Oče ni hotel razbiti Marijinega znamenja

S starši in dvema sestrama sem do petega leta živel v Čičariji (kraška pokrajina na severovzhodnem delu Istre). Najmlajša sestra je umrla, stara komaj deset mesecev. V povojnih časih je bilo življenje težko. Posameznik in družine so odhajali v bližnja mesta ali tujino s trebuhom za kruhom. Tudi moj oče je dobil delo v kmetijski zadrugi v bližini Kopra. Ker je imel izpit za šoferja, je vozil traktor. Kmalu smo prišli mama, sestra in jaz za očetom. Stanovali smo v starejši zapuščeni hiši, v kateri je že bila ena družina. Otroci smo spoznavali novo okolje in v daljavi opazovali morje.
Nad vhodom v hišo je bilo znamenje Marije z Jezusom v naročju. Oče mi je rekel, da nas Marija z Jezusom varuje. Nekega dne je prišel direktor zadruge in naročil očetu, naj znamenje razbije. Oče je odgovoril, naj znamenje razbije tisti, ki ga je postavil.
Direktor je na očetov odgovor molče odšel. Kmalu zatem je prišel drugi delavec in znamenje razbil. Oče je bil zelo žalosten. Vzel si je košček razbitega znamenja. Ko je oče naslednji dan prišel na delo, je delovodja dejal, da ne bo več vozil traktorja. Premeščen je bil na delo v hlevu. Oče se je na to odločitev pritožil, ker je razumel, da je to premestitev naročil direktor.
Za voznika traktorja je bil določen delavec brez vozniškega izpita. Kmalu se je traktor pokvaril in nov voznik ga ni znal popraviti. Delovodja je vprašal očeta, če bi on to storil. Oče je traktor popravil in bil ponovno premeščen na mesto voznika. Vsak večer je oče položil na mizo košček Marijinega znamenja in smo skupaj molili. Po enem letu bivanja v zadrugi smo bili zaradi politične napetosti na meji z Italijo preseljeni v Koper. Oče je spet dobil službo kot šofer v transportnem podjetju.
Moja druga sestra je pri štirinajstih letih hudo zbolela in umrla. Oče je imel močno vero v Boga in nas je s svojim zgledom vodil skozi preizkušnje. Pomagal in nudil je pomoč tistim, ki so je bili potrebni. Obiskoval je sorodnike in znance v bolnišnici in domu za ostarele.
Z leti sem si jaz ustvaril družino in sedaj sta otroka že odrasla. Neko nedeljo sva šla z očetom v bolnišnico obiskat bolnega tasta. Ko sva stala ob njegovi postelji, sem zagledal na sosednji postelji direktorja kmetijske zadruge, kjer je oče nekoč delal. Prebudil se mi je spomin na dogodek, povezan z Marijinim kipom. Opozoril sem očeta in on je odšel k njemu. Pozdravila sta se in nekaj časa govorila. Ko se je oče vrnil, sem ga vprašal, če mu je omenil dogodek s kipom. Oče me je pogledal in rekel: »Sin moj, jaz sem mu to že takrat odpustil, ker je tudi Jezus odpustil tistim, ki so ga križali.«
Oče je že dolgo pokojni. Od njega sem »podedoval« košček Marijinega kipa. Vsako jutro položim košček znamenja na mizo in z ženo skupaj moliva. Hvaležen sem, da mi je oče s svojim zgledom zapustil dediščino, ki me vodi v življenju.
Mirko

Vaše pismo sem uvrstil v oktobrsko številko, ko se bomo v mesecu rožnega venca priporočali Mariji. Je pa pismo lep zapis o očetu, ki vam je bil vzor vere z zgledom in besedo. Morda najprej o razbitem Marijinem kipu. Dva dogodka sem povezal z vašim pismom. Ob nedavnih poplavah sem se spomnil zapisa nekdanje učiteljice (Ognjišče septembra 2011). Opisuje dogodek, ko je nekdo v Črni, naselju, ki so ga nedavne poplave zelo prizadele, po vojni razbil križ ob reki. Kmalu je na istem mestu umrl v nesreči. Podobnih pričevanj je ogromno. Ljudje so razbili križ ali drugo znamenje in so potem nesrečno končali. Nekateri na istem mestu, drugi so si močno poškodovali na primer roke, s katerimi so razbijali Božja znamenja. Spominjam se pričevanj iz Idrije. Med vojno je bila bombardirana cerkev sv. Barbare, umetniški spomenik. Po vojni bi jo lahko popravili, a so jo takratne oblasti ukazale podreti. Nihče ni hotel podreti glavnega oltarja s tabernakljem. Neki mož se je oholo zavihtel na oltar in s krampom podrl tabernakelj ter se zasmejal: »Vidite, še imam roke, čeprav sem to naredil!« Ljudje so pripovedovali, da mu je čez nekaj let v rudniški nesreči odtrgalo roki …

ALI SO RAZBIJALCI BOŽJIH ZNAMENJ KAZNOVANI?
Ko so pred nedavnim študentje na škisovi tržnici norčavo »uprizorili križanje«, so nekateri pod novico o tem zapisali, kako bo dekle, ki je »igralo« Kristusa, slabo končalo. Drugi so zapisali, da je tako pisanje nekrščansko. Ne moremo trditi, da bodo tisti, ki oskrunjajo Božja znamenja, vedno kaznovani. Bog ni zamerljiva oseba, polna kapric, ki bi se človeku maščevala za vsako malenkost. Toda na drugi strani poznam ogromno pričevanj, ki govorijo o nesrečah, ki so doletele skrunitelje. Ljudje so jih razumeli kot »Božjo kazen«. Seveda gre za ljudsko razlago, a obstaja res veliko pričevanj o nesrečnem koncu skrunilcev. Njihov konec je toliko bolj žalosten, ker so bili morda primorani v to dejanje in so pristali, da so bili orodje v rokah zla …
Toda pri vas je šlo drugače. Nimate pričevanj, da bi se storilcu zgodilo kaj hudega. Človeku, ki je ukazal razbiti kip, pa je vaš oče odpustil. Ob obisku v bolnišnici mu je namenil nekaj časa in prijaznih besed, čeprav ste napisali, da je očeta razbitje kipa zelo prizadelo in tudi direktor je očeta krivično kaznoval zaradi njegove pokončne krščanske drže. Oče je prelep zgled krščanskega odpuščanja, obenem pa tudi lep zgled, kako se mora kristjan upreti zlu in ne sme sodelovati pri zlih dejanjih. Tudi za ceno žrtve! Lahko je zgled tudi današnjim kristjanom, da bi se bojevali zoper sodobne zmote in napade na vero, obenem pa bi bili priče odpuščanja in krščanskega življenja ljudem, ki govorijo, pišejo in delujejo proti krščanski veri.

B. Rustja, Pisma, v: Ognjišče 10 (2023), 36-37.