“Če nas Bog ljubi in je tako usmiljen, zakaj bi se držali njegovih zapovedi?”

Večkrat sem v pridigah nekaterih duhovnikov zasledil poudarek, kako je Bog dober in kako nas ljubi. Je tudi usmiljen in nam odpušča. Tudi v vaših zapisih sem to večkrat zasledil. Postavlja se mi vprašanje: če nas Bog ljubi in je tako usmiljen ter nam vedno odpušča grehe, potem lahko delamo, kar hočemo, saj nam bo odpustil, mar ne? Tako poudarjanje Božje ljubezni in dobrote zna imeti slabe posledice na vernike. Zakaj bi morali živeti po njegovih zapovedih, ko pa nam odpušča grehe? Ali ni vseeno, ali se trudimo živeti po njegovih zapovedih ali ne, če pa nam vedno odpušča? Ali ni Bog tudi strog sodnik, ki vse vidi in bo sodil naša dejanja?
Alen

Mnenje, ki ste ga zapisali v svojem pismu, sem že slišal, torej to ni samo vaš pomislek, ampak tako razmišljajo tudi drugi ljudje. Obenem vas moram pohvaliti, da tako pozorno spremljate moje zapise. Res je, v njih poudarjam tudi to, kar ste vi zapisali: da nas Bog ljubi in je usmiljen ter nam odpušča. Zanimivo, da vi v tem vidite nevarnost. Najbrž vam je bližje Bog kot strogi sodnik, ki pazi na naša dejanja in čaka, kje bomo pogrešili in nas bo potem kaznoval. Prav gotovo Bog vse ve in nas bo sodil za naša dejanja, ampak Bog je najprej ljubeči Oče, ki nas neizmerno ljubi, kar je dokazal tudi njegov Sin, Jezus Kristus, ki je prišel na svet ter trpel, umrl in vstal iz ljubezni do nas. Jezus je dejal: »Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje« (Jn 3, 16).
Bog ljubi človeka zato, da bi s svojo ljubeznijo v človeku vzbudil ljubezen. Bog nam odpušča grehe, ne zato, ker bi nam hotel sporočiti, da je vseeno ali grešimo, ali ne. Odpušča nam, da bi nam pokazal, da nas sprejema tudi grešne, da bi nas spodbudil k spreobrnjenju in bolj zvesti hoji za njim.
Zgodovina nam govori, da se je človeštvo uprlo napačni podobi Boga, strogega sodnika, gospodarja, ki so mu ljubi poslušni podložniki, nekakšen policaj, ki pazi na naše prekrške. Od razsvetljenstva naprej človeštvo zavrača takega Boga. Človek se ne spreobrne, ker bi ga takrat, ko je slab, sovražili, mu grozili s kaznijo in podobno. Človek se spreobrne, ko je ljubljen. Zato nas Bog vedno ljubi.
Odgovor na vaše pismo pišem prav v dneh, ko se pripravljam na nedeljsko homilijo ob evangeliju, v katerem nam Jezus sporoča: »Če me kdo ljubi, se bo držal moje besede« (Jn14,23). Spolnjevanja njegovih zapovedi ne ločuje od ljubezni, saj pravi: »Če boste spolnjevali moje zapovedi, boste ostali v moji ljubezni« (Jn 4,10) ter dodaja: »Vi ste moji prijatelji, če delate, kar vam naročam« (14). Peter, prvak apostolov, vernikom pravi, naj se, »če so res okusili, da je Gospod dober,« … znebijo … »vsakršne hudobije in zvijačnosti, hinavščine, nevoščljivosti in vsakršnega obrekovanja,« (2,1-2). Zanj je najbolj pomembno spoznanje, da je Gospod dober. Temu spoznanju sledi izpolnjevanje zapovedi.
Zato se ne bojmo poudarjati Božjo ljubezen, kajti človek, ki se je zaveda, jo bo skušal Bogu vračati. Še več, človek, ki ljubi, bo naredil vse, da ljubljene osebe ne bi žalil tudi z najmanjšo stvarjo. Ne bo samo pazil na zapovedi, ampak se bo resnično trudil, da bi v vsem ugajal tej osebi. Zato ker Bog ljubi človeka, bo ta skušal narediti vse, da mu ljubezen vrača.
Ivan Cankar je v črtici Skodelica kave z izbranimi besedami opisal svojo bolečino, ko je zavrnil materino ljubezen. Bil je doma na počitnicah in v skednju si je uredil prostor za pisanje. Nekega popoldneva si je zaželel kave, čeprav doma še za hrano niso imeli. Iznajdljiva materina ljubezen pa mu je čez nekaj časa prinesla kavo. Cankar zelo lepo opiše trenutek, ko se mu je mati bližala s skodelico kave, ki je bila izraz njene ljubezni. Pisatelj, zatopljen v pisanje, je mater neprijazno zavrnil, naj mu kavo prinese pozneje. Mater je to tako prizadelo, da se je začela tresti in je žalostna odšla. Takrat pa se je tudi sin ovedel, da ji je storil krivico. Neizmerno ga je bolelo, da je zavrnil njeno ljubezen. Ker je ljubil mater, mu je še po več letih bilo izredno hudo, da jo je užalostil.
Kdor ljubi bližnjega, se bo trudil, da mu bo ugajal in mu bo hudo, če ga bo razžalil ali mu storil krivico. Do bližnjega bo tako pozoren, da bo izpolnil to, kar mu bo ta rekel. Toliko bolj bo človek iz ljubezni do Boga naredil vse, da bi mu ugajal. »Če me ljubite, boste spolnjevali moje zapovedi« (Jn 14,15), pravi Kristus.
Človek, ki je ljubljen, bo ljubil, ranjeni človek bo ranil naprej in osovraženi bo sovražil. Dejstvo, da nas Bog ljubi, nas spodbuja, da ljubimo druge. Zavest, da ljubezen daje življenju smisel in moč, da v življenju naredimo čim več dobrega. Naj pojasnim s primerom. Žena se žrtvuje za moža, za otroke, za svoje starše. Morda je dejavna še v službi in v župniji. Lahko se celo zgodi, da za vse to ne prejema hvaležnosti in doživlja zavrnitve. In nekega dne se zlomi: »Zakaj bi samo jaz delala za druge! Zakaj se žrtvovala? Ne morem več!« Plemenito se je razdajala za druge, a iz svoje moči. Ni pa izkusila, da jo Bog neizmerno ljubi. Ni izkusila njegove ljubezni, da bi v njeni moči ljubila druge. Zavest, da nas Bog ljubi, mora biti trdnejša od razočaranja, ki ga doživimo, ko nam ljubezni ne vračajo. Vera v Božjo ljubezen, ki nam jo je Kristus dokazal s svojo smrtjo na križu in jo kristjani vedno znova okušamo v zakramentu evharistije, nam bo pomagala izpolnjevati Božje zapovedi pa tudi delati in se žrtvovati za druge. Zato se ne bojmo poudarjati, da nas Bog neizmerno ljubi.

B. Rustja, “Če nas Bog ljubi in je tako usmiljen, zakaj bi se držali njegovih zapovedi?”: Pisma, v: Ognjišče 6 (2022), 36-37.