sami prevzamemo, in potem imamo težave. Iz tistega, kar lahko razberem iz vašega pisma, ter glede na to, da so to splošne težave današnjega sveta, si mislim, da lahko širši pogled na spolnost predlagam tudi vam.
Spolnost je namreč izjemno kompleksno področje, kar bi nas moralo opozoriti, da tudi samozadovoljevanje ni tako nedolžno, kot si marsikdo misli. Ko se poklicno srečujem s tem vprašanjem, poskušam vsakemu posebej dopovedati, da odnos do samozadovoljevanja pove zelo veliko o vsakem izmed nas. Ne gre namreč le za “skrb za zdravje”, za neko “ločeno dejanje, ki nima nobenega pomena”, na drugi strani pa tudi ne gre za “v nebo vpijoč greh, ki kliče po Božjem maščevanju”. Potreba po samozadovoljevanju se namreč poveča, ko se v življenju nekoga poveča stres, pa tudi ko pride do trenutkov brezdelja. Poveča se ob neurejenih odnosih, ob ekscesni uporabi pornografije in podobno. Skratka, do samozadovoljevanja se radi obnašamo kot do neke “sprostitve” ali celo “skrbi za zdravje”, v resnici pa se tam pokaže precej več, kot smo pripravljeni videti.
Pokaže se lahko nezadovoljstvo z odnosi v življenju, prevelika osredotočenost na zdravje, prevelik delež stresa ali brezdelja v življenju, vpliv skrbi, nezadovoljstvo s samim seboj … marsikaj je tam zraven, kar je seveda logično, če pomislimo, da je spolnost najbolj intimen in bistven del človeka. Kar se dogaja v spolnosti, ima zato pomembne posledice, kar velja tudi za naše odnose. Tudi sam, na primer, poznam pare, ki so bili na dobri poti skupnega življenja, pa se je izkazalo, da se eden/ena izmed njiju stalno zateka k pornografiji in samozadovoljevanju, drugi pa je to razumel/a kot prevaro in se počutil/a izdanega/o. Na samozadovoljevanje lahko torej gledamo kot na trenutek užitka, ki je dober za naše zdravje; če pa pogledamo ’pod pokrov“, morda najdemo veliko več, kot bi pričakovali.
V tem pismu ni prostora za kakšno daljšo razlago, lahko pa vam na srce vseeno položim teologijo telesa svetega Janeza Pavla II., kjer je vse to na daljše razloženo, predvsem pa lahko ob boljšem razumevanju človeške spolnosti (ki je po teologiji telesa pot k svetosti) pridete do boljšega razumevanja, zakaj samozadovoljevanje enostavno ni ‘tisto pravo’.
Ob tem naj še opozorim, da naj se to pisanje ne razume kot moraliziranje: tako kot se ni dobro osredotočiti le na zdravje, ni dobro niti poudarjanje pomembnosti samozadovoljevanja na duhovnem področju. V Svetem pismu, denimo, praktično ni besedil, ki bi ga omenjala. Epizoda o Onanu (Prg 38) – od tod izraz “onaniranje” – je bila dolgo napačno interpretirana, osredotočenost katoliške moralne teologije na spolnost pa je včasih mejila že na obsedenost.
Zato resnično polagam na srce, da se o zadevah bolje poučite: boljše razumevanje katoliškega pogleda na spolnost vam bo pomagalo, da boste bolj trezno pogledali na temo samozadovoljevanja. Ne samo z vidika zdravja in tudi ne z vidika “greha, ki nase kliče Božje maščevanje”. Cerkev nas namreč ne uči tega, temveč, da gre pri samozadovoljevanju za prakso, ki nasprotuje kreposti čistosti. Vendar ta informacija nikomur nič ne pomeni, če človek ne razume, kaj je pravzaprav narobe, kaj pomeni “čistost”, kakšne so posledice in kakšni so razumski argumenti. Brez razumevanja le-teh ter razumevanja, kakšen vpliv ima lahko samozadovoljevanje na naše odnose, so opozorila Cerkve zaman, strah pred Božjo kaznijo pa povzroča frustracijo namesto ljubezni do Boga.
Na kratko pa vseeno odprem še temo pornografije, čemur naj bi se spovedniki tudi izogibali; pogovora o tem pa ni ne v družinah, ne kje drugje. Osebno menim, da je treba temo pornografije in samozadovoljevanje ločiti, čeprav sta v praksi tesno povezana. Tu imamo opravka z različnimi stvarmi: zatekanje k samozadovoljevanju opozarja na lastno situacijo (težave) vsakega od nas, pornografijo pa je treba obravnavati ločeno, ker gre za industrijo človeških teles, h kateri prispevamo z vsakim klikom. Gre za sipanje soli na eno največjih rakran današnjega sveta, ki izvrstno izkorišča naš šibek pogled na spolnost, ga še dodatno pokvari in v nas zelo načne trud za krepost čistosti. Skratka, ob tem, ko vam priporočam, da se podate na pot razumevanja krščanske spolnosti, vam toplo priporočam, da se odločite za popolno izogibanje pornografiji, ker bo pot lažja in hitrejša.
Na tej poti naj vam pomaga pogovor z nekom, ki krščanski pogled na spolnost nekoliko bolje pozna, iskren pogovor namreč premika gore. Ter seveda molitveno življenje, ki naj vključuje prošnjo za Božjo pomoč pri rasti v kreposti čistosti in predvsem prošnjo za vašo bodočo ženo. Lahko začnete z eno O Gospa moja na dan, to je že premik v pravo smer.
Vse to lahko pomaga pri počasnem razumevanju tega, kar Bog od nas pričakuje in vedno bližjemu približevanju krščanski svetosti. Vmes seveda pademo, pa se poberemo in gremo naprej, in ob tem ni dobro, da vzdržujemo podobo Boga, ki komaj čaka, da nas udari s kaznijo. Bog ve, to sem prepričan, da smo ljudje pač počasni za razumevanje Njegove volje, kar pa še ne pomeni, da smo nesposobni. Korak v pravo smer in stalen trud na tem področju nas lahko počasi, a zanesljivo privedeta do večje ljubezni do Boga, ki rad pomaga vsakemu, ki se k njemu zateče.

KAVČIČ, Gabriel. (Pisma). Ognjišče, 2022, leto 58, št. 3, str. 36-37.