V razredu sem črna ovca

Smo dokaj majhen razred, štejemo le nekaj dijakov. In seveda se, kot pravi naslov, počutim črna ovca. Zakaj?

Še sama ne vem, kako se je začelo, ampak je vse bolj vidno. V razredu so sami fantje in imam sošolko, s katero se zadnje čase ne razumeva najbolje! In tako se tudi ona spravlja name z neumestnimi komentarji in zbadljivkami. S sošolci nikoli nismo našli skupnega ali vsaj podobnega jezika. Še tisto malo, ki smo ga imeli, pa je uničila sošolka, ker ne govori z mano.

V bistvu sem zelo živahna in zgovorna, govorim veliko samo s starimi prijateljicami. V šoli sem večino časa tiho, kar mi je grozno. Če pa rečem besedo ali dve, povem trditev, hočem povedat svoje mnenje... se drugi začnejo norčevati iz mene in me 'tlačijo dol'. Imeli smo že pogovor s sošolci. Pogovorili smo se o vsej zadevi, vendar je vse skupaj pokazalo, da je po tem vse še slabše. Pokazala sem jim, da nisem lev, ki se bori za svoje pravice, čeprav bi se morala. Pokazala sem jim, da sem nemočna, kadar se postavijo proti meni. Tako gre iz dneva v dan, iz tedna v teden ... učiteljem ne govorim več o tem, kadar me vprašajo, če je kaj drugače. Odgovorim jim, da je. Ker v bistvu je drugače, vse je še slabše, kot je bilo na začetku. Strašno si želim, da bi me razred sprejel takšno, kot sem, in da me ne bi bilo treba zbadati čisto vsak odmor, čisto za vsako stvar, besedo ...!

Sama ne vem, kaj naj naredim. Samo še na vas se lahko obrnem, če mi vi lahko kaj svetujete. Zelo si ženem h srcu in zelo občutljiv človek sem, vsako stvar vzamem zelo resno v šoli, čeprav tega ne pokažem. Drugače pa sem zelo razposajena, živahna, polna energije in vedno iščem le najboljše v ljudeh. Ampak v šoli preprosto ne morem pokazati sebe. Skrivam se za nekimi maskami in igram, da sem kot železo, da me nič ne prizadene. V notranjosti pa vsaka zbadljivka zareže do krvi! Sošolci pa uživajo z izživljanjem nad menoj!

Vedno so me učili: ne pokaži, da te je prizadel, ker te bodo znova in znova. Verjamem, da je to res. Vendar ko sošolci enostavno ne morejo preživeti dneva, ne da bi me zbadali in se mi posmehovali, če že ne zaradi drugega, zato ker sem ženska. Pa boli vsaka beseda bolj, vsaka na drugačen način. Vedno imam v mislih Jezusove besede; "ljubite svoje sovražnike". Tolažim se, da bodo nekoč odrasli in spoznali, da niso ravnal pravilno. Vendar danes, jutri, včeraj...vse te besede, ki so bile in bodo izrečene, pa bolijo! Za svoje sošolce si želim le najboljše in jim ne privoščim, da bi kaj takega, kot jaz doživeli tudi oni, pa čeprav mi to oni povzročajo!

Upam le, da mi znate svetovati, kaj naj še poskusim, kajti tega ne bom morala več dolgo prenašati. Zbadljivke so iz dneva v dan hujše. Šola mi je zelo všeč in je res ne bi zamenjala, profesorji so čudoviti sama stroka pa me tudi zelo zanima... zato res ne razmišljam o zamenjavi šole. Oviram v življenju se tudi ne mislim izmikati, ker vedno pridejo za teboj. Upam, da mi boste pomagali najti pametno rešitev, pa čeprav le začasno. Tudi čas zaceli marsikatero rano.

Lep pozdrav in hvala, da se mi prisluhnili!

Ana

V tvojem vprašanju je veliko bolečine. Vezi z drugimi člani skupnosti so za to, kako se počutimo, zelo pomembne. Če se v družbi sovrstnikov ne počutimo sprejete, je to zelo boleče. Včasih ne znamo sami najti poti iz takega stanja. Pomembno je, da se obrnemo na tiste ljudi, ki nam lahko pomagajo, ki nam pomagajo razumeti sebe, nam svetujejo, kaj je naj naredimo in nam mogoče odstrejo tančico za tem, kar se dogaja. Pravite, da ste včasih povedali učiteljem, kaj se dogaja. To je dobro. Morda je med njimi kdo, ki mu še posebej zaupate. Tak vam lahko pove, kako vidi tako stvar. Morda vam lahko da kakšen nasvet ali priporočilo. Poleg njega se lahko obrnete na šolsko svetovalno službo. Tudi tam običajno delajo ljudje, ki so vedo, kaj je treba storiti v takih primerih. Potem pa se lahko obrnete na osebno zdravnico. Njo prosite, če vam lahko svetuje terapevta, na katerega bi se lahko obrnili. Nekaj takih stvari ste napisali v svojem pismu, ki kažejo na to, da zelo trpite. Napisali ste tudi, da ne veste, ali boste to lahko še dolgo prenašali. To vse so zaskrbljujoče stvari, ki jih boste lahko lažje uredili s pomočjo usposobljenega svetovalca ali terapevta. Seveda so tu še starši in ljudje, ki jim tudi sicer zaupate. Obrnite se nanje. Pogosto nam, še posebej starši, morda ne znajo pomagati tako, kot bi si mi želeli. Tudi oni se namreč ustrašijo in nam poskušajo dopovedati, da bo vse še dobro in niti ne slišijo, kako nam je hudo. Poskušajo v svoji nemoči le doseči, da bi mi čutili drugače, kar pa ne gre. Strokovna pomoč je v takih primerih najboljša.

Naj na kratko še razložim moj pogled na to, kaj se dogaja. V šoli je dinamično. Preplet karakterjev dijakov je včasih tako pester, da si ne moremo predstavljati, kako. Večina dijakov še nima razvitih socialnih spretnosti, ki bi jim omogočale, da po eni strani razumejo, kaj se dogaja z njimi, po drugi pa empatije, da bi v vsej globini razumeli, kaj se dogaja v drugih. Njihova razposajenost in neobčutljivost sta pogosto vzrok, da se niti ne zavedajo, kaj s svojim vedenjem povzročajo drugim. Tisti še posebej zbadljivi, pa so običajno tudi sami zelo šibki posamezniki. Velja namreč pravilo, da osebnostno močan človek ni nikoli agresiven. Agresivnost izvira iz nemoči in strahu. Najbolj agresivni, zbadljivi, arogantni, žaljivi in grobi ljudje so v sebi najbolj nemočni. Potem svojo ostrino obrnejo navzven in iščejo žrtve, nad katerimi bi se lahko izživljali, jih dražili, provocirali in podobno. Večina njih bo prej ali slej spoznala svojo zmoto, nekateri pa bodo to nemoč odnesli tudi naprej v svoje družine in v poslovno okolje.

Včasih pravijo, da bo vse minilo. Saj drži, toda sam se raje držim načela, da je dobro vzeti stvari v svoje roke in stopiti po pomoč. Z usposobljeno osebo, ki vas bo tudi razumela, bosta sestavili načrt, kako se v tej neprijetni in težki življenjski situaciji soočiti s tem, kar se dogaja. Ne zadržujte vsega v sebi. Poiskati pomoč je pogumno dejanje.

Aleksander Zadel