Po birmi jih ni več v cerkev

Napisala vam bom svoje razmišljanje o tem, zakaj mladi po birmi nehajo hoditi v cerkev. Ali izgubijo vero? Govorila bom iz svojih in tujih izkušenj, saj sem se o tem pogovarjala z več ljudmi.
Mladi, še prej otroci, niso dobili sporočila, zakaj se splača biti kristjan. Kaj imajo od tega? Zgledi, ki so jih dobili, so bili slabi, ker so odrasli delali eno, govorili pa drugo. Slišali so, da je treba hoditi k maši. To pa odbija in postane breme, namesto da bi ob tem imeli veselje, hrepenenje po Bogu. Vera človeku zelo veliko da, le odrasli bi morali znati mladim to predstaviti. In da birmanci ne bi dobili za darilo motor, zlatnino ali glasbeni stolp! Dogaja se, da je boter nekdo, ki se z birmancem pač druži. Moral pa bi biti veri res predan, zvest Bogu in da bi birmanca znal spremljati s pogovorom o veri: o Bogu, recimo na kakšnem romanju, in predvsem to, da mu vere nikoli, res nikoli ne bi nihče vsiljeval. Mladi se vrnejo nazaj v cerkev, če dobijo pravo podpora ljudi, ki na nje ne gledajo vzvišeno, temveč z ljubeznijo. Kot na izgubljenega sina v evangeliju.
Vera je milost in je dar. In ni samoumevno, da so mladi verni in dejavni v cerkvi. V cerkev gremo zaradi Boga in ne zato, da bi nas starši, župnik in drugi hvalili. Ali da bi hvalili samega sebe!
Primer: mlademu človeku pri štirinajstih letih poveš, da bo uspešen in dobro zaslužil, če bo redno treniral nogomet, mu je to takoj jasno. Pripravljen se je tudi odrekati. Na podoben način bi morali odrasli vero in Boga predstaviti našim mladim. Kajti če ne bo njih, bodo cerkve v prihodnje še bolj prazne, Bog ne daj, zaprte.
Molimo za vero mladih in vseh nas.
Branka

V pismu se sprašujete, kako to, da se mnogo mladih po birmi oddalji od Cerkve. Sami v svojem razmišljanju tudi ponujate nekatere dobre rešitve. Na vaše vprašanje bi lahko odgovoril z besedami Tonina Lasconija (pri Ognjišču smo izdali več njegovih knjig za mlade), da se mladi pravzaprav ne oddaljijo od Cerkve, ker se ji niso niti približali! Toda to ni odgovor, saj lahko postavimo drugo vprašanje, zakaj se ji niso približali! Kako to, da vsa naša priprava na birmo, v katero mnogi duhovniki, kateheti in animatorji vložijo veliko truda, mladih ne uspe privesti do vere? Sami že delno odgovarjate, da so težave z zgledom v družinah, to se nadaljuje z zgledom botrov, pa tudi župnijskega občestva. Strinjam se z vami, da je treba mladim pokazati vero kot nekaj pozitivnega, kot oporo, moč in vodilo skozi življenje. Nobena prisila in trdost ne obrodita sadov. Enako jih ne obrodita popolna razpuščenost in nezahtevnost. Najstniki naj se zavedajo, da lahko tudi sami (brez prisile) nekaj že naredijo in to samostojno. Tudi samo poudarjanje znanja (odgovori na vprašanja) ne prinese rešitve. Birmanci velikokrat vprašanj, ki se jih morajo (na pamet) naučiti pred birmo niti ne razumejo. Kako bodo potem razumeli odgovore? Bi pa razumeli odgovore na življenjska vprašanja, ki bi jim jih posredovali, najbolje v obliki pričevanja ljudi, kakor vi predlagate.
Pred leti je nagovoril slovenske duhovnike papeški pridigar kardinal p. Raniero Cantalamessa. Med drugim je govoril tudi o tem, da danes vernikom preveč govorimo, kaj morajo narediti, oziroma bi morali narediti. Predstavimo jim zapovedi in prepovedi, ne povemo pa jim, da jih Bog ljubi in sprejema in da jim daje moči za življenje, tudi ali pa celo zlasti v težkih trenutkih življenja. Cantalamessa je to lepo strnil: »Danes vernikom govorimo, kaj bi morali narediti, ne povemo pa jim, kaj je zanje že naredil Kristus!«. To toliko bolj velja za mladostnike. Povemo jim, kaj so njihove dolžnosti, kaj bi morali narediti, katerih zapovedi bi se morali držati itd. Poleg tega jim bodo drugi ljudje in neverno ali protiversko okolje še govorilo, katerih zapovedi se bodo morali držati in za kaj bodo prikrajšani, če bodo verovali v Boga, ne posredujemo pa jim tega, kar bi jim pomagalo živeti in sicer, da so enkratni, Bogu dragoceni in da jih ljubi. In ljubi jih, tudi takrat, ko so drugje zavrnjeni. Bogu so dragoceni in jih sprejema, ko jih drugi ne sprejemajo. Vi ste to povedali s primero nogometaša, ki mora za svojo kariero veliko žrtvovati (podobno drugi športniki, glasbeniki, znanstveniki, gospodarstveniki …), ampak jim njihove poti ne predstavljajo kot eno samo odpovedovanje, ampak jim povejo, da bodo slavni, da bodo veliko zaslužili … Zanimivo, da ste uporabili podobo primero kot jo je uporabil že omenjeni italijanski duhovni pisatelj Tonino Lasconi.
Naj se ob koncu ustavim še ob vaši misli, naj birmancem (pa tudi drugim prejemnikom zakramentov) ne kupujejo motorjev, dragih računalnikov in podobnega. Nekateri bi sprejeli vse pogoje za birmo, samo da bi prejeli tako bogato darilo. Postavlja se še vprašanje botrov, ki niso tako bogati in ne bi mogli kupiti tako bogatih daril! Vemo, da je ta ‘darilna prisila’ napačna pot za prejem zakramentov. Tudi zato vsako leto bralcem Ognjišča predstavimo katalog daril: knjige in druge primerne izdelke. Vem, obstaja ugovor, bodo mladi brali knjigo (versko!), ki jim jo bomo podarili? Bodo brali Sveto pismo? Morda v tistem trenutku ne. Naj postrežem z osebnim primerom. Mlademu fantu, ki se je počasi oddaljeval od vere (ji je bil sploh kdaj zelo blizu?), sem podaril Sveto pismo. Mislim, da ga takrat ni vzel v roke. Postavil ga je na polico, kjer je mama z rednim čiščenjem skrbela, da se na njem ni nabralo preveč prahu. Potem je prišel v življenjsko preizkušnjo. In takrat mi je pokazal tisto Sveto pismo, ki ga je v stiski začel brati. Bi ga začel, če mu ga ne bi podaril? Kaj bo pa vzel v roke mlad človek v trenutku krize, če mu ne bomo podarili nekaj, kar mu bo lahko pomagalo v takih trenutkih? In kaj bo v preizkušnji naredil, če mu ne bomo posredovali pozitivnega pogleda na vero?
Naštel sem nekaj predlogov in jih dodal vašim, ki ste jih navedli v pismu. Toda pri vsem tem se moramo zavedati, da je vera milost in da je ne moremo nikomur preprosto ‘dati’. V nekaterih župnijah imajo tako imenovane “duhovne botre” ljudi, ki na skrito molijo za birmance. Tudi še tako dodelani predlogi in metode, pretehtani sodobni načini sami od sebe ne bodo rodili osebne vere. Ponavljam: ta je milost, zato molimo za milost vere, kakor ste tudi vi poudarili ob koncu svojega pisma. Zlasti v tem obdobju leta se v molitvi spomnimo tudi birmancev in drugih, ki prejemajo zakramente.

RUSTJA, Božo. (Pisma). Ognjišče, 2022, leto 58, št. 5, str. 36-37.