Ali se z dialogom z drugoverci odpovedujemo oznanjevanju evangelija?

Zasledil sem, da bo v Kopru srečanje predstavnikov različnih ver, kjer bodo govorili o miru. Mir je lepa stvar in hvala Bogu, da pri nas ni vojne. Kako hudo je, ko divjajo vojne, lahko vidimo sedaj v Ukrajini in smo pred desetletji lahko videli na Hrvaškem in v Bosni. Toda zanima me, kaj pomenijo taka srečanja z muslimani, judi pa tudi s protestanti. Slišal sem kritike nekaterih, da to pomeni, da se mi odpovedujemo Kristusu in svoji krščanski veri. Ali se z dialogom z drugoverci ne odpovedujemo oznanjevanju evangelija med pripadniki drugih ver? Ali se s takimi pogovori oslabi naša vera v Kristusa?
Alen

Naj se v začetku ustavim ob dveh pojmih, ki jih naša javnost pogosto meša. Eno je ekumenski dialog, drugo pa medverstveni (medreligijski) dialog. Tudi v rimski kuriji imamo dva različna dikasterija: za ekumenizem in medverstveni dialog. Ekumenski dialog poteka med krščanskimi Cerkvami in skupnostmi: med katoličani, pravoslavnimi in raznimi protestantskimi skupnostmi. Katoličani imamo z njimi veliko skupnega: Sveto pismo, vero v Jezusa Kristusa kot Odrešenika, vero v Sveto Trojico, Gospodovo molitev očenaš, krst … Medreligijski dialog pa poteka med različnimi religijami (verstvi), kot so judovstvo, islam, hinduizem, budizem … Z njimi nam je največkrat skupna vera v Boga kot presežno bitje. Drugi vatikanski koncil govori, kaj nam je skupnega s posameznimi verstvi. Z muslimani nas na primer druži češčenje usmiljenega Boga, »ki bo sodil ljudi poslednji dan« (C 16). Mnogo stvari imamo skupnih z Judi, ki jih zadnji papeži imenujejo naši starejši bratje v veri.
Mnenje, ki ste ga zapisali v pismu, smo v zadnjem času na tak ali drugačen način lahko slišali tudi v Sloveniji. Med drugim ga zastopajo zagovorniki mašnega obreda, ki ga je predpisal tridentinski koncil. Zanimivo pa je, da je prav tridentinski koncil zavzel pozitivno stališče do nekrščanskih verstev, saj je učil, da se bodo tudi ti zveličali, če sledijo svoji vesti in moralno živijo (se izogibajo slabemu). Dodaja, da s takim življenjem nakazujejo željo, da bi pripadali Cerkvi. Še pozitivnejšo vlogo do drugih verstev pokaže drugi vatikanski cerkveni zbor. V več svojih dokumentih nadaljuje učenje tridentinskega koncila o možnosti zveličanja pripadnikov drugih ver ter poda tudi pozitiven odnos do verstev, zlasti v svoji izjavi O odnosu do nekrščanskih verstev, kjer pravi: »Cerkev ne zameta ničesar od tistega, kar je v teh verstvih resničnega in svetega« (N2). Pomen dialoga, tudi z nekrščanskimi verstvi, je poudarjal tudi sv. papež Pavl VI., saj je dialogu posvetil celo okrožnico.
Z vprašanjem, ki ga tudi vi postavljate, se je ukvarjal že sv. papež Janez Pavel II. v okrožnici Odrešenikovo poslanstvo (1988). Zanimivo, da se z vprašanjem medverstvenega dialoga ukvarja v okrožnici, ki govori o misijonskem poslanstvu Cerkve in ne vidi nobenega nasprotja med dialogom z drugimi verstvi in med oznanjevanjem evangelija, saj zapiše: »Dialog med verami je del evangelizacijskega poslanstva Cerkve. Če ga razumemo kot način in sredstvo za medsebojno poznavanje in obogatitev, ni v nasprotju z misijoni« (55). Ta stavek bi lahko bil že odgovor na vaše vprašanje. Toda sveti papež še dalje utemeljuje, zakaj si dialog in oznanjevanje evangelija ne nasprotujeta. »Koncil in kasnejše učiteljstvo sta močno poudarjala, pri tem pa sta vedno trdno vztrajala, da odrešenje prihaja po Kristusu in da nas dialog ne oprosti evangelizacije« (55). S to povedjo papež naglasi učenje Cerkve, da se bodo tudi pripadniki drugih verstev lahko zveličali, ampak se bodo zveličali zaradi Kristusa in po Kristusu, saj je on edini Odrešenik vseh ljudi. Tudi če pripadajo različnim verstvom, se bodo zveličali, a samo zaradi Kristusovega odrešenjskega dela. Dalje medverstveni dialog ne ruši pomena Cerkve, saj papež nadaljuje, da je treba »dialog udejanjati s prepričanjem, da je Cerkev redna pot k odrešenju in da ima samo ona v lasti polnost sredstev odrešenja« (55).
Dialog med verstvi je nujen. S pripadniki drugih verstev se moramo pogovarjati in jih spoštovati, saj nam je Kristus zapustil zapoved ljubezni do vseh ljudi. Kakor Kristusova ljubezen nikogar ne izključuje, tako ne sme tudi naša ljubezen nikogar izključevati. Cerkev v zadnjih desetletjih več govori o dialogu z nekrščanskimi verstvi, ker današnji način življenja prinaša več stikov z njimi. Pred stoletji tega stika skoraj ni bilo. Seveda pa ljubezen in dialog nikakor ne pomenita, da se mi odrekamo svoji identiteti in zanikamo to, kar smo. To ne bi bil več dialog. Značilnost dialoga je prav pogovor med različnimi ljudmi.
S tem v zvezi so zgovorne besede sv. papeža Janeza Pavla II.: »Druga verstva predstavljajo za Cerkev pozitiven izziv; spodbujajo jo namreč tako k odkrivanju in prepoznavanju znamenj Kristusove navzočnosti in delovanja Duha, kakor tudi k poglabljanju njene identitete in k pričevanju o neoporečnosti razodetja, čigar braniteljica je za blagor vseh« (OP 56). Ko se pogovarjam s pripadniki drugih verstev, gradim sebe, »svojo identiteto«, kar pomeni, da se še bolj zavem, kdo sem jaz kot katoličan. Moja izkušnja je, da so katoličani, ki živijo v mešanih okoljih, tudi med pripadniki drugih verstev, bolj osveščeni in imajo močnejšo identiteto kot katoličani, ki živijo v pretežno katoliškem okolju. To je do neke mere razumljivo, saj so v stalnem soočanju z drugoverci prisiljeni predstavljati svojo vero in jo živeti. Tudi nam naj medverstveni dialog pomaga, da bomo še okrepili svojo pripadnost Katoliški cerkvi, obenem pa spoštovali pripadnike drugih verstev.
Ko drugi vatikanski koncil v Izjavi o nekrščanskih verstvih govori o muslimanih, ta govor sklene z besedami, ki jih lahko navežemo na vsa verstva: »Če so torej v potekanju stoletij med kristjani in muslimani neredko nastale razprtije in sovražnosti, spodbuja cerkveni zbor vse, naj pozabijo na to, kar je bilo, naj se odkritosrčno trudijo za medsebojno razumevanje in naj skupno nastopajo v obrambo in pospeševanje socialne pravičnosti, moralnih vrednot ter miru in svobode za vse ljudi« (N3). Tako nam sam koncil nakaže nekaj področij, na katerih lahko sodelujemo z drugimi verstvi. Med temi je tudi pospeševanje miru. V zgodovini so se pripadniki različnih verstev sovražili in vojskovali med seboj. Ali ni bolj v skladu s Kristusovim naukom to, da se ne sovražimo in da namesto vojskovanja skupaj delamo za mir? Torej je medverstveno srečanje v Kopru v skladu z učenjem drugega vatikanskega cerkvenega zbora in predvsem z učenjem Jezusa Kristusa, ki je blagroval tiste, ki delajo za mir.

B. Rustja, Pisma, v: Ognjišče 6 (2023), 33-34.