Poroka s pravoslavnim

Ali je greh, če se kot vernica, ki ima vse zakramente katoliške Cerkve, poročim v pravoslavni Cerkvi, v katoliški pa še naprej prejemam obhajilo in hodim k spovedi? Ali je greh krstiti otroke v pravoslavni Cerkvi in jih vzgajati v obeh verah? Svetovali so mi že, naj se eden ali drugi odpove svoji veri in naj oba sprejmeta eno? Ali to drži in je to edina rešitev? V podobni zadregi je moja znanka. Krščena je v grškokatoliški Cerkvi in jo zanima, če se lahko cerkveno poroči s fantom, ki je član rimskokatoliške Cerkve. (Snežana)

Prisrčno se zahvaljujem za vaša vprašanja. Iz vašega pisma sklepam, da ste katoličanka, ki je prejela vse zakramente, krst, prvo spoved, sveto obhajilo in birmo. Pred vami je še cerkvena poroka. Običajno je, da se katoličani poročijo v katoliški Cerkvi. To lahko storijo tudi v primeru, ko zaročenca ne izpovedujeta iste vere. V katoliški Cerkvi lahko skleneta mešani zakon. Tako poroko dovoli krajevni škof. Pri poroki v katoliški Cerkvi lahko sodeluje tudi duhovnik druge cerkve. Če je eden od zaročencev pravoslavne vere, se lahko poroka sklene tudi v pravoslavni Cerkvi. Taka poroka ni greh, ampak je veljavna za obe Cerkvi. Poroko v pravoslavni Cerkvi dovoli škof katoličana. Duhovnik, ki pripravlja na poroko, zaročencema pomaga pridobiti vse potrebne dokumente. Dovoljenja od škofa so potrebna, da bo poroka v pravoslavni Cerkvi dopustna za katoliško Cerkev. Verniki, ki se poročijo v pravoslavni Cerkvi, imajo pravico, da še naprej prejemajo zakramente (spoved in obhajilo) v katoliški Cerkvi. Veže pa jih dolžnost, da bodo svoje otroke vzgajali in krstili v katoliški Cerkvi.

Sprašujete, ali je greh krstiti otroke v pravoslavni Cerkvi in jih vzgajati v obeh verah. Pri poroki gre za dobro zaročencev. Zato katoliška Cerkev dopušča, da se mešani zakoni lahko sklenejo tudi v nekatoliški Cerkvi. Ko pa gre za otroke, je katoliška Cerkev bolj zahtevna. Od katoličana zahteva, da že pri poroki obljubi, da se bo po svojih močeh trudil, da bodo otroci krščeni in vzgojeni v katoliški Cerkvi. Gre namreč za zvestobo veri in Cerkvi. Katoličan je v vesti dolžan, da si bo za to prizadeval z vsemi svojimi močmi. Če si pa nič ne prizadeva in vprašanje krsta in vzgoje otrok prepusti svojemu nekatoliškemu zakoncu, potem lahko upravičeno rečemo, da greši.

Mešani zakoni so velika preizkušnja za katoličane. Zgodi se, da se prav zaradi vprašanj krsta in vzgoje otrok začno prepiri med zakoncema. Zato je prav, da se zaročenca že pred poroko odkrito pogovarjata o teh vprašanjih. Če katoličanu preti nevarnost, da v zakonu otrok ne bo mogel krstiti in vzgojiti v katoliški Cerkvi, potem je boljše, da s poroko počaka.

Ne morem vama svetovati, da naj kateri od vaju, za rešitev tega vprašanja, zapusti vero in prestopi v drugo Cerkev. Vera je svetinja. Je tako dragocena, kot so dragoceni starši, ki podarijo življenje. Staršem se tudi ne odpovemo in jih ne zamenjamo. Zato tudi vere ne moremo kar tako zavreči ali zamenjati. Gotovo sta najbolj srečna tista zakonca, ki izpovedujeta isto vero in pripadata isti Cerkvi. Na to je treba resno pomisliti še preden se sklene poroka.

V pismu omenjate še znanko, ki je krščena v grškokatoliški Cerkvi. Zanima jo, če se lahko cerkveno poroči s fantom, ki je član rimskokatoliške Cerkve. Seveda se lahko poročita cerkveno, saj sta oba katoličana, le da pripadata različnim obredom znotraj katoliške cerkve. Poročita se lahko v (rimskokatoliški) župniji fanta ali pa v grškokatoliški cerkvi. V Sloveniji sta dve grškokatoliški župniji in sicer župnija sv. Cirila in Metoda v Metliki in župnija sv. Marijinega rojstva (Rađenje Presvete Bogorodice) v Dragah pri Suhorju. V teh dveh župnijah se je v stoletni praksi izoblikovalo naslednje pravilo: Če se rimokatoličan poroči z vernico grškokatoliške eparhije, potem se poroka opravi po rimskem obredu in tudi otroci se kasneje krstijo in vzgajajo po rimskem obredu. Če pa grkokatolik vzame za ženo vernico rimskokatoliške škofije, potem se poroka opravi po vzhodnem bizantinskem (grškokatoliškem) obredu in tudi otroci se krstijo in vzgajajo v tem obredu. Družina vedno sledi obredu očeta družine. Takšno je pravilo, ki se je izoblikovalo v cerkveni praksi. Vsi obredi v grškokatoliških cerkvah so podobni pravoslavnim. Poročni obred se v grškokatoliški cerkvi imenuje 'sveta tajna vjenčanja'. Grkokatoliški verniki se od rimskokatoliških razlikujejo po petju in liturgiji. Imajo svoje duhovnike, škofe in svoj obred. Ker pa so povezani z Rimom, imajo vse zakramente. Zato je tudi poroka v grškokatoliški cerkvi zakrament in veljavna za vernike rimskokatoliškega obreda.

Stanislav Slatinek