Maše za ozdravitev družinskega debla ali molitev za pokojne?

Naj najprej pohvalim vašo revijo Ognjišče. Zelo rada jo prebiram. Lahko jo berejo tako mladi kot stari. Vidi se, da vanjo vložite veliko truda. Najlepša hvala iz srca!
Pišem vam, ker bi si v Ognjišču želela, da spregovorite o temi »družinsko deblo in naši predniki«. Za duše v vicah molimo, prav tako se lahko darujejo svete maše za ozdravljenje družinskega debla. Kakšno je stališče Cerkve do tega?
Iz izkušenj naj vam povem, da se mi zdi zelo nenavadno, da se o tem tako malo govori. Oziroma skoraj nič.
Tudi kakšen kristjan, ki je zelo dejaven v cerkvi in globoko veren, ni naklonjen svetim mašam v ta namen. Meni, da je naša preteklost takšna, kakršna pač je in da se ni dobro preveč ukvarjati s tem. Prišlo je celo do prepira z njim.
Vendar smo zaznamovani z izvirnim grehom Adama in Eve, ki nam je bil izbrisan pri svetem krstu. Seveda smo zaznamovani tudi z grehi naših prednikov. Nismo pa zanje odgovorni. Na primer: Zakaj se potomec dolga leta zapleta v en in isti problem? In se to ne neha. Lahko da je to njegov križ, ki mu je dan. Lahko da nekaj dela narobe in tega problema ne more in ne more rešiti. Ne vem, ali morda gre za neodpuščene grehe njegovih prednikov ali njegove grehe. Samo razmišljam.
Prosila bi vas, da bi o tej tematiki spregovorili strokovnjaki, ki se ukvarjajo s temi vprašanji.
Zdi se mi pomembno, da bi vsi ljudje, mladi in stari, vedeli, da je treba svojo rodbino, preteklost poznati in jo razčistiti, da lahko potem svobodno in veselo zaživimo svojo sedanjost in prihodnost.
Nevenka

Vprašanje molitev za naše rajne predhodnike je v Cerkvi navzoča ves čas; res so se oblike tudi spreminjale. A dejstvo, da so del molitev Cerkve, kaže na nujnost in smiselnost takšnih molitev. Nenazadnje smo z našimi rajnimi povezani tudi v občestvu svetih, zato smo in moramo biti drug drugemu v pomoč. V vprašanju je navedena tudi molitev oziroma sveta maša za ozdravitev družinskega debla. Za trenutek se zaustavimo pri tem poimenovanju. Samo ime in prvotni način ne izhajata iz katoliške tradicije, ampak iz nekaterih drugih krščanskih skupnosti. Se je pa ta oblika molitve tudi pod tem imenom pojavila v nekaterih katoliških molitvenih skupinah in tokovih. Molitev za osvoboditev od greha in njegovih posledic je sicer stalnica tudi v Katoliški Cerkvi in je največkrat povezana z drugimi molitvami, zakramentali in zakramenti.
»Ne« molitvam za »družinsko deblo« med mašo
Pred časom pa se je zgodilo, da so te privzete molitve za ozdravitev družinskega debla in druge molitve za ozdravljenje in osvoboditev razne skupine pričele vključevati v obhajanje svete maše ali druge oblike javnega katoliškega bogoslužja. Tako se je pričelo dogajati, da je čas trajanja teh molitev daleč presegel čas obhajanja svete maše. Zato se je že leta 2000 odzvala takratna Kongregacija za nauk vere (danes Dikasterij za nauk vere) z dokumentom Navodilo o molitvi za ozdravljenje (slovenski prevod v: Cerkveni dokumenti 92, Ljubljana 2001). V njem je navedeno, da katoliška tradicija pozna zarotilne molitve v obredu krsta ali v obliki raznih drugih eksorcizmov (malih in velikega) ter molitev za osvoboditev od zla (nekaj jih je zbranih tudi v novem obredniku eksorcizma), ki izražajo prošnjo za odvrnitev vpliva hudobnega duha ter posledic zmot in grešnih dejanj in vpletenosti v različne oblike slabega; vse do direktne molitve za izganjanje hudobnega duha (veliki eksorcizem). Dokument poudari, da je vedno v ospredju določena oseba in ne cela rodbina; saj so med njimi verjetno nekateri že pri Bogu. V tem smislu je molitev za »ozdravitev družinskega debla« tuja katoliški tradiciji. Zato je ta dokument v svojih disciplinskih določbah jasno zapisal, da se teh molitev ne sme vključevati v obhajanje svete maše in drugih javnih bogoslužij. Lahko pa se seveda moli kot privatna molitev zunaj od Cerkve postavljenih obredov. Torej jih v katoliški obliki in pojmovanju lahko uporabljamo v spontani osebni ali skupni molitvi. Sicer pa imamo v Rimskem misalu vključene obrazce svetih maš za bolnike, umirajoče in za rajne. Prav te slednje lahko obhajamo tudi za rajne v svojem »družinskem deblu«. Pri vsakem obhajanju evharistije ali drugih bogoslužij pa lahko v prošnje vernikov vključimo prošnje za ozdravitev od različnih bolezni ali različnih vplivov.
Kadar se kdo navdihuje v nekatoliških molitvah, je treba paziti, da iz nekatoliških oblik nekritično ne sprejemamo poleg besed tudi nauka, ki se za njimi skriva. V osnovi katoliških molitev mora biti jasno naslednje pojmovanje. Greh ima več sestavin: krivdo in časne ter večne posledice. Krivda je vedno osebna in jo Bog odpusti pri spovedi ali pri popolnem kesanju (z obveznostjo izpovedi pri prvem obhajanju zakramenta sprave), prav tako večna posledica (pogubljenje). Časne posledice ostanejo tudi po zakramentu spovedi, še posebej pa so močne, če do kesanja in odpuščanja ne pride. Te posledice so lahko zaznavne v telesu (npr. zasvojenost, bolezni) ali v psihični strukturi (negativna in boleča čustva, razni negativni vzorci obnašanja, ki se jih lahko navzamemo že v otroški dobi …), kar se odraža v medsebojnih odnosih.
Prenašajo se grešni vzorci, ne pa krivda
V vsakem primeru pa te posledice greha delujejo na tistega, ki je grešil, kakor tudi na druge ljudi, s katerimi je v zvezi, in zato lahko ostajajo navzoče tudi v naslednjih rodovih; prek vmesnih členov. Saj poznamo nemalo primerov, da se določeni grešni »vzorci« pogosto ponavljajo iz roda v rod; npr. alkoholizem, grobost, preklinjanje ... Nikakor pa se na potomce ne prenaša krivda. Za lažjo predstavo se lahko spomnimo biološkega dedovanja nekaterih značilnosti ali celo bolezni iz roda v rod; a tudi tu doživimo, da se lahko neka značilnost pri enem potomcu pozna, pri drugem pa ne; ali je v enem kolenu navzoča, nato preskoči nekaj naslednjih pokolenj, in se spet pojavi. Na duhovnem področju pa je še toliko več skrivnosti. Verjamemo pa tudi, da ima vsak človek v svojem življenju možnosti, da se s svojo svobodo in z Božjo pomočjo osvobodi teh negativnih posledic grehov svojih prednikov ali drugih bližnjih, pretrga začaran krog negativnih »vzorcev« in prične nekaj novega, dobrega. Pri tem lahko pomagajo tudi različne oblike molitev, tudi te za osvoboditev od posledic grehov, ki ostajajo navzoče v rodbinskih pokolenjih. Dokaz, da te posledice ne delujejo avtomatsko, so primeri, ko so v isti družini nekateri posamezniki obremenjeni z določenimi posledicami zla, ki lahko izvirajo iz grešnosti prednikov, drugi pa ne. Kadar tako pojmujemo omenjene molitve, se mi zdijo sprejemljive in so pravzaprav nekaj običajnega (zasledimo jo tudi v Svetem pismu) ter lahko marsikomu pomagajo, da se osvobodi določenih »vezanosti«, ki imajo lahko svoj izvor v posledicah grešnih odločitev prednikov. A so jim tudi potomci nekako s svojo odprtostjo za zlo omogočili delovanje. Nikakor pa ni to edini zveličavni način. Saj je končno vsaka sveta maša najmočnejše zdravilo proti vsaki odvisnosti od zla in vsaki posledici greha, ker je neposredno posedanjenje Kristusove daritve na križu in njegovega vstajenja. In samo v Jezusu Kristusu je navzoča vsaka resnična zmaga nad zlom.
Z Božjo pomočjo se lahko izvijemo iz spirale zla prednikov
Poudariti pa je treba tudi, da se katoličan ne more preprosto izgovarjati za svoje zlo ravnanje na druge, tudi ne na prednike. Kolikor je pri kakšni zadevi popolnoma nesvoboden, potem ne moremo govoriti o njegovi krivdi, sicer pa je vedno odgovoren po meri svoje svobode in tudi po meri odgovornosti za svojo nesvobodo v določenem trenutku. To velja tudi za prepričanje, da nihče ne more biti pogubljen zaradi grehov svojih prednikov. Kajti pogubljenje je posledica krivde, ki je nismo priznali in nam je Bog ne more odpustiti, nikoli pa pogubljenje ne more biti posledica časnih posledic grehov, ne lastnih ne drugih. Kdor umre z neodpravljenimi časnimi posledicami svojih grehov, se znajde v stanju vic, ne pekla. Iz tega stanja pa pot vodi le naprej v Očetovo hišo.
Naj sklenem, da sta molitev in pridobivanje odpustkov za naše drage rajne sorodnike zelo potrebna in primerna, saj prek tega krepimo svojo povezanost z njimi. Dušam v vicah lahko z njo pomagamo pri njihovem očiščevanju časnih posledic grehov, ki so jim še ostale. Molitve za ozdravitev in osvoboditev pa lahko namenimo zase ali za še živeče sorodnike, s čimer pa tudi krepimo našo duhovno povezanost in si pomagamo že v tem življenju na poti očiščevanja in napredovanja v svetosti, h kateri smo vsi poklicani.

TURNŠEK, Marjan. (Pisma). Ognjišče, 2025, leto 61, št. 10, str 81-82.