Kristjanov odnos do živali

V prvi polovici maja sem zasledila novico, da je v Rimu potekala konferenca različnih strokovnjakov in politikov, ki iščejo odgovor na vprašanje, kako prispevati k večji rodnosti v Italiji in po vsej Evropi. Papež je na konferenci govoril o tem, kako sebične želje ubijajo rodnost in vodijo v žalost. Na začetku svojega nagovora pa je povedal, da se mu je med pozdravi ljudi med splošno avdienco približala neka petdesetletna gospa. V rokah je držala košaro in ga prosila, naj blagoslovi njenega otroka. Ko je sveti oče pogledal v košaro, je zagledal kužka. Nisem se mogel zadržati, moral sem jo okarati, je dejal. Rekel sem ji: ‚Gospa, mnogi otroci so lačni, vi pa s kužkom.‘
V tem se strinjam s papežem, da bi morali najprej poskrbeti za otroke, potem šele za živali. Ne gre za zanemarjanje živali, še manj za sovražen odnos do njih, ki se kaže z mučenjem ali pa s premajhno skrbjo za domače živali, ampak je treba najprej pomagati otrokom. Se motim? Zato se tudi strinjam s tistimi, ki pravijo, da bi bilo bolje, da bi predsednica slovenskega parlamenta ob obisku Afrike raje posvojila kakšnega lačnega otroka kakor pa opico. Včasih imam občutek, da je sodobna družba izgubila kompas, da počlovečuje živali in s tem izvaja tudi nad njimi neke vrste nasilje. Zdi se mi, da razne obleke in friziranje kužkov, njihovo tiščanje v stanovanjih za živali ni prijazno. Žival je žival in potrebuje svoj način življenja. Mnogi ljudje jim vsiljujejo svoj način, jih raztegujejo po lastnem kopitu. Žal se obenem mnogi današnji ljudje spuščajo na raven živali. Kaj menite vi o tem? Zanima me, ali žival pogine ali umre. Ali ne umre samo človek? Kakšen naj bo odnos kristjanov do živali?
Uršula

Vsa prepričanja katoliške vere slonijo na razodetju, ki smo ga prejeli po Svetem pismu in ustnem izročilu Cerkve. Iz nauka o stvarjenju jasno izhaja sporočilo, da je Stvarnik ustvaril človeka drugače kot vse ostalo stvarstvo; in to ostaja stalnica v učenju Cerkve vse do danes. Samo človeka je ustvaril po »svoji podobi, kot svojo podobnost« (1 Mz 1,26.27); samo njega je osebno »izoblikoval« in vanj »dahnil« svoj »življenjski dih« (1 Mz 2,7); samo človeka kot moškega in žensko je »blagoslovil« in jima naročil: »Bodita rodovitna in množita se, napolnita zemljo in si jo podvrzita; gospodujta ribam v morju in pticam na nebu ter vsem živalim, ki se gibljejo na zemlji« (1 Mz 1,28). V Svetem pismu lahko najdemo še mnogo mest, ki govorijo o tej problematiki, a vse slonijo na temeljni in nepremostljivi razliki med človekom in živalmi.
To človekovo bogopodobnost in posebnost pri ustvarjanju je Cerkev vedno razumela kot izraz tega, kar je kasneje v verski misli in teologiji izraženo z idejo, da je človek ustvarjen kot oseba. V verskem pomenu se je ta izraz najprej uporabil za tri Božje osebe v Sveti Trojici in se nato prenesel na človeka, kar ponovno izraža neko podobnost, ki omogoča stik, odnos, komunikacijo med Bogom in človekom, saj je oseba določena prav z odnosom in ne zgolj s svojo človeško naravo. To pomeni, da človek korenini globlje od svoje narave v osebni biti ali bogopodobnosti in svojo žensko ali moško človeško naravo uporablja za izraz svoje osebe, in sicer najbolj v ljubezni. Tega seveda za živali in ostala ustvarjena bitja podhumanega sveta ne moremo trditi; velja pa podobno za angele, ki pa so tudi sposobni stopiti v odnos tako z Bogom kot s človekom, saj so tudi oni na svoj način osebna bitja. To razodeto dejstvo daje človeku povsem drugačno mesto v stvarstvu kot živalim. Zato ga nikoli ne smemo postavljati na isti nivo z njimi in tudi živali ne na človekov nivo. Človek ima in mora vedno ohraniti svoje enkratno dostojanstvo, ki ni primerljivo z odnosom do živali. Žival v tem pomenu ne more nikoli in nikjer zamenjati ali nadomestiti človeka in odnosov med ljudmi.

GOSPODOVATI NE POMENI NEODGOVORNO SE OBNAŠATI DO STVARSTVA
Iz tega temelja pa seveda ne izhaja, da lahko človek ravna z ostalim ustvarjenim svetom, zlasti z živalmi, slabo ali neodgovorno. Božje naročilo, naj si Adam in Eva (človek) zemljo z rastlinjem podvržeta in gospodujeta živalim, nikakor ni kakršno koli dovoljenje za slab, izkoriščevalski ali uničujoč odnos do tega sveta. Nasprotno! Svetopisemski pomen gospodovanja nosi v sebi odsev Božjega gospodovanja vsemu stvarstvu, ki je pozitiven odnos, saj sicer Bog ne bi bil Bog in tudi ničesar ne bi ustvaril. Bog še naprej skrbi za svoje stvarstvo, ga trajno ustvarja, saj si samo ne more dati bivanja. Torej naj bi človek bil podoben Bogu tudi v svojem odnosu do ostalega stvarstva. Bog je človeka dejansko povabil v odnos sodelovanja pri gospodovanju svetu, kar svetopisemsko pomeni posebno skrb za ohranjanje in razvoj tega sveta, ki še ni dokončan. Tudi to sodi v človekovo bogopodobnost. Zatorej so vsi človekovi posegi v naravo, ki jo uničujejo, nekaj proti Božjemu naročilu gospodovanja. V tem kontekstu seveda s katoliškega stališča ni sprejemljivo nobeno ravnanje, ki vodi do izumrtja rastlinskih in živalskih vrst, in nobeno ravnanje z živalmi, ki bi pomenilo njihovo namerno mučenje ali malomarno ravnanje z domačimi živalmi. Seveda pa lahko določeno vrsto nasilja nad domačimi živalmi predstavlja tudi takšno ravnanje z njimi, ki ni v skladu z njihovo živalsko naravo.

ŽIVAL UMRE ALI POGINE?
Dotaknimo se še vprašanja, ali živali umrjejo ali poginejo. Že bežen pogled v SSKJ pokaže, da v običajni rabi glagol poginiti pomeni prenehanje življenja živali; glagol umreti pa pomeni prenehanje življenja človeka. V govorjenem jeziku pa se kdaj uporaba tudi spremeni. Tako se je pri nas iz posebnega odnosa, ki ga imamo do čebel, uveljavilo, da čebela umre, ne pa pogine. Ker je jezik nekaj živega, se tudi pomen in uporaba besed lahko spreminjata. Če pa na isto vprašanje pogledamo z verskega vidika, moramo izpostaviti, da smrt človeka in smrt živali nista na istem nivoju, kot ni njuno stvarjenje; človek kot oseba namreč s smrtjo ne izgine, ampak samo spremeni način bivanja, zato najdemo v Svetem pismu in tudi v drugih krščanskih spisih misel, da je človekova smrt zaspanje in bo končno vstajenje prebujenje. Če zajamemo v poginiti živalski nivo smrti in v umreti človeški nivo smrti, potem seveda obeh pojmov in besed ne moremo uporabljati za ene in druge.
Kot verniki smo torej kristjani poklicani, da pri poseganju v živalski in rastlinski svet sodelujemo s Stvarnikom in njegovim stvarem ne delamo sile, ampak jim pomagamo, da čim bolje uresničujejo svoje naravno poslanstvo. Razviti moramo torej pozitiven odnos do vsega stvarstva, nikakor pa ne zamenjevati stvariteljskih nivojev in torej do živali razvijati osebnih odnosov, z osebami (ljudmi) pa živalskih. Na žalost pa se kdaj tudi to dogaja, kakor se dogaja tudi neprimerno ravnanje z živalmi.
Naj ta zapis pomaga k poživitvi in poglobitvi našega zavedanja o stvarjenjski resničnosti človeka in živali ter pomaga zaživeti pravo harmonijo v celotnem stvarstvu.

M. Turnšek, Pisma, v: Ognjišče 7 (2023), 36-37.