Veliko ljudi bi želelo verovati v nekaj ...

Večkrat preberem kakšno izjavo uspešnega, znanega Slovenca, športnika itd. – (tudi v vaši rubriki Moj pogled), ki na vprašanje o veri odgovarja, da seveda nekako veruje, saj vendar vsak človek v nekaj veruje ... Zdi se mi, da je danes v svetu in tudi pri nas veliko ljudi, ki bi želeli verovati v nekaj, kar bi si sami predpisali in sestavili, v neko mešanico verskih resnic in predvsem neobvezujočih trditev, znotraj katerih bi lahko zadovoljili svoje poglede, nazore, želje ... da ne bi bilo vse skupaj prenaporno, brez obveznosti, kot danes radi rečemo, bi pa vendarle ohranjali neko prijetno občutje – saj smo verni. Sprašujem vas, ali ni to tudi neka oblika modernosti tega časa na verskem področju, ali ni to new age v zelo prefinjeni obliki, ki tako prodira potihoma v našo družbo. Posebej me skrbi za mlade, ki danes sprejemajo tako 'pihanje na dušo' in niti ne vedo, da so že zelo zabredli. Ali ni new age velika izbira ver, filozofij in ezoteričnih praks – ali se motim? Ali ni to način mišljenja, ki cilja predvsem na to, da bi oslabil krščanstvo, in trdi, da bo z vstopom človeštva v novo dobo krščanstvo ostalo ob robu s svojo zastarelostjo in neživljenjskostjo – vsi, ki se predajo temu new age prijetnemu občutku, pa bodo živeli srečno v času miru, svobode in duhovne blaginje. Ali ni to samo trik, s katerim bi hoteli oslabiti krščanstvo? Ali s tem, da vsa verstva stlačijo v en koš ne razvrednotijo Jezusovega nauka, Kristus je tako samo eden od mnogih (Mohamed, Buda ...) verskih voditeljev in nikakor ne naš edini odrešenik ... Prosim vas, ali mi lahko odgovorite vsaj na kakšno od teh vprašanj.

Violeta

V veliki meri ste si že na postavljena vprašanja sami odgovorili. To, kar opažate, je res en sam veliki izziv za krščanstvo, ki veruje v Kristusa kot edinega odrešenika, da bi se nenehno spraševalo o svoji pristnosti in nenehnem spreobračanju in sledenju Kristusu, Odrešeniku. Gledano globalno in zgodovinsko dokaj hitro opazimo, da ta pojav ni nov in da je v vsej zgodovini v krščanstvu, in tudi v judovstvu, prihajalo do posameznih pojavov tako na ravni verskih resnic kot na ravni morale. V prejšnjem stoletju pa je prišlo do globalizacije tega vprašanja.

Ob koncu 19. in na začetku 20. stoletja se je človek odtujeval religioznosti in upal, da bosta znanost in tehnični napredek za vedno razvozlala in rešila vsa človekova vprašanja, tudi bivanjska. V 20. stoletju pa je kmalu začel ugotavljati, da znanost ni odrešenica, in ob številnih zelo pozitivnih dosežkih, če znanstveniki niso etični, prinaša nove, še večje probleme. Pomislimo na zlorabo atomske energije ob koncu 2. svetovne vojne na Japonskem, ali na ekološko in biološko bombo, ki grozita človeštvu. Začutil je, da pot do sreče ni preprosta.

Zato v drugi polovici dvajsetega stoletja postopoma ni bilo več moderno biti ateist in je človek postajal vse bolj religiozen, pogosto tudi 'divje religiozen'. Veliko Evropejcev in Američanov je postalo okuženih z 'verskim virusom', ki ga nismo mogli predvideti. Tako se danes Cerkev ne srečuje toliko z nereligioznim, ampak z drugače religioznim. Te nove religije, predvsem new age (nova doba), imajo velikanski uspeh. Za ta verstva, predvsem za new age, je značilna neizmerna želja po sreči, potreba po ozdravljenju celotnega človeka, želja, da si ponovno pridobijo izgubljeno notranjo in zunanjo harmonijo. Vse pa je odeto v sklop doktrinalnih in etičnih prvin, ki so si jih sposodili pri več verstvih na Vzhodu in Zahodu, pri znanosti in mitologiji. Na nastanek teh novih verskih gibanj, predvsem new age, so vplivali številni vzroki, tudi neognostične in psevdomesijanske ideje, ki so težile k boljšemu in popolnejšemu svetu, v katerem bi se naj človek osvobodil greha, bolezni in celo smrti. Tudi okultizem, gnoza in ezoterika so odigrali pri nastajanju novih verskih gibanj pomembno vlogo. Skratka, gre za mešanico teoretičnih prepričanj in praktičnih receptov, vse pa naj bi pomagalo, da bi bili pokorni edinemu zakonu, ki jo naši sodobniki priznavajo. "Moraš biti srečen!" K tem bi lahko prišteli vaše trditve o takih, ki jih v pismu omenjate kot tiste, ki trdijo, da bo z vstopom človeštva v novo dobo krščanstvo ostalo ob robu s svojo zastarelostjo in neživljenjskostjo in da bodo vsi, ki se predajo temu new age prijetnemu občutku, živeli srečno v času miru, svobode in duhovne blaginje. Ti tudi po vaši trditvi tlačijo vsa verstva v en koš, saj jim je Kristus samo eden od mnogih (Mohamed, Buda ...) verskih voditeljev in nikakor ne naš edini odrešenik. Pomislimo na teozofijo in pri nas bolj razširjeno antropozofijo, ki vključuje tri smeri: pedagoško (waldorfska pedagogika: vrtci, šole), alternativno medicinsko in religiozno, ki sprejema tudi reinkarnacijo.

Najbrž vas zanimajo vzroki za hitro rast teh novih verskih gibanj. Izvedenci o novih verskih gibanjih ugotavljajo, da so vzroki lahko zelo različni, in omenjajo religiozne, socialne, materialne, okultistične in ezoterične vzroke.

Med religioznimi vzroki omenjajo človekovo potrebo, da bi zaživel v osebni in intenzivni vernosti in v pripadnosti, in se je zato pripravljen tudi podrediti predpisom in disciplini določene verske skupnosti. Ko se človek pridruži takemu verskemu ali psevdoverskemu gibanju, najbrž upa, da bo v njem našel tisto, kar pogreša v liberalizirani in zbirokratizirani Cerkvi (npr. na Skandinavskem in ponekod v Evropi). Tako postaja tako gibanje ali sekta zavetje za cerkvene brezdomce. V njej ljudje iščejo dušnega pastirja, duhovnega voditelja, guruja, človeka z versko izkušnjo in doživetji in ne samo cerkvenega uradnika, ki vodi 'cerkveni servis'. Raziskave kažejo, da se v taka gibanja in sekte večkrat zatekajo ljudje, ki so v konfliktu s svojo vestjo, ter v njih iščejo pomiritev. Znano pa je tudi, da ta gibanja in sekte zelo negujejo propagandno dejavnost, pri kateri mora vsakdo sodelovati, ker je vsakdo misijonar. To so rodovitna tla za hitro razširjanje nekritične in pogosto bolezenske religioznosti. Nekatere premami radovednost, ko pripadniki gibanja razglašajo nova razodetja, prerokbe, videnja, ki so jih doživeli sami ali drugi.

Med socialnimi razlogi omenimo obljubljanje zemeljske sreče, kar še posebej priteguje hudo preskušane, in prav tako absolutno zagotavljanje večne sreče, kar magično vpliva na ljudi, ki živijo v bivanjskem strahu (npr. strah pred atomsko bombo, strah pred ekološko katastrofo itd.). Za družbeno odrinjene je še posebej mamljivo poudarjanje enakosti in bratstva.

Med materialnimi vzroki omenimo, da ta gibanja v začetku navadno tudi materialno zelo podpirajo svoje nove pripadnike, čeprav moramo priznati, da to ni edini vzrok, saj vemo, da se gibanjem pridružujejo večkrat tudi bogati posamezniki.

Na koncu omenimo še okultistične, gnostične in ezoterične vzroke. Okultistična prenova je nastala iz odpora zoper zmaterializirano in stehnizirano razumevanje človeka in sveta. V življenje so si prizadevali vnesti poezijo, lepoto, skrivnost, domišljijo. Tako je postal okultizem najhitrejše sredstvo, s katerim moderni človek zapolnjuje praznino smisla, teši 'metafizično lakoto', se bojuje s strahom pred prihodnostjo, s potrtostjo, obupom, brezimnostjo, izgubljenostjo in občutkom nemoči. Okultizem prepletajo z gnosticizmom in ezoteriko. Zato se ga tako številni oklepajo s tako ihto in upajo, da se bodo s poznavanjem 'višjega jaza' in z različnimi tehnikami razširjene zavesti (jogo, transcendentalno meditacijo itd.) dokopali do najvišjega možnega uživanja. Žal se okultistična in ezoterična želja po obvladovanju navadno uresničuje kot beg iz resničnosti.

Nisem se dotaknil novejših skupin in cerkvenih gibanj v katoliški Cerkvi, ki so lahko naš katoliški odgovor na izzive in potrebe današnjega časa, in tudi ne različnih evangelijskih ali evangelikalnih gibanj v protestantskem svetu. O tem morda kdaj drugič.

Naj končam z mislijo, da je pripadnost tem gibanjem večkrat kratkega veka. Pogosto se zgodi tudi pri nas, da pripadniki različnih gibanj zaslutijo in končno ugotovijo, da se človek z okultizmom, ezoteriko in magijo ne more osrečiti in še manj odrešiti. Tako se po daljšem iskanju pogosto približajo ali celo vrnejo v Cerkev, kot je to storila svetovna popotnica, pisateljica in teozofinja Celjanka Alma Karlin (1889-1950), ki si je pred smrtjo zaželela katoliške zakramente in cerkveni pogreb.

Ko je veliki mislec in še danes občudovani filozof sv. Avguštin, dolgoletni iskalec Boga, našel smisel svojega življenju v krščanstvu in v Kristusovi Cerkvi, je zapisal: »Zase si nas ustvaril, o Bog, in nemirno je naše srce, dokler se ne spočije v tebi.«

Človek je svobodno bitje in odgovoren za svoja svobodna dejanja, seveda tudi za izbiro najboljšega možnega verstva. Drugo pa je seveda samovoljno in nekritično menjavanje verstev, ker je to pač moderno. Bog, ki je naš sočutni sodnik, in smo dragoceni in ljubljeni v njegovih očeh, nas bo sodil po naši vesti, ki je kažipot in tudi neizprosna sodnica naših dejanj.

Vinko Škafar