Čudni svetniki in njihovi premiki ter številni novi blaženi

Zanima me, zakaj so v različnih koledarjih za isti dan navedeni tako različni svetniki. Ne samo svetni, tudi cerkveni koledarji niso enotni. Nekateri redovniki (frančiškani, salezijanci ...) imajo čisto svoje svetnike. Kakšno je uradno stališče Cerkve? Ali je izbor svetnikov prepuščen vsakemu posameznemu narodu (škofovski konferenci)? Znano je namreč, da imajo posamezni narodi v svojih izborih svetnikov tudi določene posebnosti. Strinjam se s tem, da imajo prednost domači svetniki. Mi jih nimamo, zato imamo druge. Kdo pri nas v Sloveniji odloča, kateri svetniki so sprejeti v naš martirologij in kateri so bili iz njega izločeni? Ali sploh obstaja slovenski martirologij? Ali smemo bogoslužno častiti tudi blažene?
Robert

Na praznik vseh svetnikov, 1. novembra, se Cerkev v mašnem hvalospevu Bogu zahvaljuje: »Danes v duhu gledamo tvoje sveto mesto, nebeški Jeruzalem, ki je naša domovina. Tam te obdajajo množice naših bratov in sester, ki te na vse veke skupno slavijo.« Njim naj bi se ob koncu zemeljskega potovanja pridružili tudi mi. Papež sv. Janez Pavel II. je ob razglasitvi škofa Antona Martina Slomška za blaženega v Mariboru, 19. septembra 1999 dejal: »Na drugem vatikanskem koncilu je Cerkev jasno povedala, da so vsi kristjani, naj bodo katerega koli stanu ali položaja, poklicani k polnosti krščanskega življenja in popolni ljubezni. Kristjani so poklicani, da z lastnim življenjem postanejo luč za druge na poteh sveta.« Danes je v vsakdanji govorici vsebina pojma 'svetnik' omejen zgolj na tiste, ki jih v Cerkvi javno častimo. Toda svetniki so med nami tudi danes, so naši sodobniki. »Kakor v preteklosti, tako se mora tudi danes svetost živo in radostno uresničevati v življenju,« je dejal papež v Mariboru. »Mnoge slovenske matere in mnogi slovenski očetje so si zaslužili, da so posebej omenjeni v narodni zgodovini, saj so dali pomemben zgled krščanske doslednosti. Svetost je tista prava sila, ki je sposobna spremeniti svet.«

Od Cerkve uradno razglašeni svetniki in blaženi se 'vpišejo' v koledar, seznam dni v letu, na katere so v določeni cerkvi spomini (godovi, prazniki) Jezusa, Marije, angelov in svetnikov. Stari koledarji pričajo, da so posamezne pokrajine imele na iste dneve različne (krajevne) svetnike. Bolj enotni so bili koledarji raznih redovnih družin, v katerih je bil poudarek na 'domačih' blaženih in svetnikih. Tudi danes imajo moški in ženski redovi po svetu in pri nas v bogoslužnem koledarju svoje svetnike in svetnice. Bolj slovesno se spominjajo svojih redovnih ustanoviteljev in ustanoviteljic ter članov njihovih redov. Veliko jih je delovalo v misijonih in med njimi je veliko število mučencev.

Martirologij je seznam svetnikov in svetnic, ki jih častijo tudi drugod, ne samo v domači Cerkvi. V tem seznamu so razvrščena imena svetnikov in svetnic po dnevih v letu. Za vsakega je navedeno vsaj ime in kraj, kjer se je "rodil za nebesa" in kjer ga častijo ta dan. V prvih stoletjih, ko so bili kristjani preganjani, so se verniki zbirali ob grobovih mučencev, ki so jih častili kot svetnike zaradi njihovega junaškega pričevanja za Kristusa in se jim priporočali. Vse do 11. stoletja je bilo razglaševanje svetnikov v pristojnosti krajevnega škofa oziroma pokrajinske sinode. Tedaj pa se je uveljavilo načelo, da ima samo papež kot vrhovni pastir Cerkve pravico odrejati javno češčenje svetnikov, bodisi za krajevno kakor tudi za vesoljno Cerkev. Postopek se je končal v Rimu. Prvi, ki je čast oltarja dosegel po rednem postopku, je bil sv. Urh (+973), škof v Augsburgu, ki goduje 4. julija. Postopek v bistvu velja še danes. Poteka po treh 'stopnicah'. Najprej steče (s pristankom Kongregacije za zadeve svetnikov) škofijski postopek, v katerem je treba dokazati, da je kandidat, ki mu gre naziv 'božji služabnik' , izvrševal herojske kreposti – živel evangelij na očitno popolnejši način kot 'navadni' ljudje; pri mučencih pa je treba dokazati samo njihovo resnično mučeništvo (da so pretrpeli smrt brez lastnega izzivanja in so bili mučeni iz sovraštva do vere, da so vztrajali do konca). Za razglasitev božjega služabnika za blaženega so potrebni čudeži, ki so se zgodili po njegovi smrti. Običajno gre za čudežne ozdravitve, ki so strogo preiskane. Ko pristojni rimski uradi vse zbrano gradivo natančno preiščejo, papež podpiše odlok o razglasitvi kandidata za blaženega (beatifikacijo). Če se potem zgodi na priprošnjo blaženega nov čudež, je mogoče preiti na razglasitev za svetnika ali kanonizacijo (ker je uvrščen v 'kanon', seznam svetnikov katoliške Cerkve). Papež sv. Janez Pavel II. je v petindvajsetih letih svojega pontifikata razglasil kar 1241 blaženih in 478 svetnikov.

Zakaj taka množica novih blaženih, sprašujete. Naj nam odgovori ta papež sam. V svojem apostolskem pismu V zarji tretjega tisočletja (1995) je zapisal: »Naloga apostolskega sedeža z vidika tretjega tisočletja je posodobiti martirologije za vesoljno Cerkev in posvetiti veliko pozornost svetosti ti tistih, ki so tudi v našem času živeli popolnoma v Kristusovi resnici.« Med 'velikim jubilejem' leta 2000 je 7. maja pred rimskim Kolosejem počastil spomin mučencev 20. stoletja. Število mučencev tudi v našem času iz dneva v dan narašča. Če imamo pred očmi dejstvo, da se je Kristusova Cerkev v zadnjih stoletjih razširila po vsem svetu, bomo razumeli, zakaj je toliko novih blaženih in svetnikov. Dolga stoletja smo imeli svetnike samo iz Evrope in nekaterih dežel ob Sredozemskem morju. Prva svetnica Južne Amerike je sv. Roza iz Lime (+1617), glavnega mesta Peruja; prva svetnica, državljanka ZDA, pa je bila italijanska redovnica Frančiška Cabrini (+1917). Med 'starimi' svetniki so poleg mučencev predvsem papeži, škofje, redovniki in redovnice, zdaj pa Cerkev svetniško čast priznava 'navadnim' ljudem, ki morda zdijo 'čudni', ker so bili v svojem vsakdanjem življenju 'drugačni'. Med blaženimi, ki jih je 4. maja 1997 razglasil papež sv Janez Pavel II., je bil tudi španski cigan Ceferin Gimenez Malla, ki je bil zelo veren človek in tak poštenjak, da so se drugi cigani iz njega norčevali. Umrl je kot mučenec med špansko državljansko vojno (1936).

Slovenci imamo na svojem svetniškem koledarju samo štiri blažene: škofa Slomška, mučenca Lojzeta Grozdeta ter drinski mučenki s. Kristino Bojanc in s. Antonijo Fabjan. Te smo uvrstili v svoj martirologij in se jih spominjamo ob datumu njihovega "rojstva za nebesa". Nekaj svetniških kandidatov je 'na čakanju'. Cilj bodo dosegli, če se jim bomo zaupno priporočali kot posrednikom pri Bogu.

In zakaj se svetniki v koledarju tako 'selijo'? Najprej zaradi prenove svetniškega koledarja katoliške Cerkve (1969) po smernicah drugega vatikanskega koncila, ki je poudarila pomen svetih časov (postnega, velikonočnega, adventnega) in je nekatere svetnike 'preselila' v čas 'med letom' (npr. sv. Gregor je bil z 12. marca prestavljen na 3. september). Deloma pa tudi zato, ker ima vsaka država (škofovska konfereca) svoj svetniški koledar (pri nas je god sv. Leopolda Mandića 12. maja, v Italiji pa 30. julija). Svetni koledarji kar naprej vztrajajo pri starih datumih svetnikov in svetnic (npr. 29. januarja je ime Franc – nekdaj je bil na ta dan god sv. Frančiška Saleškega, ki je zdaj 24. januarja). Prav je, da  svetnike čim bolje poznamo, še bolj pa je prav, da se po njihovem zgledu v življenju ravnamo!

Silvester Čuk