Kako po zlorabah naprej?

Gotovo nisem edina, ki so me številni članki o prestopkih, ki naj bi jih storil slovenski jezuit p. Marko Rupnik, zmedli in užalostili. Zakaj? Tudi sama sem večkrat poslušala njegova predavanja, tudi po medijih, brala njegove knjige in obiskala cerkve, ki jih krasijo njegovi mozaiki. Če je vse, kar mu očitajo, res, me zanima, kako naj se odslej vedem. Naj berem njegove knjige še naprej? Kako naj ravnam z nasveti in spodbudami, ki jih je dajal med svojimi predavanji? Takrat so se mi zdeli dobri in so mi pomagali pri duhovni rasti. Imela sem celo občutek, da spada med duhovnike, ki znajo dobro nagovoriti sodobnega človeka. Sprašujem se, kako je mogel človek, ki je tako dobro govoril in tako modro razmišljal, storiti tako slaba dejanja.
V januarskem Ognjišču sem prebrala razmišljanje na to temo. Saj se strinjam z napisanim, toda ali niste zmogli jasne obsodbe njegovih dejanj? Ste pomislili, kako se počutijo žrtve njegovih dejanj? Ali niso grda, zavržena dejanja vredna jasne obsodbe? Veliko vprašanj se mi poraja in napisala sem nekatera. Napišite nekaj, da nam bo v pomoč in da bomo vedeli, kako naj ravnamo, kako naprej.
Nataša

Hvala vam za vaše pismo. Prepričan sem, da si taka in podobna vprašanja postavlja mnogo kristjanov, nenazadnje pa tudi drugih ljudi, ki so si ogledali mozaike patra Rupnika ali spremljali njegove nastope v javnih medijih. Naj začnem od konca. Glede obsodbe neprimernih dejanj naj napišem, da obsojam vsa slaba dejanja, pa naj jih stori kdorkoli. Če nisem tega zadnjič jasno napisal, naj napišem sedaj: Slabo dejanje je slabo in vredno obsodbe. Če to velja v vseh primerih, velja tudi v tem, o katerem govorite.

Kako ravnati naprej?
Sprašujete, kako ravnati naprej, zlasti z nasveti in spodbudami, ki ste jih slišali ali prebrali pri p. Rupniku. Če velja, da so slaba dejanja slaba, velja tudi za dobre nasvete in dobre misli, da so dobre, pa četudi bi jih povedal baraba. Seveda se postavlja vprašanje, kako naj berem knjigo avtorja, ki je zlorabljal ljudi. Če bi ob branju njegove knjige začutili sovraštvo, odpor ali bi se vam knjiga upirala, jo prenehajte brati. Saj obstajajo še druge knjige in avtorji, ki vas lahko nagovorijo. Morda boste lahko segli po piscih, ki jih je navajal p. Rupnik. Spise cerkvenih očetov, ki jih je omenjeni pater večkrat navajal, lahko mirno berete.
Tu mi je v pomoč nauk moje mame, preproste verne žene. Kot najstnik sem ji dejal, da se mi ni treba lepo obnašati v šoli in se učiti, ker učitelji govorijo slabo o Cerkvi in trdijo, da ni Boga. Mama pa mi je odgovorila, naj jih v tem ne poslušam, ampak naj jih poslušam v tistem, kar me učijo dobrega. Nekaj podobnega bi lahko rekli za učenje patra, o katerem sprašujete. Seveda tukaj stvari niso enake, a vendar. Držite se tistega, kar vas je nagovorilo in vodilo k Bogu. Neki človek je dejal, da se bo sedaj ob branju patrovih knjig spomnil na avtorjeva slaba dejanja. Odsvetoval sem mu nadaljnje branje.  

Vrednost take umetnosti?
Podobno kot vi se tudi drugi sprašujejo, kako gledati na umetnost ljudi, ki so zagrešili nemoralna dejanja. V grobem srečamo dve mnenji. Prvo pravi, da je treba tako umetnost zavrniti. Drugo pa, da je treba razlikovati med umetnikom in umetninami. Nobelov nagrajenec slovenskega rodu Peter Handke je javno zagovarjal stvari in ljudi, ki jih ni mogoče zagovarjati, a so ob podelitvi nagrade poudarjali, da so njegova dela vredna literarne nagrade. Ko so nekateri zahtevali, da bi p. Rupnik zaradi nemoralnih dejanj moral vrniti Prešernovo nagrado, so jim drugi odgovorili, da tudi človek, po katerem se imenuje ta nagrada, ni bil moralna veličina in ni skrbel za nezakonska otroka ter je imel intimni odnos z izredno mladim dekletom. Seveda gre v Rupnikovem primeru za duhovno umetnost, tako, ki naj bi nas dvigala k Bogu in tu bi morali biti kriteriji strožji. A spet se najdejo poznavalci umetnosti, ki bodo našteli vrsto slikarjev, katerih dela so tudi v cerkvah, ki so živeli nemoralno. Naj tudi za umetnost velja, kar sem napisal o knjigah. Če kdo ob tej umetnosti ne doživlja Boga, ampak čuti zaradi dejanj umetnika do nje odpor, naj je ne hodi gledat, saj ne bo mogel pred njo moliti.

Kako je mogel to storiti?
To vprašanje je begalo tudi mene ob predpostavki. Toda ali imamo skušnjave samo navadni smrtniki? Ali skušnjavec napada samo običajne ljudi? Nikakor ne! Bolj kot se človek želi bližati Bogu, bolj ga napada skušnjavec. Večje darove kot ima nekdo, bolj mora računati, da bo skušan. Nekateri ljudje so mi dejali, da se v zadnjih letih bojijo cerkvenih praznikov, saj pred vsakim praznikom mediji vržejo v svet novico o kakšnem cerkvenem škandalu. Gotovo so prazniki »milostni trenutek«. Mnogi ljudje se takrat na poglobljen način srečajo z Bogom pri bogoslužjih, pa tudi pri spovedi in drugih zakramentih. Prepričan sem, da »nekoga« to zelo moti in bo izkoristil priložnost, da bo pred prazniki storil vse, da bi se čim manj ljudi srečalo z Bogom. Seveda pa nas dejstvo, da skušnjavec izkorišča praznični čas, ne sme preslepiti, da ne bi zavrnili slabih dejanj, ki so jih storili ljudje v Cerkvi, in dali potem priložnosti skušnjavcu.

Odnos do grešnika in do žrtev
Ob prvem šoku, ki smo ga mnogi doživeli ob novici o patrovih domnevnih zlorabah, smo si poleg mnogih vprašanj postavili tudi tega, kako naj se sedaj obnašamo do storilca nemoralnih dejanj. Rektor ljubljanskega semenišča dr. Roman Globokar je v pogovoru z bogoslovci, ki bodo v prihodnosti opravljali enak poklic kot pater, prišel do sklepa, da je Rupnikov primer podoben primeru, če bi grešil kdo v družini ali če bi kdo iz družine zakrivil zločin. Oče ostaja oče, tudi če zakrivi zločin. In duhovni oče ostaja človek, tudi če stori strašno dejanje. Ne opravičujemo njegovega slabega dejanja, a ga kot človeka še vedno sprejemamo. Sprejemamo pa ga ne zato, da bi opravičili njegova slaba dejanja, ampak da bi mu pomagali k spreobrnjenju. Zavrnimo greh, ne zavrnimo grešnika. Kristjani verujemo v Božje usmiljenje, ki je neizmerno in se pred nikomer ne zapre. Jezuit p. Jože Roblek, sicer ideolog skupine Dovolj.je, »verjame, da ima vsak človek možnost spreobrnjenja, tudi največji zločinec. Vidimo, kaj je storil desni razbojnik na križu. Ne glede na vse povedano, pa še vedno boli storjen greh, kajti storjeni greh človeka ponižuje: 'V tem ga (Rupnika) ne hvalim.' Po drugi strani pa so tudi žrtve poklicane k odpuščanju, kakor je Kristus, ki je naša žrtev, odpustil na križu: Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo.«

B. Rustja, Pisma, v: Ognjišče 2 (2023), 36-37.