Ne morem reči “da Bogu” in hkrati “da grehu”

Nekega dne sem v cerkvi sedel v klopi. Verujem, da je Jezus resnično živ in navzoč v tabernaklju v tisti mali hostiji. Pred seboj sem za trenutek uzrl (ne vem kako razložiti, menda ste že vsi videli podobo skušnjave podobo, da gledam v tla in vidim da sem z levo nogo v cerkvi in z desno nogo pa korak zunaj. To pišem, kot odgovor na eno od pisem v Ognjišču, ko je nekdo zapisal, da je katoličan, ampak ne verjame tega, kar Cerkev uči. Zdi se mi, da se to dogaja, ko je nekdo tik pred tem, da bo po malih korakih sam sebe izločil iz Cerkve. Nevarno je, da se pustimo omamiti delu hudobnega duha. Sam sem že okusil, kako so se razni malenkostni navdihi premaknili v moji notranjosti celo do tega, da nisem več molil rožnega venca in sem se znašel v globinah napuha. V Ameriki celo mnogi kristjani in katoličani (!) ne zavračajo splava, a vemo, da je sveta Mati Terezija rekla, da je splav največji uničevalec miru. Prepričan sem, da ne morem reči “da Bogu” in hkrati “da grehu”. Preveč si dovolimo igrati z besedo zvestoba (do Boga, do žene, do moža itn.)! Najhuje pa je to, da nas sploh ni strah to početi. Hvala za odgovor.
Zvezdan

V vašem besedilu odkrivam teme, ki so vredne, da se ob njih vedno znova zaustavimo in jih premišljujemo. Iz celote pa veje neko ‘svetobolje’ nad stanjem v svetu in Cerkve v njem. A krščanstvo v vse situacije prinaša veselo oznanilo, saj gre Bog za človekom do konca, nad njim nikoli ne obupa. Kar seveda ne pomeni, da se človek v svoji svobodi tudi ne more dokončno odreči Bogu. A jaz zaupam, da je usmiljeni Oče Jezusa Kristusa zares “močni Bog”.
V pismu so omenjene skušnjave, ki se vtihotapijo v človeka z malenkostnimi navdihi. Skoraj neopazno. Pravzaprav so skušnjave ena izmed taktik hudobnega duha, s katerimi odkriva človekovo duhovno stanje, da ga spozna in izkoristi. Deluje kot dober strateg v vojni, ki najprej dobro opazuje sovražnika, ga tu in tam z raznimi provokacijskimi akcijami izziva, da vidi, kako se odziva, in pri tem morda pokaže kakšne svoje šibke točke. In ko jih ugotovi, tam skoncentrira svoj napad. Pravzaprav podobno, a na nezavedni ravni, delujejo tudi vsi virusi, bacili in bakterije; napadajo in, če je odpornost organizma dovolj velika, nimajo uspeha. Če pa v nekem trenutku presenetijo organizem, ki ima oslabljen imunski sitem, prodrejo vanj in ga pričnejo uničevati. Torej je pomembno ohranjati duhovno odpornost. A skušnjave nas odkrivajo tudi nam samim. Ta premislek nas vabi, da bi se vadili v čuječnosti, v pozornosti na notranje vzgibe, na navdihe, želje, hrepenenja … in na razločevanje teh vzgibov glede na to, ali jih giblje dobri ali hudobni duh. Ko jih tako prepoznamo, pa verjemimo, da imamo dovolj svobode in Božje pomoči, da se slabim upremo, dobre pa uresničimo.

JEZUSOVE IN NAŠE SKUŠNJAVE
Nadvse zgovoren zgled nam je lahko sam Jezus, ki je v svoji človeški naravi moral dobojevati tudi takšne duhovne bitke in se odločiti za Očetovo verzijo, ki je bila povsem drugačna od vseh ponujenih; pa naj je bilo to v puščavi ali v Getsemaniju ali celo na križu. In v skušnjavah ni nikoli izbral možnosti, da bi probleme na zemlji reševal s čudežnimi rešitvami (da bi delal iz kamnov kruh zase ali da bi stopil s križa), ampak je z zgledom učil, da so vse dobrine last vseh, ne le ‘moje’ in da to lahko odpravi lakoto na svetu; ni izbral možnosti, da postane lastnik hudičevih kraljestev – tega sveta, ampak se je odločil, da bo slavil Očeta in ne samega sebe; ni izbral atrakcij in izsiljevanj Očeta, da bi moral služiti njegovim kapricam in ga v njih varovati, ampak da bo kot človek sledil poti človeka, ki mora v tem svetu tudi skozi trpljenje in smrt. Tako je Jezus tudi kot človek ohranjal svoje srce čisto; v skušnjavah je izbral odločitev, ki je bila v skladu z Očetovo ljubeznijo do njega in do vseh ljudi.
Torej, ne se bati skušnjav. So nekaj normalnega v našem življenju in nam lahko pomagajo prav živeti, saj nas sproti opozarjajo, kje smo trenutno šibki, kajti prav tam se pojavijo, in ko to vemo, lahko pokličemo na pomoč bližnje in Boga. Potem se pa nam ni treba bati duhovnega boja. Zahteva pa ponižnost, da priznamo skušnjavo, jo tudi povemo, seveda na glas, in se borimo do prave odločitve s pomočjo, ki smo jo poklicali. Zatorej le na plan s skušnjavami, če jih bomo držali zase, je veliko večja verjetnost, da bodo zmagale one in z njimi on, ki nas skuša, kot je Jezusa.

ZAKAJ OSTATI V CERKVI?
Nadalje je v pismu izpostavljena dilema “biti na pol v Cerkvi in na pol zunaj nje”; reči “da Bogu” in hkrati “da grehu”. Tudi to ni položaj, ki bi nam bil tuj. Še tako ‘trdnim’ kristjanom se dogaja kaj podobnega. Pomislil sem na Petra in Juda v tistem prvem velikem četrtku. Kdo si upa reči, da ne nosi v sebi tega Petra, ki je nedvomno Jezusov učenec, a je že v naslednjem trenutku z ‘eno nogo’ zunaj tega kroga, ko Jezusa pred deklo in drugimi zataji.
Dandanes je veliko razlogov, da z eno nogo izstopaš iz Cerkve. Potrebo obrniti hrbet Cerkvi danes ne čutijo več samo ljudje, katerim je vera Cerkve postala tuja in se jim Cerkev zdi preveč zaostala, srednjeveška, skoraj sovražna svetu in življenju; ampak to čutijo tudi ljudje, ki ljubijo Cerkev, njeno bogoslužje z njegovo nadčasnostjo in skrivnostnostjo, saj vidijo v njej odsev nebeškega bogoslužja. Mnogi med njimi menijo, da Cerkev izdaja svojo istovetnost, da se ravna preveč po modi in s tem izgublja svojo dušo; spet drugim so v veliko oviro škandali v Cerkvi. Kakor da ti ljudje doživljajo izdajo velike ljubezni in jim ne ostane drugega, kot da ji obrnejo hrbet.
A hkrati odkrivajo tudi razloge, da ostajajo v Cerkvi. Zanimivo je, da ne želijo ostati v njej le tisti, ki v polnosti verjamejo v njeno poslanstvo, in oni, ki se jo oklepajo zaradi lepe, stare navade – čeprav le tu in tam, ampak v njej ostajajo tudi tisti, ki zavračajo njeno bistvo in bi iz nje radi naredili nekaj bolj modernega; a se ne pustijo izgnati iz nje, ampak si prizadevajo spremeniti jo po lastni predstavi. Skratka vsak bi želel imeti Cerkev po ‘svoji meri’. Spet nič novega. Že Pavel se ‘bode’ s Korinčani, med katerimi so eni Pavlovi, drugi Kefovi, spet drugi Apolovi ali Barnabovi, kdo pa Kristusov … Vsak bi rad imel Cerkev po svoji zamisli. Pavel pa jih skuša pripeljati do spoznanja, da je temeljno, da se za vsemi temi človeškimi potezami vendarle skriva ena in edina Cerkev, ki je Kristusova. Čeprav ima lahko tudi različne zunanje obrise. Še kot profesor je zaslužni papež Benedikt XVI. razložil, zakaj kljub vsemu ostaja v Cerkvi: »V Cerkvi ostajam, ker verujem, da prej in slej za “našo Cerkvijo” živi “Njegova Cerkev”, ki je mi ne moremo odpraviti. Pri Gospodu ne morem biti drugače kakor tako, da sem pri in v Njegovi Cerkvi. V Cerkvi sem zato, ker kljub vsemu verujem, da v jedru ni naša, ampak “Njegova” Cerkev. Povedano povsem konkretno: Cerkev nam kljub vsej človeškosti ljudi v njej daje Jezusa Kristusa. Samo po njej moremo sprejeti Kristusa kot živo, pooblaščeno resničnost, ki me tukaj in zdaj kliče in obdarja.« Zato je dilema “Kristus da, Cerkev ne” umetna, površinska in v sebi puhla in prazna.

ZVESTOBA – KRŠČANSKA KREPOST
Še ena misel me v pismu vznemirja. Misel o zvestobi. To je res ena izmed kreposti, ki je danes zelo ogrožena; vsekakor ni moderna, po drugi strani pa jo bi vsi radi izkusili, saj je pisana človeku na kožo. Pa naj gre za zvestobo prijatelja, zakonsko zvestobo, politično ali v pogodbah … Ko razmišljam o vsebini zvestobe, jo vedno bolj jasno zaznavam kot “ljubezen v trajanju”. Kot se z ljubeznijo ni mogoče igrati, se tudi z zvestobo ne sme igrati. Preveč boli, če se pokaže, da je le igrana, da je v resnici ni. Koliko bolečin manj bi bilo v ločenih zakoncih, njihovih otrocih in sorodstvu … če bi zvestoba zmagala in omogočila pot sprave in ozdravitve odnosov. Če obe strani želita, je ozdravitev vedno mogoča, saj jo podpira tudi Bog. In kristjani smo poslani svetu, ne samo da ugotavljamo, kaj ni prav in kaj gre narobe, ampak da kažemo možno pot obnove, sprave in novega življenja.

M. Turnšek, Pisma, v: Ognjišče 7 (2020), 44-46.