Zakaj nam Bog pošilja trpljenje, če nas neskončno ljubi?

Pred mesecem dni je nečak, star komaj 15 let, hudo zbolel za malignim tumorjem v glavi. Cela žlahta smo bili najprej v šoku, potem pa smo se odločili njegovo bolezen predati v »Božje roke«. Z župnikom smo opravili v župniji tudi devetdnevnico za zdravje in blagoslov. Pred kratkim pa sem dobil vprašanje, na katerega ne znam prav odgovoriti: Zakaj nam Bog pošlje takšno trpljenje, če nas neskončno ljubi? In zakaj bi molili in prosili Boga za zdravje, če nam je ravno on poslal to bolezen? Hvala za vaše razmišljanje in odgovor.
Jona

Zastavljeno vprašanje je eno najtežjih, saj se nanaša na navzočnost zla in trpljenja v človekovem življenju, kljub temu da nas je Bog ustvaril iz ljubezni in nam je nikoli ne odtegne. Po drugi strani je tudi res, da se vsaj brez Božje privolitve nič ne more zgoditi. Še posebej je vprašanje pereče, ko trpljenje ali bolezen zadene nas same ali naše najbližje. Odgovor ni preprost, saj v takšnih primerih odgovora ne zahteva samo razum, marveč celoten človek, tudi njegova čustva, globinska doživljanja. Zato ni naključje, da teologija govori o »mysterium iniquitatis«, skrivnosti zla; skrivnosti pa nikoli ne moremo priti do dna, čeprav lahko vanjo vedno globlje prodiramo.

Bog je ustvaril svobodnega človeka
Dokončno pojasniti skrivnost zla torej ni mogoče. Zlo, trpljenje v raznih oblikah doživljamo, ne moremo ga zanikati; a ko o njem razmišljamo, razum vedno znova naleti na neke meje, preko katerih se ne more prebiti. Ko združimo človeške moči razmišljanja in Božje razodetje, je edina pametna razlaga za obstoj zla to, da je Bog ustvaril določena bitja do neke mere svobodna, seveda ne enako svobodna, kot je on sam. To pa pomeni, da se človek in angeli lahko odločijo tudi drugače, kot si je zamislil Bog, ki jim sicer želi srečo, veselje in izpolnitev v Ljubezni. Ni hotel človeka, ki bi kot stroj »produciral« ljubezen, ampak svobodnega človeka, ki se mora za ljubezen svobodno odločiti, sicer to ne bi bila ljubezen. Če pa je svoboden, mora imeti tudi možnost, da izbere ne-ljubezen. In po svetopisemsko-krščanskem razodetju je tukaj izvor zla. Torej v svobodi tistih bitij, ki jih je Bog ustvaril svobodne. S tem je Bog dopustil, da se lahko angel ali človek odloči tudi proti njemu in s tem tudi proti sebi in soljudem ter vsemu stvarstvu. Da ta možnost obstaja, je dobro, saj predpostavlja obstoj svobode, ki je velika dobrina. Jo pa angel ali človek lahko tudi zlorabi.
Po krščanskem razodetju sta torej dve bitji, ki sta ustvarjeni s svobodo, človek in angel. Zato lahko od obeh izhaja zlo. Zlo torej izhaja iz človeka samega in potem tudi preko raznih grešnih struktur, ki jih človek vzpostavi v tem svetu. Vzrok posameznikovega zla, trpljenja, bolezni je lahko sam, drugi človek (ali več ljudi) ali hudobni duh.

Bolezen je posledica greha, a ne osebnega greha bolnika
Sveto pismo nam na začetku predstavi, da v raju ni bilo trpljenja, bolezni v današnjem pomenu besede. Trpljenje se pojavi šele v tretjem poglavju Prve Mojzesove knjige, kjer se pojavi izvirni greh. Greh pa je zlo, za katerega se angel ali človek svobodno odloči in s tem se prične tudi trpljenje, tako v odnosih med ljudmi kakor v odnosih z naravo. Trpljenje in zlo sta torej povezana med seboj. Trpljenje je posledica zla; trpljenje pa vključuje tudi bolezni. Bolezen ni nekaj, kar bi Bog predvidel za življenje v raju. Pojavi se, ko je delovanje narave, naravnih zakonitosti zaradi duhovnega vpliva greha prizadeto.
Vsaka bolezen je torej posledica greha. Seveda ni vsaka bolezen posledica osebnega greha bolnika, ampak moramo to razumeti v smislu, da greh vsega sveta, torej grehi vseh ljudi skupaj skozi vso zgodovino vzpostavljajo vedno nove pogoje za razvoj bolezni, ki seveda lahko prizadenejo tudi povsem nedolžne ljudi. Zlo je nekaj duhovnega in v krščanskem videnju kot takšno vpliva na vso resničnost, na fizikalne, kemične, psihološke in na duhovne procese in jih ovira. Za primer: ekološka onesnaženost in ogroženost narave je izraz človekovega greha, izraz zla, ki ga je sprožil človekov greh pretiranega izkoriščanja naravnih virov; ne za nujne potrebe preživetja, marveč za bogatenje nekaterih na račun drugih. Nekdo npr. zboli za rakom ali kakšno drugo hudo boleznijo zaradi zastrupljenega ozračja, v katerem mora živeti in ni sam za to kriv in odgovoren. Nosi pa posledice greha tistih, ki jim je več za dobiček kakor pa za to, da bi ohranjali okolje čisto in zdravo.

Bog nikoli ne pošilja bolezni, trpljenja, vse to le dopušča
Sedaj morda že lahko odgovorimo na »očitek« Bogu, ki se kdaj pojavi, da nam pošilja trpljenje, bolezen … Bog nikoli ne pošilja bolezni, trpljenja, zla. Vse to le dopušča, ker mora ljudem pustiti svobodo, da se lahko odločijo za dobro, za ljubezen. Zato ga lahko vedno prosimo za pomoč v bolezni ali kakšnem drugem trpljenju. In bodimo prepričani, da bo pomagal tako, kakor je za nas najbolj prav. Tudi v Svetem pismu lahko preberemo, takoj po oznanilu izvirnega greha, da Bog obljublja pomoč pri premagovanju zla. Tega pa ne naredi kot poseg »od zunaj«, ampak tako, da sam vstopi v človekovo stisko, trpljenje, celo človekov greh vzame nase. Zato lahko Pavel zapiše, da »tistim, ki ljubijo Boga, vse pripomore k dobremu« (Rim 8,28). »Vse« pa vključuje tudi trpljenje. Da misli resno, je Bog dokazal, ko je Božji Sin, druga Božja oseba, postal človek; torej je vstopil v vso našo resničnost. Tako se je resnična Božja narava združila s človeško in v njej že povsem premagala vsako zlo. Jezus kot človek, s svojo človeško naravo, ki je zdaj pri Očetu v nebesih, je popolnoma zunaj zla. Če pa je človeška narava v enem posamezniku že premagala zlo in ni več pod njegovim vplivom in je premagala tudi zadnjo posledico greha, ki je smrt, potem lahko z Božjo pomočjo to dosežejo vsi ljudje. Bog je človeško naravo sicer odrešil, je pa od svobodne odločitve vsakega posameznika odvisno, ali bo to sprejel ali ne. Bog nas ne želi prisiliti niti v odrešenje, ampak nam ga ponuja, mi pa se lahko svobodno odločimo zanj.
Naj povzamem. Bog nas ima rad in nam ne pošilja trpljenja. Ko pa trpljenje že je, ne po njegovi volji, in ga ne moremo s svojimi prizadevanji odstraniti, nam želi pomagati to trpljenje spremeniti v nekaj pozitivnega tako, da ga moremo združiti s trpljenjem Jezusa Kristusa, ki je odrešilno trpljenje, saj ga je sprejel nase učlovečeni Božji Sin iz ljubezni do vsakega izmed nas. Tako lahko tudi trpljenje pomaga, da se še bolj predamo Kristusu, ki nas bo privedel k Očetu, kjer ne bo več ne bolezni ne trpljenja in bomo spet vsi eno v Kristusu v poveličanem stanju, ki je edina prava, dokončna ozdravitev človeka, saj ne bo več ne trpljenja ne smrti, ampak večno življenje v Božji ljubezni. Zato je vsaka molitev v stiski bolezni, lastni ali drugega, in v vsakem trpljenju smiselna, saj nas odpira za Božje delovanje, ki nam želi biti blizu v vsaki naši stiski.

M. Turnšek, Pisma, v: Ognjišče 11 (2023), 36-37.