Kaj vse lahko delam v nedeljo?

Vašo revijo prejemam že od takrat, ko je bila natisnjena na en listič in mi ga je prinesla teta, pozneje pa sem se sama naročila nanjo. Vedno sem jo z veseljem prebirala, tudi zdaj, ampak se mi zdi, da je bilo včasih več odgovorov na raznovrstna vprašanja mladih, o veri, o dvomih, dilemah pri odločitvah, na kratko – veliko več vsebin za mlade. Sem že v letih, vendar me še vedno zanima, kako življenje doživljajo mladi, saj bodo revijo kmalu začeli prebirati tudi vnuki.
K pisanju me je spodbudila rubrika Zakajčki, sestavek z naslovom Kaj vse lahko delam v nedeljo. Rekla sem si, o, kako si lahko vsak zase postavi merila, ki mu ustrezajo. Živim na vasi in sem zelo vesela, da se ob nedeljah skoraj ne dela, tudi tisti, ki so se pozneje priselili, so sčasoma opustili delo okoli svojih hiš, saj so zelo izstopali, če so karkoli delali. Če bi se zgledovali po gospe, ki jo opisuje rubrika Zakajčki, bi v naši vasi lahko prav vsi delali. Vsi bi šli na vrtove, saj se na njih prideluje samo vrtnine za doma. Tudi največ malih kmetov prideluje hrano samo za domačo družino, nihče ničesar ne prodaja, le nekaj večjih kmetov prodaja živino in mleko. Vsi so tudi po službah in jim je to delo samo za sprostitev. Torej, mali kmetje bi lahko šli s traktorji po njivah, večji pa ne; povejte mi, kje je v tem kakšna logika o nedelu v nedeljo. Marija je v La Salettu v Franciji prosila, da ljudje opustijo delo ob nedeljah. Ljudje kot večinoma vedno tega niso upoštevali in pozneje je nastala huda lakota zaradi črvov, ki so spodjedali koreninice po travnikih in njivah. Moja mama se je spominjala, kako je kot majhen otrok hodila s starši na romanje in so prosili, naj jih Bog reši teh črvov. Pravila se res spreminjajo, ne vem pa, če si jih lahko vsak sam določa, mogoče se motim.
Najprej nisem hotela poslati pisma. Ko pa sem včeraj na radiu Ognjišče poslušala, kaj je Marija naročala Tereziji Duš v Porčinju in so skoraj enaka sporočila kot v La Salettu, sem se vseeno odločila, da pošljem to pismo s prošnjo, da kaj več napišete o (ne)delu ob nedeljah in mogoče o tem, kako je dobro, da razporedimo delo med tednom. Lahko tudi s kakšno dobro zgodbo.
Hvala za ves vaš trud pri izdajanju lepe revije, naj vas Bog blagoslovi!
Katja

Najprej se vam zahvaljujem za vašo zvestobo Ognjišču. Veseli me, da ga boste dali v branje in morda nanj naročili tudi svoje vnuke. Vaša teta, ki vam je prinesla Ognjišče, je lep primer, kako lahko širimo tisk z versko vsebino.
Včasih več odgovorov na vprašanja mladih
Strinjam se z vami, da je bilo v Ognjišču včasih »več odgovorov na raznovrstna vprašanja mladih, o veri, o dvomih, dilemah pri odločitvah …«. Da, bilo je tako, toda da je zdaj drugače, ni krivda urednikov Ognjišča, ampak spremenjene navade mladih. Kdo od mladih, recimo mlajših od 40 let, bo danes vzel papir in napisal pismo, dolgo tri strani? Tudi ne bo sedel za računalnik in napisal dolgega pisma. Večina mladih danes vzame v roko mobilnik in odtipka štiri, pet besed, od teh jih je polovica v »šifrah«. Ne da današnja generacija mladih nima problemov, le opiše jih z nekaj besedami ali strne v skromno vprašanje. Tudi taka vprašanja smo že dobili. In to moderno pismo z vprašanjem je vsebovalo dobrih deset besed. Čeprav kratko, pa je nakazalo na problem. Socialna omrežja in nove oblike komunikacije so naredile svoje. Ne moremo za to kriviti mladih generacij, ampak dejstvo je, da se je spremenil način komunikacije. Zato tudi pisem, kakršna so pisali mladi pred pol stoletja, ni več. Ne moremo pa reči, da v Ognjišču ni več vsebin za mlade. So, a na drugačen način. Spominjam se, kako me je nedolgo nazaj klicala starejša gospa in dejala, da je v Ognjišču preveč vsebin za mlade …

POSVEČEVANJE NEDELJE
V drugem delu pisma govorite o perečem problemu, nedeljskem delu. Vi navajate dve Marijini prikazovanji, ki v resnici govorita tudi o nedeljskem delu oziroma ne o delu, ampak samo potrjujeta sporočilo Božje zapovedi, ki nam ukazuje posvečevati Gospodov dan. Ta je za nas merodajna. Zanimivo je, da zapoved nalaga posvečevanje nedelje. Nedeljski počitek je v službi posvečevanja nedelje. Ob nedeljah ne delamo, a ne zato, ker smo leni, ampak da lahko gremo k maši, da več molimo, beremo kakšno knjigo verske vsebine, posvetimo čas pogovorom med zakoncema in v družini, se sprostimo, gremo lahko na daljši sprehod ali pohod (lahko tudi peš k maši ali na božjo pot). Naš čas je pozabil na to, da je prav, da ob nedeljah obiščemo bolnika, ostarelega, onemoglega, osamljenega … Naši predniki so ob nedeljah »spremenili slog življenja«; v soboto popoldne so počistili hišo in okolico, se uredili, v nedeljo pražnje oblekli, seveda šli k maši, imeli skupni obed, ki je bil boljši kot ob delavnikih, popoldne šli k molitvi ali krščanskemu nauku in pozneje lahko še na kulturno prireditev. Zanimivo, da so naši predniki delali več, kot delamo danes (zlasti fizično), niso imeli strojev, pa vendar ob nedeljah niso delali. Skratka, posvečevanje Gospodovega dne jim je pomagalo osmišljati (težki) vsakdan in delo.
Nedelja je v službi človekovega dostojanstva
Kaže, da je posvečevanje enega dne v tednu nekako pisano na kožo človeku, saj poznajo svete dneve tudi judje (sobota), muslimani (petek), ko opravljajo posebne molitve. Ta potreba je prišla tudi v zakonodajo in v razvitih državah delavci ne delajo ob nedeljah. No, delajo tisti poklici, ki so nujno potrebni (zdravniki, negovalno osebje v bolnišnicah in domovih za ostarele, policisti, ljudje v energetiki ali prometu …). A tudi tukaj ne delajo vsi, ampak le dežurni. Le tisti, ki so nujno potrebni za delovanje družbe. Prav ti primeri kažejo, da je nedeljski počitek v službi človeka in njegovega dostojanstva in da ga smemo zaradi človeka in njegovega dostojanstva kršiti. A pod določenimi pravili.
Naj tu omenim še, kako je spoštovanje nedeljskega počitka skupno tudi ljudem iz različnih političnih opcij. Ko je šlo za zaprtje trgovin ob nedeljah, so pri tem sodelovale tudi stranke levega političnega pola. Še en dokaz, da spoštovanje nedelje pomeni spoštovanje človeka in njegovega dostojanstva. Človek ni suženj in ni robot, ki bi delal brez prestanka, ampak duhovno bitje, ki je več kot jed in pijača in živi od (Božje) besede in drugih plemenitih besed.

SMEM SPLOH KAJ DELATI?
Kot otrok se spominjam nenavadne prigode. Ko smo poletne nedelje šli od maše, je blizu župnišča stal voz sena in dva moža sta seno spravljala na senik. Kot otrok sem pričakoval, da bo strogi in dosledni župnik, ko bo prišel iz cerkve, ostro okaral ta dva moža, pa ju je pohvalil in dejal, da smemo ob nedeljah delati tudi fizična dela, od katerih nimamo koristi. Za kaj je šlo? Sosed se je poškodoval in ni mogel delati na kmetiji. Dva prijatelja iz vasi sta z vozom šla v nedeljo po seno in ga pripeljala domov. Če bi ga pustila zunaj, bi seno ob dežju propadlo. Živina pa ne bi imela pozimi hrane. Možaka sta opravila dobro delo in pomagala sosedu in ker sta delala zastonj, nista kršila nedeljskega počitka! Nedelja je v službi človeka – to je Jezus večkrat poudaril.
In sedaj naj grem še h gospe, opisani v Zakajčkih. Neko nedeljo je presajala rože. Zanjo je bilo to opravilo izredno sproščujoče. Otrokom je to tudi razložila. Lahko bi rekli, da je na zunaj kršila tretjo Božjo zapoved. Podobno kot sta jo na zunaj kršila onadva moža, ki sta v nedeljo pripeljala voz sena ponesrečenemu prijatelju ter tako preprečila škodo in mu pomagala pri preživetju. Toda od tistega dela mama ni imela koristi, zanjo je bilo sproščujoče, potem ko je cel teden sedela v pisarni za računalnikom. Zato tudi ona ni kršila zapovedi. Nobenih traktorjev ni bilo po vasi zaradi tega, nihče ni služil zaradi brskanja po zemlji za presaditev rož, ki je bilo za mamo sproščujoče opravilo. Nedelja je v službi človeka.

NEVARNOST POHUJŠANJA?
Seveda se tu postavlja vprašanje. Kaj pa če bi sosedje, ki poznajo gospo kot verno, videli, da ob nedeljah dela? Ali se ne bi pohujšali? Če ne poznajo krščanskega nauka, bi se morda pohujšali. Zato je bolje, da se gospa ali kdo drug ne razkazuje. Če bi jo pa kdo vprašal, kako da »dela« (če tisto brkljanje po rožah lahko imenujemo delo), naj razloži, za kaj gre.
Sicer sem pa sam bolj vaše sorte, spoštovana gospa Katja. Tudi sam raje manj počnem ob nedeljah. Tudi zaradi pohujšanja. Naj sklenem s primerom sošolca. V družini je bilo deset otrok. Živeli so od kmetije. »Pa nikoli nismo delali ob nedeljah,« mi je zagotavljal. In vsi otroci so zrasli, nobeden ni bil lačen. Vsi so dosegli poklic, si ustvarili družine in materialno osnovo za življenje. Izkušnja kaže, da nedeljsko delo nima blagoslova. »Nedeljski dobiček ne gre v mošnjiček,« pravi slovenski pregovor. Nasprotno pa sem prepričan, da Bog obilno blagoslavlja spoštovanje zapovedi nedeljskega počitka. »Kjer se dela vse nedelje, tam se sreča mimo pelje,« pravi drugi pregovor. Naj se ne pelje mimo nas!

B. Rustja, Pisma, v: Ognjišče 12 (2023), 36-37.