Bogu se moram zahvaliti za vse, kar mi je dal

Zelo rad prebiram Ognjišče. Prav od začetka, že od prve številke. Takrat je bila sestra na praksi v Postojni in je tako za veliko noč prinesla na ciklostil razmnoženo revijo Farno Ognjišče. Hvala vam zanjo.
Pišem pa, ker bi rad opisal resnično zgodbo, ki se je začela pred štiridesetimi leti. Začela se je oktobra 1983. Nedelja. Bil je zelo lep jesenski dan. Končali smo kosilo, bili smo trije. Oče, mati in jaz, ki sem že prekoračil trideset let in naj bi prevzel manjšo kmetijo.
Ostarela mati je po kosilu zavzdihnila. Čakalo jo je pomivanje, oče pa je zagodrnjal. Brez besed sem razumel, da je to letelo name, saj bi si po njuni zamisli že moral izbirati nevesto. A namig sem hitro pozabil, odšel sem malo okrog. Živina je zadovoljno poležavala na jesenskem soncu, z gore pa je sneg že najavljal osvajalski pohod v dolino. Odločil sem se, da odidem na goro z razgledom do morja in Triglava. Dan je bil za to nadvse primeren. Z mopedom se je ta želja hitro uresničila in že sem užival v enkratnem razgledu. Vpisal sem se v planinsko knjigo. Pred mojim vpisom je bil vpis. Priimek in ime, smer prihoda sta bila napisana. Za smer odhoda pa je bil napisan velik vprašaj. Tako mi je bil všeč ta vprašaj, da sem ga pod rubriko smer odhoda narisal tudi jaz. Vrnil sem se v dolino ter se pri sosedu zaklepetal.
Takrat je prek polja prišla ta »oseba z vprašajem«. Bilo je dekle, nižje postave, z visokimi, takrat modernimi črnimi škornji, širokim nabranim krilom čez kolena ter dolgimi močnimi in gostimi lasmi. Prijazen nasmeh, ki ga nam je naklonila, me je popolnoma prevzel. Še danes je ta podoba shranjena v moji glavi. Takrat sem se zaljubil do ušes, mislim, da se je tudi njej zgodilo enako.
Nato sva se začela spoznavati. Jaz precej čez trideset, ona malo pod trideset, z lepo in odgovorno službo, jaz delavec, a naju to ni motilo. Prek dneva sva imela oba mnogo dela, noči pa so bile najine. Neskončno dolgi sprehodi, ko sva se držala za roke in je to zadostovalo za neko popolno izpolnjenost. Pri pogovorih sva se lepo ujemala. Za poroko sva se že dogovorila, le datum še ni bil določen. Oba sva si želela, da se poročiva samo s pričama, brez vsake slovesnosti. Že lepo število let nisem bil pri zakramentu sprave. Pogovarjala sva se in nič ni bila proti, da s spolnostjo počakava do poroke.
Poleti je njena poročena sestra z možem in otrokom odšla za teden dni na morje in povabila še naju. Menil sem, da bova takrat prvič imela telesni odnos. Prvi dan popoldne sva se sprehajala in neka skupina je igrala golf. Steza je bila prav blizu in pritegnila me je igra. Ena od luknjic je bila od nas oddaljena le kakih deset metrov. Po enem strelu se je žogica ustavila le kakih deset centimetrov pred luknjico. Hčerka sestre mojega dekleta, stara malo čez dve leti, je v svoji igrivosti stekla k tej žogici, jo prijela, dvignila ter pogledala proti nam. Oče je deklici rekel, naj postavi žogico nazaj. Punčki to še na misel ni prišlo in oče je že malo preveč dvignil glas. Tedaj je nastopila mama. Stekla je k punčki, jo dvignila, stisnila k sebi, žogico vrnila igralcem ter s čisto preveč dvignjenim glasom okregala očeta.
Po tistem prizoru mi je bilo jasno. Če bom imel to noč odnos s svojo bodočo ženo, se mi bo zgodilo enako. Ko sva odšla spat, sem dejal, da se želim poročiti takoj, ko pripraviva ustrezne dokumente. Lahko že naslednji teden, s spolnostjo pa bova do takrat počakala. Drugi dan pri slovesu, ko sva se vračala vsak na svoj dom, sem zaznal neki doslej še nikoli zaznan občutek, nekaj med strahom in temo. V treh tednih sva se razšla. Kaj sem takrat doživljal, ne bom opisoval. Skoraj leto sem potreboval, da me je dobri Bog postavil nazaj na noge. Sam se najbrž ne bi nikoli. Takrat sem razumel svetopisemski izrek, da vrlo ženo dobi tisti, ki se boji Boga. Razumel pa sem tudi, kaj pomeni kršiti Božje zapovedi.
Dobri Bog mi je takoj nato privedel čudovito ženo. Z njo imava odrasle otroke in lepo število vnukov. Vem, da se moram Bogu zahvaliti za vse, kar mi je dal, vsem pa bi svetoval: ljubite Boga, ljubite bližnje, skušajte se čimbolj držati Božjih zapovedi in zaupajte Bogu.
Metod

Z objavo tega pisma sem počakal do posebne priložnosti – do vstopa v 60. leto izhajanja Ognjišča. Aprila 1965 je namreč za veliko noč začelo izhajati Farno Ognjišče. Vi in vaša družina ste ga že brali kakor tudi mnogi drugi ljudje. Ob vstopu v 60. leto izhajanja objavljam vaše pismo, ki kaže, kako vam je Ognjišče pomagalo pri rasti v veri in pri iskanju odgovorov na življenjska vprašanja. Zato ste po desetletjih zaupali prav tej reviji svojo življenjsko izkušnjo. Mnogo takih izkušenj so bralci zaupali reviji Ognjišče. Včasih so bili ljudje bolj »pismeni« oziroma drugače pismeni in so pisali dolga, zanimiva pisma ter življenjske izkušnje. Danes večina ljudi napiše samo kratko vprašanje v slogu sporočil, ki jih pišejo na mobilnike. Prav tako je danes več priložnosti, kamor lahko zaupajo svoje težave in naslavljajo svoja vprašanja. Verskih vsebin je tudi na raznih spletnih portalih precej. Prepričan pa sem, da ostaja Ognjišče revija, kjer dobivajo ljudje odgovore, se ob njej duhovno poglabljajo in rastejo v veri. Veseli me, da ste tudi vi med njimi. Vstop v šesto desetletje izhajanja nas navdaja s hvaležnostjo za pot, ki so jo začeli ustanovitelji Ognjišča in jo skupaj s sodelavci nadaljevali. Skupaj z vami lahko tudi ponovimo: Bogu se moramo zahvaliti za vse, kar nam je dal.
Vse bralce naše revije prosim, naj ji ostanejo zvesti še naprej in naj jo priporočijo tudi drugim. Naročijo naj jo mlajši družini, vnukom, otrokom, prijateljem … Pred kratkim sem bil na romanju in k meni je pristopila gospa v zrelih letih ter povedala, da ji je mama že kot najstnici naročila Ognjišče in to še danes prihaja v njihov dom. Upam, da ga bodo brali tudi njeni otroci in vnuki. In takih družin naj bo čim več.

B. Rustja, Pisma, v: Ognjišče 4 (2024), 78-79.