“Kolikor si vložila v vzgojo otrok, toliko lahko pričakuješ od njih”

Pred časom mi je prijateljica rekla: »Kolikor si vložila v vzgojo otrok, toliko lahko pričakuješ od njih.« Se vi strinjate s temi besedami? Življenje nam namreč govori, da ni vedno tako. So starši, ki so izredno lepo vzgajali otroke, pa so otroci šli v življenju po svoje. Najde se pa tudi kakšen drugačen primer, ko se starši niso prav dosti trudili z vzgojo, pa so otroci kar dobri.
Magdalena

V svojem kratkem pismu ste se dotaknili problema, ki je izredno pereč za današnje krščanske starše. Ti zlepa ne govorijo toliko o nobeni drugi bolečini kot prav o tej: otroke so vzgajali v krščanskem duhu, želeli so jim privzgojiti vrednote, pa so otroci, ko so odrasli, izbrali drugo pot. Ne hodijo v cerkev ali vsaj ne redno, nekateri ne krstijo svojih otrok in jih ne vzgajajo versko … So primeri, ko kakšen od otrok postane celo nasprotnik vere in Cerkve. Na drugi strani pa lahko v verskem tisku ali na spletnih portalih beremo pričevanja ljudi, ki jih starši niso vzgajali v veri, pa so vero pozneje odkrili in so zato srečni.
Ne moremo z gotovostjo reči, da lahko kdor vzgaja otroke in se ukvarja z njimi, pričakuje, da bodo otroci dobri, da bodo ostali kristjani in kot kristjani živeli. Nihče nima zagotovila, da bo tako. To pa seveda ne pomeni, da se nima smisla ukvarjati z otroki in jih vzgajati.
Nikoli ne vemo, kdaj se bodo zavedli vzgoje, ki so je bili deležni, kdaj se bodo spomnili besed, predvsem pa dejanj in zgleda svojih staršev. Ni rečeno, da se otroci, ki se (v nekem življenjskem obdobju) oddaljijo od vere, ne bodo tej spet približali. Sam poznam ljudi, ki so se po desetletjih vrnili v cerkev. Zatrjevali so mi, da so se znašli v življenjski krizi, pogosto je bila to bolezen, in takrat so se spomnili, kaj so jih učili starši. Velikokrat se vprašam, česa bi se spomnili v krizi, če jih starši ne bi vzgajali. Rešile so jih besede staršev, za katere se je zdelo, da so jih otroci preslišali. Velikokrat so starši, ki so jih vzgajali, že mrtvi, ko so se otroci vrnili v cerkev. Na tem svetu niso doživeli zadoščenja, da se njihovi otroci držijo njihove vzgoje. So pa tudi primeri, ko to doživijo. Pred kratkim so mi neki starši pripovedovali o sinu, ki se je v najstniških letih uporniško obrnil proti Cerkvi, čeprav so ga krščansko vzgajali. Celo dejaven je bil v društvih, ki so (krivično) kritična do Cerkve. Pa so minila leta, doživel je kakšen življenjski udarec ali razočaranje in se vrnil k veri.

KER SEM VAŠA MAMA IN VAS IMAM RADA …
Ostaja še vprašanje, kaj storiti, ko gredo otroci svojo pot? Ali jih moramo kar naprej opominjati? Jim dopovedovati, da so na napačni poti? Da so nas razočarali? Čeprav je od primera do primera drugače, velja pravilo, da vedno ljubimo svoje otroke in jim to tudi pokažimo. Tudi, ko gredo svojo pot, ki je napačna. Stalno opominjanje ali očitanje ne obrodi sadov. Posledica stalnega ‘nerganja’ je po navadi to, da se otroci, (ki niso več otroci) še bolj zaprejo, starše celo zavrnejo. Omenil sem primer staršev, ki so doživeli ‘vrnitev’ sina v Cerkev. Pred leti so mi pripovedovali o njem, da molijo zanj, ga imajo radi in mu to tudi pokažejo. Niso mu več govorili, kaj je prav in kaj ne, saj je sin dobro vedel, kaj so ga starši učili. Mislim, da je tako ravnanje staršev modro. Njihovo življenje po veri je “najboljša pridiga” odraslim otrokom. Vsaka vsiljivost, vsako “soljenje pameti”, stalno ponavljanje, kako so na napačni poti, pri otrocih rodi odpor. Lahko se tudi zgodi, da se otroci ‘sitnih’ staršev začnejo izogibati.
Če pa nanese pogovor na to temo, ali če otroci sami sprožijo pogovor, naj starši obzirno povedo (brez očitanja, poniževanja ali slabe volje), kaj menijo, da je prav in da pričakujejo na primer, da bodo oni svoje otroke vzgajali v veri itd. … Naj nam spregovori zgled mame, ki je z majhnimi otroki redno obiskovala cerkev. Vodila jih je k maši. Potem so začeli drug za drugim mašo opuščati. Zanjo je bila to velika bolečina. Ni se mogla sprijazniti s tem, da so vsi otroci opustili mašo in zakramente. Nekako se je čutila nemočna in potrta, da je vse delala narobe. Naneslo pa je, da se je nekoč pogovarja z odraslimi otroki. Mama jim je dejala nekako takole: »Gotovo se spominjate, kako sem vas kot majhne otroke vodila k maši. Vi že dolgo ne greste več, jaz pa še vedno hodim, a saj to veste. In ker sem vaša mama in ker vas imam rada, vas vsakokrat v duhu vodim s sabo. Tako kot takrat, ko ste bili majhni. Peljem vas pred oltar in molim za vas. Ste z mano v mojih molitvah. Ker sem vaša mama in vas imam rada.« Ne vem, kaj so ji na te besede odgovorili otroci. Morda so bili tiho in v zadregi, morda se jih bodo spomnili, ko mame ne bo več in se bodo znašli v kakšni življenjski stiski. In morda jim bodo prav te besede, predvsem pa mamina ljubezen, pomagale, da se bodo vrnili k Bogu in v njem našli oporo za življenje ter prebrodili življenjske krize.

B. Rustja, “Kolikor si vložila v vzgojo otrok, toliko lahko pričakuješ od njih”: Pisma, v: Ognjišče 8 (2022), 38-39.