Sodobni ljudje bežijo pred trpljenjem

Današnja družba hoče v kali zatreti vsako misel na trpljenje. Ljudje bežijo pred trpljenjem in križem. Križ zanje sploh ne obstaja. Vsaj kristjani bi se morali zavedati, da so na poti življenja križi, da bodo šli skozi ozka vrata, potem bi mogoče bilo drugače. Tako je zapovedal Jezus in s svojim trpljenjem tudi dokazal.
Lep primer tega je v naravi – školjka bisernica. Ko pesek zaide v njeno telo, doživlja hude bolečine, iz teh pa nastanejo biseri. Če školjka bisernica ne bi trpela, ne bi nastal biser.
Margerita

Imam znanca, ki mu v krščanstvu ni všeč prav to, da tako poudarja trpljenje. Motijo ga križevi poti, upodobitve Jezusovega trpljenja in Kalvarije ... Pravi, da kristjani ne bi smeli biti nekakšni sadisti, ki bi se ustavljali samo pri Kristusovem trpljenju. Krščanstvo seveda ni vera trpljenja, ampak vera ljubezni, ki pa je povezana s trpljenjem. Jezus je prišel na svet zato, da bi s svojim trpljenjem pokazal na Očetovo ljubezen: »Bog je svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil (Jn 3,16).« Jezusova ljubezen do ljudi se ni ustavila pred trpljenjem, ampak je sprejela križ. Ko kristjani častimo križ, ne častimo trpljenja in smrti, ampak slavimo neizmerno Božjo ljubezen do človeštva.
Človeško je, da bežimo pred trpljenjem in križem. Nihče ne želi trpeti. Celo Kristus je pred odhodom v trpljenje prosil Očeta, naj gre kelih trpljenja mimo njega, toda dodal, da naj se zgodi Očetova volja, ne njegova (prim. Lk 22,42). In sprejel je Očetovo voljo, da svetu s križem razodene njegovo ljubezen.
Zato je nesmiselno obsojati ljudi, ki bežijo pred trpljenjem, saj si ga nihče ne želi. Pridejo pa trenutki, ko ljubezen tudi od nas – podobo kot od Kristusa – zahteva, da sprejmemo križ. Mati ljubi otroka in otrok hudo zboli. Ne mati ne otrok si ne želita tega trpljenja, a ko pride, ga sprejmeta. Ljubezen matere, ki trpi, je podobna Jezusovi ljubezni do človeštva, ki je tudi trpela.
Kristjani si ne želimo trpljenja in ga ne iščemo, a ga sprejmemo, ko je to neizogibno, ker je sestavni del ljubezni. Kakor je Jezus ljubil svet in je trpel, tako bo tudi kristjanova ljubezen prej ali slej križana. Prej ali slej bo prava ljubezen morala biti križana. Tako je bilo z Jezusovo ljubeznijo in tako bo s človeško. Danes bi ljudje radi ljubili, a ne trpeli. To je nemogoče. Zato smo priče razhajanju zakoncev, kajti mnogi rečejo: »Greva živet skupaj, a samo do takrat, dokler bo lepo.« In ker mora ljubezen prej ali slej trpeti, ljudje s takim mišljenjem prej ali slej gredo narazen. O podobni izkušnji pripovedujejo vzgojitelji v samostanih. So ljudje, ki vstopijo v samostan z velikimi ideali, z dobro voljo in najboljšimi nameni, a ko nastopijo težave, zapustijo samostan. Njihova hoja za Kristusom se konča, ko morajo z njim stopiti v trpljenje … Ljubezen do Kristusa se ustavi pred križem.
To pa ne pomeni, da si moramo trpljenja želeti ali ga iskati, ampak da ga sprejmemo v tistih trenutkih, ko je neizogibno v hoji za Kristusom.
Imate pa prav, ko pravite, da more Jezus človekovo trpljenje sprejeti in ga blagosloviti. Kakor je Kristus križ, ki je bil znamenje trpljenja in smrti, spremenil v orodje odrešenja, tako more tudi človekovo trpljenje spremeniti v delo odrešenja. Človek more svoje trpljenje združevati s Kristusovim in ga darovati za velike namene Cerkve in človeštva. Prav v tem se kaže, da je Jezus Odrešenik, ker je trpljenje in smrt, ki velja za prekletstvo, spremenil v sredstvo odrešenja. Mnogi poudarjajo, da more človek po trpljenju osebno zoreti, rasti in iziti iz preizkušnje plemenitejši, zrelejši in močnejši. Mnoge pa trpljenje zlomi in nekateri zaradi tega izgubijo vero. Kristjan ne bo iskal trpljenja, ampak bo prosil, da bi mu Bog stal ob strani v težkih trenutkih preizkušnje in mu dajal moč.

B. Rustja, Pisma, v: Ognjišče 11 (2022), 36.