Ali je bil Jezus krščen kot odrasel?

Jezusov rojstni dan praznujemo 25. decembra. Kmalu po novem letu pa Jezusov krst v reki Jordan, ko ga je krstil Janez Krstnik. Zanima me, zakaj je Jezus na slikah upodobljen kot odrasel, in ne kot otrok, ter zakaj o Jezusovem otroštvu in mladosti ne vemo skoraj nič, razen tega, da je kot dvanajstletni deček ostal v templju, zatopljen v Božjo besedo.
Stanka

O tem, da je Janez Krstnik krstil Jezusa, poročajo vsi trije sinoptični evangeliji (Marko, Matej, Luka). Vsi postavljajo ta krst na začetek Jezusovega javnega delovanja, ki se je pričelo okoli Jezusovega tridesetega leta. Poleg tega iz evangelijev vemo, da sta Janez in Jezus po rojstvu ista letnika, torej je že s tem izključeno, da bi Janez lahko krstil Jezusa kot dojenčka. Iz vsega skupaj jasno sledi, da se je Jezus dal krstiti Janezu kot odrasel. Je pa prav, da posebej poudarim, da to ni bil sedanji krščanski krst (kajti ta je nastal šele po Jezusovi veliki noči – saj je njegova vsebina potopitev v Kristusovo smrt in vstajenje z njim), ampak judovsko obredno dejanje, ki je imelo spokorni značaj. Raznovrstna umivanja z vodo kot obredno očiščevanje imajo mnoga verstva, ne samo judovstvo. Jezus, ker je bil učlovečeni Bog, sicer ni potreboval takšnega očiščevanja, saj je bil brez greha; je pa hotel iz solidarnosti do grešnikov stopiti v vrsto grešnikov, ki so prihajali k Janezu Krstniku in mu priznavali grehe (Janez jih seveda ni mogel odpustiti). Tako je Jezus že vnaprej pokazal, da želi vzeti nase vse grehe človeštva, torej greh sveta (kot se je izrazil Janez Krstnik), kar se bo dokončno uresničilo skozi njegovo trpljenje in smrt na križu; v vstajenju pa bodo naši grehi dokončno premagani in krivda izmita. V ta namen se je Jezus vse svoje javno delovanje družil z grešniki, da bi jim bil blizu in bi jih lahko pritegnil v svoj odrešenjski proces. Tudi v trenutku smrti na križu je bil med razbojniki, da bi jih rešil. To je izrazil z eno izmed svojih zadnjih besed na križu: »Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo!« (Lk 23,34). S tem je povedal, da gre do konca, do vsakega dna, z vsakim človekom, vsakim grešnikom in mu do zadnjega trenutka zemeljskega življenja ponuja možnost odrešenja.
Ker v enem cerkvenem letu podoživimo vsa leta Jezusova življenja, torej nekaj več kot trideset, so si dnevni datumi lahko zelo blizu, a je seveda med dogodki lahko razlika več let. Tako je tudi v primeru praznika Jezusovega rojstva in njegovega krsta v Jordanu datumsko le dobrih štirinajst dni razlike, a realno je med dogodkoma razlike več desetletij. Podobno kot če imata dva rojstni dan na isti dan ali datumsko zelo blizu, to še ne pomeni, da sta tudi enako stara; njuna razlika v starosti je lahko več let. Torej upodobitve Jezusovega krsta v Jordanu z odraslima Janezom in Jezusom povsem odgovarjajo dejanskemu stanju njune starosti ob dogodku.
Pravilna je ugotovitev, da o Jezusovem otroštvu in mladosti iz evangeljskih zapisov izvemo zelo malo. Poznamo nekaj osnovnih okoliščin njegovega spočetja v Nazaretu, nekaj več glede njegovega rojstva v Betlehemu; golo ugotovitev o begu v Egipt in nekajletnem bivanju tam ter nato o vrnitvi. Temu sledi le še poročilo o obisku templja ob Jezusovem dvanajstem letu, kjer imamo nato o njegovih naslednjih skoraj dvajsetih letih le skopo ugotovitev, da se je razvijal v modrosti, rasti in milosti pred Bogom in pred ljudmi (Lk 2,41-52). Zakaj je tako? Najosnovnejši odgovor je, da če bi bilo za našo vero in naše odrešenje potrebno kaj več, bi nam Sveto pismo to gotovo posredovalo. V veri torej sprejemamo, da nam je Bog dovolj razodel glede otroštva in mladosti našega Odrešenika. Poleg tega je treba poudariti, da svetopisemski spisi niso zgodovinski zapisi, marveč verski. Zato v njih tudi ne smemo iskati najprej točnih zgodovinskih podatkov, ampak verski namen, ki so ga imeli sveti pisatelji, ko so pod vodstvom Svetega Duha zapisoval besede Svetega pisma Stare in Nove zaveze. Zato nas tudi kakšna neujemanja pri opisu istih dogodkov v posameznih evangelijih ne smejo motiti, ampak naj nas spodbudijo da še natančneje poskušamo odkriti sporočilo vere.
Da pa je bila želja in potreba tudi že prvih generacij kristjanov vedeti kaj več o tem obdobju Jezusovega življenja, pričajo tako imenovani apokrifni evangeliji in podobni zapisi prvih krščanskih skupnosti, ki natančneje opisujejo dogodke in odnose v sveti družini in tudi širše iz tega obdobja. Ker ti spisi niso uvrščeni v Sveto pismo, nimajo takšne gotovosti in enake vrednosti ter veljave kot Sveto pismo; vsekakor pa vsaj delno zapolnijo življenjepisne sive cone v evangelijih in še dodatno osvetlijo marsikakšno podrobnost iz takratnega načina življenja, ki nam pomaga bolje in globlje razumeti tudi svetopisemska sporočila. Ne moremo pa vsega, kar je v njih zapisano, vzeti kot suho zlato, torej kot pravo resnico o dogodkih. Takšen evangelij je na primer Evangelij otroštva po Tomažu, ki pričuje prav o tem, da so si podobna vprašanja kot naša bralka postavljali že zdavnaj pred nami.
Apokrifnim zapisom iz prve krščanske dobe so podobni zapisi nekaterih zasebnih razodetij iz kasnejših obdobij, ki naj bi jih vidcem pripovedoval Jezus sam in prav tako podrobno opisujejo obdobje njegovega otroštva in mladosti. Tudi tem zapisom ne moremo pripisovati objektivne zgodovinske vrednosti, so pa marsikomu v veliko pomoč pri razvijanju osebnega odnosa do Gospoda. Med takšne spise spadajo med drugim zapisi Marije Valtorte.
Po eni strani je zelo prav, da bi radi vedeli kar največ iz življenja našega Gospoda Jezusa Kristusa in tako ponotranjili njegovo življenjsko držo. A po drugi strani nas ta radovednost ne sme ovirati, da se ne bi zadovoljili s tem, kar imamo o njem razodetega v Svetem pismu. To nam mora zadoščati, ker verujemo, da bi nam Bog povedal in razodel še več, če bi bilo to potrebno za našo vero in našo pot odrešenja. Zato berimo z vero odlomke Svetega pisma, jih premišljujmo, in če bo treba, nam bo Bog sam preko premišljevanja ali kontemplacije razodel o svojem življenju še kaj več, če bo menil, da nam bi to koristilo za posvečevanje našega življenja in služenje bližnjim iz ljubezni.

M. Turnšek, Pisma, v: Ognjišče 1 (2023), 36.