V nebesih tudi muslimani?

Že od otroških let vem, da v desetih božjih zapovedih piše: »Jaz sem tvoj Bog, ne imej drugih bogov poleg mene.« Zapovedi so torej zakon, po katerem bodo po smrti sojeni recimo muslimani in člani drugih ver. Če so živeli pošteno in se držali nauka, se lahko zgodi, da se srečamo z njimi v naših nebesih. Ali je to možno?Zanima me pa še ena stvar. Kaj pomeni, da bo Kristus prišel soditi žive in mrtve? Ali to pomeni, da bo najprej sodil žive in potem bodo prišli na vrsto še mrtvi? Vedno sem mislil, da mora človek najprej umreti, da bo dočakal poslednjo sodbo. Ali gornji stavek pomeni, da bo sodba prišla nenadoma in bodo nekateri še živi in bo najprej prišlo na vrsto tistih nekaj milijard ljudi, ki bodo takrat živi, potem šele tisti, ki so že umrli ...

Marko

Na prvo in osnovno vprašanje ste odgovorili pravzaprav že sami. Da, gotovo se nam bo zgodilo, da se bomo v nebesih srečali tudi z muslimani in drugimi, ki so izpovedovali drugačna verska prepričanja. Seveda pa se v nebesih ne bomo več imenovali ne katoličani, pravoslavni, muslimani ali kako drugače, ampak bomo tam vsi sinovi in hčere istega Očeta in bratje in sestre istega Brata. Tradicionalni nauk Cerkve je, da bo končno vsak 'sojen' po svoji vesti in vsak je sam odgovoren, da jo posluša in si jo tudi oblikuje, oziroma ne dopusti, da bi mu zakrnela, otopela in mu zato ne 'kazala' pravilne smeri v življenju. Zato bo ob končnem srečanju z Bogom vsak prejel po tem, kar je v življenju po svoji prepričani vesti živel. To pa nas ne odvezuje od dolžnosti, da z vso močjo iščemo jasnost tudi v svojih religioznih in verskih prepričanjih in v kar največji globini prisluškujemo svojemu srcu, kajti tam po vesti govori Bog sam, če ga nismo preveč utišali.

Na dodano vprašanje pa moram odgovoriti, da je po svetopisemskem razodetju prav nasprotno, kot ste sklepali. Apostol Pavel nam posreduje prepričanje prvega rodu kristjanov, ki se je opiral na Kristusove razlage: »Oprti na Gospodovo besedo vam rečemo tole: Mi, ki še živimo in bomo ostali do Gospodovega prihoda, nikakor ne bomo prehiteli zaspalih. Kajti sam Gospod bo ob povelju, ob nadangelskem glasu in ob Božji trobenti stopil z neba. Najprej bodo vstali tisti, ki so umrli v Kristusu. Potem pa bomo mi, ki živimo in bomo ostali, skupaj z njimi odneseni na oblakih v zrak, naproti Gospodu: tako bomo zmeraj z Gospodom« (1 Tes 4,15–17). To vključuje tudi prepričanje, da se bodo podobno kot umrli morali spremeniti tudi tisti, ki bodo ob koncu sveta živeli; a to se ne bo zgodilo po telesni smrti, marveč na način, ki nam je neznan. A v večnostno obliko bivanja brez te spremembe nihče ne more, saj predstavlja del tega novega načina bivanja pri Bogu. Na kratko preletimo to, kar pa nam Cerkev o tem sporoča.

Drugi Jezusov prihod je zadrževan

Svetopisemsko oznanilo in Jezusova obljuba jasno napovedujeta drugi Jezusov prihod ob koncu sveta. Gre seveda za napoved velike skrivnosti, ki je ni mogoče natančno razložiti. Glede časa njegove uresničitve je bil tudi Jezus zelo nedoločen, saj je vednost o njem prepustil le Očetu. To pa tudi pomeni, da se lahko zgodi vsak trenutek, a je po razodetem sporočilu zadrževan (2 Tes 2,3–12; Rim 11,31). To pomeni, da Božja ljubezen vključuje tudi 'čakanje', da bi čim več ljudi, če ne vsi, sprejeli Kristusa za Odrešenika. Vera v to resničnost razodeva res neskončno Božjo ljubezen, ki stori vse, da bi prav vsak človek bil dejansko, osebno deležen Kristusovega odrešenjskega posega. Sklepamo lahko, da če še ni prišlo do uresničenja napovedi konca sveta, je to zato, ker Bog daje vedno nove možnosti grešnikom, da se spreobrnejo. Naloga vernikov pa je, da ves ta čas tudi pod podobami tega sveta, ki minevajo in propadajo, vidimo in slutimo Božjo moč, ki zmaguje, ki je pravzaprav že zmagala, le zmage še ni pokazal v vsej očitnosti.

Pred končnim Jezusovim prihodom bo stiska

Pred dokončnim Kristusovim prihodom se morajo dogajati za Cerkev razne preizkušnje. Katekizem katoliške Cerkve govori o 'religiozni prevari', ki prinaša ljudem navidezne rešitve in z njimi zatemnitev resnice (prim. KKC 675). Kar pa ni iz resnice, je zapisano propadu. Kot najhujša oblika religiozne prevare je prepričanje lažnega mesijanstva, da lahko človek sam sebe odreši in tako sam stopi na mesto Boga. Ali niso vsi totalitarizmi prejšnjega in drugih stoletij, pa tudi današnje vabljive ponudbe sveta, ponujali prav samoodrešenje človeka? In prav to Sveto pismo označuje kot najbolj antikristovsko početje.

Poslednja sodba

Tudi oznanilo sodbe v poslednjih dneh je zelo skrivnostno. Vsekakor si je ne moremo predstavljati kot nekakšen sodni tribunal. Nič ne bo imela skupnega z našimi sodišči. Mnogo bolj bo podobna skrivnostnemu razsvetljenju vseh ljudi in to do dna njihove notranjosti, v katerem bo vsakemu in vsem skupaj postalo povsem razvidno njegovo ravnanje. Nihče si ne bo mogel več zatiskati oči pred resnico o sebi in o svetu, a tudi o Bogu, ki je ostaja ljubezen tudi v tem dogajanju. Edino, kar bo 'preživelo', bo dobrota do bratov in sester kot udejanjena ljubezen. Vse drugo ne bo imelo nobene večnostne vrednosti in bo propadlo. Pravzaprav ne bo Bog ničesar obsojal, ampak je vsak sam že s svojim življenjem 'sodil' samega sebe. »Z odklonitvijo milosti v tem življenju se vsakdo že sam sodi, prejme po svojih delih in se more celo za večno pogubiti, če zavrača duha ljubezni« (KKC 679).

Osebna sodba ob smrti

Ker je pojmovanje časa v tem dogajanju in v življenju po smrti povsem drugačno od sedanjega doživljanja časovnosti, je težko razmišljati o tem, kako in kaj se dogaja med smrtjo posameznika in vesoljno sodbo ob koncu sveta. Vendar bi na neko notranjo povezanost med dogajanjem v posamezniku ob njegovi smrti, ko se na neki način sooči s Kristusom in se na nov način zave samega sebe in svojega življenja na zemlji, morali sklepati. Delno se resničnost poslednje sodbe za posameznika že zgodi ob smrtnem prehodu s tega sveta v večnostno bivanje.

Vsekakor so te razodete resničnosti naše vere zelo skrivnostne in težje razumljive in še težje si pod njimi kaj predstavljamo, a ker gre za razodetje, se jim z vero približujemo, jih s poslušnostjo vere sprejemamo in zaupamo, da bomo s pomočjo Božje dobrote v ljubezni že čas tega življenja tako preživeli, da bomo tudi zadnje časne preizkušnje in sodbo samo preživeli Bogu v slavo in v naše zveličanje.

Marjan Turnšek