Čez nekaj let bo za tretjino manj duhovnikov

Podatki kažejo, da se duhovniki starajo. Velike generacije duhovnikov, ki so bile posvečene okoli leta 70 prejšnjega stoletja, bodo počasi šle v pokoj in nastopilo bo veliko pomanjkanje duhovnikov, saj je novomašnikov vse manj. Znano je tudi število bogoslovcev. V vsakem letniku so povprečno štirje. Za ilustracijo – v najboljših, že prej omenjenih letih je bilo bogoslovcev v enem letniku po 30, 40 … torej desetkrat več! Čez sedem let bo 173 manj polno aktivnih župnikov. Bo tudi župnij manj? Jih bo namesto sedanjih 680 župnij tako 480 ali 200 manj?
Samo eno župnijo v naši domovini poznam, ki je začela razne službe proaktivno predajati laikom. Kar nekaj duhovnikov tako trmasto in nezaupljivo okopava svoj duhovni in gospodarski vrtiček, da na duhovna usposabljanja vsa ta leta niso poslali niti enega laika. Res je, mnogi duhovniki se trudijo, pa ni odziva s strani faranov … Oglasne deske pred cerkvijo so polepljene s Taize-plakati, zbori, skavti … Ni pa plakatov za duhovne vaje odraslih, za tečaje uvajanja župnijskih sodelavcev, za nove katehete, za šolo molitve … Mogoče se vračamo celo v življenje prvih kristjanov, saj pravijo Apostolska dela (6,2–7): »Ni prav, da mi zapostavljamo Božjo besedo, ker strežemo … poiščite si brate, ki uživajo zaupanje … mi pa se bomo posvetili molitvi in oznanjevanju besede …«
Melhior

Bralcem naj pojasnim, da ste pismu priložili več tabel in grafov, ki dokazujejo, kako je vse več starejših duhovnikov in kako se zmanjšuje število novo posvečenih. Prepričan sem, da je tudi brez objave teh grafov danes vsakemu jasno, kako se zmanjšuje število duhovnikov. To številko Ognjišča boste dobivali v roke prav v tednu molitve za duhovne poklice pred nedeljo Dobrega pastirja, svetovnega dneva molitve za nove duhovne poklice. Torej lepa priložnost za razmislek o tej temi.
Naj začnem z osebnim doživetjem. Pred 35 leti sem bil na strokovnem izpopolnjevanju v Švici in Franciji. V slednji državi smo stanovali blizu Lyona, in sicer v nekdanjem semenišču. Nekoč je bilo v njem kakšnih 100 bogoslovcev, ob mojem obisku pa okrog 20. A mogočna stavba ni samevala. V njej so stanovali laiki, ki so obiskovali tečaj/-e usposabljanja za pomoč v župniji. Spominjam se, kako so mi sogovorniki poudarjali, da s tečaji ne odgovarjajo samo na pomanjkanje duhovnikov, ampak to počnejo v zavesti, da so vsi verni po krstu deležni splošnega duhovništva in zato poklicani k delu za Božje kraljestvo. Torej sodelovanje laikov pri delu v župniji in pri bogoslužju ni posledica pomanjkanja duhovnikov, ampak dejstva, da laiki v moči krstnega duhovništva opravljajo svoje poslanstvo. Ob pomanjkanju duhovnikov pa je njihovo sodelovanje tudi nadvse dobrodošlo in celo nujno.
Iz vašega pisma veje občutek, da so problem duhovniki, ki ne dovolijo laikom sodelovanja v župniji. Sicer tudi vi omenjate, da se mnogi duhovniki trudijo, pa ni odziva s strani faranov … Moja izkušnja in izkušnja številnih drugih duhovnikov je, da je velikokrat laike težko pridobiti za sodelovanje. Prav zato sem zelo hvaležen tistim, ki prevzemajo odgovornost in razne službe, ki niso strogo vezane na duhovništvo. V številnih župnijah sem spoznal vrsto laikov, ki se res trudijo in vlagajo velike napore, svoje moči in sposobnosti za delo v župniji in naredijo veliko dobrega. Prerekanje, kdo je kriv, duhovniki ali laiki, ne prinaša sadov. Vsi smo poklicani k spreobrnjenju in spremembi miselnosti. Ne glejmo, kdo je kriv za nesodelovanje, ampak iščimo poti, kako bi prišlo do večjega sodelovanja likov.
Pišete tudi o cerkvenih oglasnih deskah, kjer naj bi prevladovala obvestila za taizejska srečanja, za zbore in skavte, ni pa plakatov za duhovne vaje odraslih, za tečaje uvajanja župnijskih sodelavcev, za nove katehete, za šolo molitve … Jaz teh dejavnosti ne bi postavljal v nasprotje. Tudi sam sem kot mlad hodil na razna srečanja, do katerih ste vi kritični, in zdi se mi, da so mi prav ta omogočila, da sem vstopil v svet poglabljanja vere. Bolje je, da srečanja, od skavtskih do taizejskih, izkoristimo, da njihove udeležence duhovno bogatimo in vzgajamo za sodelovanje v župnijskem življenju. Tudi srečanja pevcev in pevskih zborov izkoristimo za duhovno rast. Uvrstimo v ta srečanja tudi vsebine, ki bodo duhovno oblikovale in krepile udeležence.
Popolnoma se strinjam z vami, da potrebujemo tečaje in srečanja, ki bodo poglabljala vero. Iz te vere pa naj potem laiki s pomočjo izobraževanja prevzemajo odgovornosti v Cerkvi. Prav je tudi, da za župnijske sodelavce prirejamo srečanja, ki jih stalno izobražujejo in jim pomagajo pri opravljanju službe: srečanja za bralce Božje besede, za katehete, za izredne delivce obhajila, za člane župnijskih svetov, za pevce … Mimogrede, nekateri si želijo tudi srečanj za krasilce cerkva.
Delovanje Cerkve se bo zaradi manjšega števila duhovnikov v prihodnosti spremenilo. Ali bo to povezano z manjšim številom župnij, z njihovim združevanjem ali ukinjanjem, še ni jasno. Kot kaže, škofije k temu problemu pristopajo različno. Ostaja pa dejstvo, da bodo duhovniki morali spremeniti način svojega dela, in se osredotočiti na bistvene dejavnosti in take, ki so vezane na duhovniški poklic. Ostale lahko prepuščajo laikom, ki so za to usposobljeni. Ne ustrašimo se nove resničnosti. Nove razmere naj ne postanejo vzrok za malodušje, ampak naj v nas prebudijo večjo zavest, da smo vsi poklicani k delu za Cerkev in za oznanjevanje evangelija. Ob vseh teh prizadevanjih pa okrepimo tudi delo in molitev za nove duhovne poklice.

B. Rustja, Pisma, v: Ognjišče 5 (2023), 36-37.