Ne znam si predstavljati, da bi mi namesto zdravljenja ponudili evtanazijo

Presunilo me je, ko sem brala, da so evtanazirali 23-letno Belgijko. Imela naj bi duševne motnje. Svoje trpljenje je opisovala kot neznosno duševno trpljenje. Niso ji niti dodelili psihologa, kaj šele psihoterapevta. Tam je evtanazija dovoljena že dvajset let. Menda je bila v začetku tudi (tako kot je v predlogu sedaj pri nas) dovoljena evtanazija samo za umirajoče, ki neznosno trpijo. Potem, tekom let, so razširili evtanazijo tudi za vse, starejše od 75 let brez posebnih bolezni, potem na otroke, take, ki niso taki kot večina, potem so se pa spravili še na duševne bolnike.
Tudi jaz sem duševna bolnica. Pri sedemnajstih letih, ko se mi je bolezen prvič pojavila, sem tudi jaz tako duševno trpela, da sem poskušala narediti samomor. Danes sem hvaležna vsem, ki so me takrat rešili in mi pokazali smisel življenja. Ne znam si predstavljati, da bi mi namesto zdravljenja ponudili evtanazijo, kar se v prihodnosti lahko zgodi (močno upam, da se motim, ampak zakon o evtanaziji je pred sprejetjem). Upam, da se mi bolezen ne bo več ponovila, če se mi pa bo, upam, da mi bodo pomagali živeti in ne umreti. Rada bi še nekaj časa živela.
Veronika

Vaš odziv na novico o evtanaziranju 23-letne duševne bolnice iz Belgije je povsem razumljiv. Vsa živa bitja, ne samo ljudje, smo naravnani na to, da hočemo živeti. Še več, življenje hočemo živeti v polnosti. Življenje teži k temu, da bi izživelo vse svoje potenciale. Za razliko od drugih živih bitij pa človek išče smisel svojega življenja. Zaveda se svoje končnosti, zato želi trenutke svojega življenja napolniti z vrednostjo in smislom. Kaj pa narediti takrat, ko se človek ne more več zoperstaviti bolezni, bolečini in trpljenju? Kako se soočiti z neozdravljivimi boleznimi, z dolgotrajnim procesom umiranja, z onemoglostjo v starosti? Kakšno vrednost in smisel ima trpljenje? Ko se človek sooča s svojimi mejami, z bolečino in nemočjo, je v veliki skušnjavi, da bi v svoje roke vzel tudi odločitev o koncu svojega življenja ali življenja svojih bližnjih.
Kot ste omenili, so v nekaterih državah že uzakonili evtanazijo, kar pomeni, da bolniki, ki trpijo neznosne bolečine, lahko zaprosijo zdravnike, da končajo njihovo življenje. Poleti 2023 je bil predlog takšne zakonodaje vložen tudi v slovenski parlament. Podobno kot v državah Beneluksa, Kanadi in Španiji tudi slovenski predlog zakona o končanju življenja daje pravico do evtanazije bolnikom, ki po njihovi presoji doživljajo neznosno trpljenje, za katero ne obstaja sprejemljiva možnost lajšanja tega trpljenja. Torej lahko za evtanazijo zaprosijo tudi duševni bolniki, če sami presodijo, da je njihovo trpljenje neznosno in ga ni mogoče lajšati. Res je, da je bila na Nizozemskem in v Belgiji na začetku evtanazija omejena samo na onkološke bolnike, in to zgolj tiste, ki so bili v terminalnem stanju bolezni in so jim skrajšali proces umiranja za največ en mesec. Zelo hitro pa so pravico do usmrtitve s strani zdravnika dobili tudi psihiatrični bolniki, za katere se je ugotovilo, da trpijo zaradi neozdravljive psihiatrične bolezni. Iz leta v leto se število evtanaziranih psihiatričnih bolnikov povečuje. Kar pa je še huje, se v večini držav, kjer je evtanazija dovoljena, usmrtitev psihiatričnih bolnikov zgodi v povezavi s transplantacijo njihovih organov. Ker so psihiatrični bolniki večinoma telesno zdravi, so njihovi organi zelo dragoceni za presaditev. Ker je smrt načrtovana, je tudi sam postopek presaditve bolj zanesljiv in uspešen. Ti bolniki se lahko počutijo celo heroji, ker bodo darovali svoje organe ljudem, ki jih nujno potrebujejo. Ob tem pa se zmanjšuje možnost, da bi si naknadno premislili glede odločitve za končanje življenja. Težko je preklicati odločitev, ki bo drugim omogočila nadaljnje življenje, sploh če si duševni bolnik. Vidimo torej, do kako zapletenih primerov in tudi zlorab lahko pripelje uzakonitev usmrtitve na zahtevo.
Primer, ki sem ga opisal, nazorno kaže na logiko t. i. »spolzkega klanca« pri uzakonitvi evtanazije. Na začetku je mogoče izpostavljen primer neznosnega trpljenja bolnika in zdi se, da je edini izhod, da končamo njegovo trpljenje in ga usmrtimo na neboleč način. Vendar ena taka izjema pomeni prvi korak na spolzkem klancu. Mogoče lahko previdno naredimo še enega ali dva, potem pa že drsimo po strmini navzdol brez vsakega nadzora. Podobno se dogaja tudi pri izvajanju evtanazije. Pravico do evtanazije dobijo vsi, ki zase trdijo, da doživljajo neznosno trpljenje. Tudi slovenski predlog zakonodaje pravi, da mora biti ocena, kaj je to neznosno trpljenje, prepuščena izključno bolniku. Čedalje bolj se širi tudi evtanazija otrok in mladoletnih oseb. V državah Beneluksa lahko za evtanazijo zaprosijo otroci od 12 leta dalje. Ko se enkrat odprejo vrata odločanju o končanju življenja, je težko postaviti mejo in preprečiti zlorabe.
Zato je tako pomembno, da vztrajamo pri spoštovanju svetosti človeškega življenja vse do njegovega naravnega izteka. Vsekakor je treba narediti vse, da se umirajočim lajšajo fizične bolečine in se jim nudi vsestranska pomoč in podpora. Prav tako je treba pomagati vsem ostalim, ki se soočajo s fizičnim ali psihičnim trpljenjem ter uporabiti vse znanje in razpoložljiva sredstva, da jim omogočimo čim bolj kakovostno življenje. Rešitev je treba iskati v celostni zdravstveni oskrbi, solidarnosti, sočutju, pristnih medosebnih odnosih, molitvi in zaupanju v Božjo pomoč, ne pa v ustvarjanju nevarnih evtanazijskih bližnjic. Upam, da Slovenija ne bo dokazovala svoje »naprednosti« s tem, da bo kot prva od držav Srednje in Vzhodne Evrope uzakonila evtanazijo.

R. Globokar, Pisma, v: Ognjišče 1 (2024), 76-77.