Bomo kristjani še naprej dopuščali, da nas žalijo?

Vemo, da je kristjane skozi zgodovino spremljalo zasmehovanje, neodobravanje, tudi grožnje nevernih ali drugih ver. Nekateri kristjani so zaradi tega dali življenje za Kristusa. Tudi v Sloveniji smo bili priče temu: podoba brezjanske Marije s podgano v naročju, goreč križ, za katerega so se izgovarjali, da je umetniška instalacija, uprizoritev križanja Jezusa študentov na škiosovi tržnici. Tisti zaboji piva, tista študentka na križu … To je do kraja perverzno, žaljivo in vulgarno. In primitivno!
Kristjani smo zasmehovani in deležni neodobravanja tudi v službi. Če je kdo zavzet za vero v Jezusa, je tega lahko deležen celo med kristjani. Tudi to se dogaja v slovenski družbi. Se ljudje bojijo izgube službe ali družbe in so raje tiho, se potuhnejo? Naj kristjani na take besede, da smo nazadnjaškega vedenja in dejanj, vedno odgovarjamo z ljubeznijo do bližnjega, kot piše v Svetem pismu, ali bi bilo bolj prav, da se odzovemo in to takoj ustavimo? Seveda je prav, da ljubimo bližnjega kot sebe. Bi bilo prav, da bi bili ljudje sodno kaznovani? Bi se potem vse to nehalo ali vsaj precej zmanjšalo? Zanima me vaše mnenje.
Naj se znova zahvalim za revijo Ognjišče, za katero se tako trudite. Ponuja zares bogato vsebino, dobre intervjuje, in za vsakega bralca nekaj, naj bo mlad ali star. Vesela za verski tisk, ki nam je na voljo, saj nas napolnjuje in gradi tako osebno in še posebej duhovno, vas pozdravljam
Branka

Tudi mene moti nestrpnost do kristjanov, pravzaprav katoličanov v družbi. Resnici na ljubo je treba reči, da smo največ žaljivk in nestrpnosti deležni prav katoličani. Vaše naštevanje takih primerov to potrjuje. Evangeličani in pravoslavni skoraj nikoli niso predmet nestrpnosti in sovraštva. Podobno je z muslimani in judi. Včasih pomislim, kako bi slovenska in svetovna javnost veliko ostreje odreagirala na nestrpnost ali žaljenje judov. Pri katoličanih pa je vse v redu. Nihče ali redko kdo opozori na to nestrpnost. Toda najbolj nevarna je tista nestrpnost, ki se je ne zavedamo in o kateri ne govorimo. Omenjate uprizoritev križanja Jezusa študentov na škiosovi tržnici. Prav v tistih dneh je predsednik vlade naročil, naj v vseh šolah obravnavajo pojav nestrpnosti in nasilja. Vzrok za to je bil poboj v beograjski šoli. Družba kliče k strpnosti in sobivanju, študentje, »up naroda«, pa uprizorijo nestrpnost do katoličanov! Zelo značilno za slovensko družbo, ki zna obsoditi vse vrste nestrpnosti in sovražnosti, koraka, da bi obsodila nestrpnost do kristjanov, pa ni sposobna.
Nedavno je po etapni zmagi kolesar Matej Mohorič na dirki po Franciji za TV Slovenija omenjal Božjo roko in nebesa. Oboje so nekateri novinarji kar izpustili. Izrinjanje Boga in vsega, kar je krščanskega, ima v Sloveniji že kar tradicijo. Spomnimo se, kako je nekdanji predsednik ZDA Bill Clinton ob obisku Slovenije končal svoj govor z besedami: Bog vas blagoslovi. Toda uradni prevajalec si jih ni upal prevesti v slovenščino. Tako vidimo, kako je naša družba polna predsodkov do krščanstva in kako nekateri v naši družbi niso sposobni niti pravilno prevajati ali navajati, ko gre za omenjanje Boga in podobnih tipično krščanskih izrazov.

ODZIV DRUGIH VER NA NESTRPNOST
Pred kratkim so v Skandinaviji zažgali muslimansko knjigo Koran. Dejanje, ki je vredno obsodbe. In so ga obsodili številni ljudje, tudi kristjani, med njimi tudi papež Frančišek. Zanimivo je, da so storilci kmalu za Koranom zažgali še Sveto pismo, sveto knjigo vseh kristjanov. Sedaj nekatere države razmišljajo, da bi javno prepovedale zažig Korana. Z ukrepom se lahko samo strinjamo, saj omejuje širjenje nestrpnosti, toda nobena država ni niti pomislila, da bi enako zaščitila krščansko sveto knjigo.
Z napisanim nikakor nočem reči, da bi morali nestrpneži in žalivci sedaj zlo prizadevati tudi pripadnikom drugih Cerkva in ver. Nikakor ne! Kakor zavračam žaljenje katoličanov, sem tudi proti žaljenju pripadnikov drugih ver in njihovih simbolov. Muslimani sami popolnoma drugače odreagirajo na žalitve. Oni žalivcem zagrozijo z maščevanjem. Zgovoren je primer pisatelja Salmana Rushdieja, ki ga je zaradi žalitve preroka Mohameda po več desetletjih napadel musliman in ga težko telesno poškodoval.

KRŠČANSKI ODZIV NA NESTRPNOST
Zato se pojavlja vprašanje, ali naj katoličani tako odreagiramo kot muslimani. Naj naši verski voditelji razglasijo smrtno obsodbo za tiste, ki žalijo Boga, Kristusa in Marijo, kakor naredijo muslimani, ko kdo žali njihovo vero? Naša vera nas ne uči maščevanja, kaj šele da bi koga ubili, ker je žalil simbole naše vere. Če je kdo v zgodovini to počel, potem je ravnal v nasprotju z Jezusovim naukom. Jezusov nauk pa nas ne odvezuje, da bi javno in glasno protestirali proti pojavom nestrpnosti in sovraštva. Vsako tako stranpot je treba obsoditi. Tudi v javnosti. Najbrž smo velikokrat katoličani preveč tiho in nestrpnosti do naše vere, njenih simbolov in do nas ne obsodimo dovolj in tega ne prikažemo v sklopu boja proti nestrpnosti. Premalo poudarjamo, da je toleriranje nestrpnosti do katoličanov slabo za prihodnost. Kajti s toleriranjem ta nestrpnost postane način delovanja družbe. Zavedati se moramo, da smo danes žrtve nestrpnosti mi, jutri bodo druge skupine. Zato je treba obsoditi vsako nestrpnost in si prizadevati za njeno odpravljanje.

ZAFRKAVANJE ZARADI VERE V SLUŽBI
Pišete tudi o tem, kako smo kristjani doživljali nasprotovanja v zgodovini in jih doživljamo še danes. Tudi v službi. Spominjam se pogovora z mamo prizadetega otroka, ki je spovedniku potožila, kako jo boli trpljenje. Tej je duhovnik dejal, da so bili pravi kristjani, pristni verniki vedno preizkušani. Nenazadnje poznamo primere, ko so celo svetnikom, ki so živeli v samostanih, drugi stanovalci hiš, katerih prebivalci so poklicani k svetosti, nagajali. Nekako jih je motilo dosledno krščansko življenje svetih ljudi. Zato je po svoje nekakšen kompliment, če katerega kristjana v službi zafrkavajo. Pomeni, da sodelavcem s svojim življenjem sprašuje vest. Velikokrat so sodelavci jezni, ker jim kaže na to, kakšni bi lahko bili oni ali pa so celo nekoč bili, sedaj pa niso več. Toda kristjan se ne bo pustil zasmehovati, kajti osebno zafrkavanje lahko kaj hitro preide v žaljenje vere. Zato se bo odločno postavil za svoje pravice. Sodelavca lahko vpraša, zakaj ga moti, če je on kristjan. Reče mu lahko, da on kot kristjan pusti pri miru njega, ki to ni, in zato naj tudi on pusti njega pri miru. Končno nam je sam Kristus zgled prizadevanja za resnico in pravico. Pilata, ki ga je udaril, je odločno vprašal, zakaj je to storil. Dodal je še, da ga nima pravice tolči, ampak naj mu pove, kaj je naredil narobe. Podobno se bo kristjan dostojanstveno postavil za svoje pravice. Ljubezen do bližnjega ne pomeni, da drugemu dovolimo, da počne, kar mu je volja, ampak da ga v ljubezni opomnimo, če ne dela prav. V ljubezni pomeni, da ga ne ponižujemo in žalimo, ko to delamo. Drugemu povedati, da imamo tudi mi kristjani pravice, ne pomeni, da grešimo proti ljubezni do bližnjega. Grešili bi, če se ne bi zavzemali za pravico in resnico. Spoštovanje različnosti je temelj sobivanja v družbi. Demokratična družba ne temelji na samovolji ali na prepričanju ene skupine (v tem primeru nevernih), da imajo samo oni pravice in lahko počnejo, kar se jim zljubi, ampak temelji na spoštovanju drugačnosti in priznavanju pravic drugim.

B. Rustja, Pisma, v: Ognjišče 9 (2023), 34-35.