Moje notranje rane najbrž segajo že v obdobje pred rojstvom

Imam kar nekaj notranjih ran in bi jih rada ozdravila. Zanima me, če je to mogoče duhovno in če je kakšna literatura, s katero si lahko pomagam? Če je, bi prosila za naslove in avtorje teh knjig. Kje se dobi taka literatura?
Moje rane segajo po vsej verjetnosti že v obdobje pred rojstvom. Mogoče je, da sem bila nezaželena, saj sta bila starša že v letih. Bila sem rojena v bolnišnici in so me rešili, tako sem ostala pri življenju (dihalna kriza). Ne vem, morda me je kdo preklel že ob rojstvu ali pred njim.
Odraščala sem v patriarhalni družini. Bila sem živi magnet za slabo. Zbolela sem za multiplo sklerozo. Prve težave so se začele kmalu po očetovi smrti, tega je že 30 let. Zdaj sem že nekaj let na vozičku. Živim z bratom, a se pa ne razumeva najbolje. V celotnem sorodstvu so se odnosi še zaostrili po bratovi smrti, ki je umrl v nesreči. Rada bi dosegla, da bi se odnosi v celotni družini nekoliko zbližali, da bi se stvari nekoliko umirile in da bi bil vsak cenjen kot je prav.
Zanima me še, kaj menite o mašah za notranje ozdravljenje in ozdravljenje družinskega debla? Kdaj in kje so? Pa še to, kako se moli, če se priporočaš izbranemu svetniku za določen namen?
Za odgovor se že vnaprej zahvaljujem, vam pa želim še veliko uspehov pri urejanju Ognjišča.
Angelca

 Hvala za vaše zaupanje in odprtost do vseh, ki beremo vaše vprašanje, saj delno razodeva vaše življenje, ki je polno preizkušenj. Vprašanje o notranjih ranah in njih zdravljenju je izredno pomembno in aktualno, saj kljub razvoju mnogih medicinskih ved in drugih terapevtskih smeri ostaja sodobni človek izredno izpostavljen tako vedno novim telesnim boleznim kot tudi duševnim in duhovnim. In prav ti slednji področji verjetno zajemata to, kar po navadi imenujemo notranje rane. Torej ime samo še ne pove povsem jasno, za kakšne notranje rane gre. Lahko so duševne ali pa duhovne, oboje pa imajo lahko posledice tudi v telesnih boleznih; pa tudi nasprotno je mogoče, da so telesne hibe ali šibkosti in bolezni izvor duševnih in duhovnih ran. S tem želim poudariti, da je pri odpravljanju notranjih ran treba najprej odkriti, za katere rane gre in kje imajo svoj izvor, vzrok. Saj je zdravljenje treba usmeriti predvsem tja, sicer se ukvarjamo samo s simptomi. Zato bi v vsakem primeru svetoval kakšen pogovor z nekom, ki bi vam pomagal vsaj približno razločiti te izvore. Od tega je namreč odvisen tudi nadaljnji postopek pri zdravljenju in kdo je prav, da pri tem sodeluje. Kajti če gre predvsem za duševne rane, v čustvih, spominu, doživljanju ... je prav, da sodeluje tudi strokovnjak s tega področja. V primeru, da pa je vzrok rane predvsem duhovne narave in se naknadno razširi na druga področja, je pa primarno zdravljenje predvsem duhovno.

V vsakem primeru pa je prav poudariti, da je zadnji zdravnik in zdravilo Jezus Kristus. Zato je osnovni korak ozdravljanja notranjih ran v tem, da se človek sam, ali pa mu kdo pri tem pomaga, v vsej iskrenosti bliža Kristusu in mu izroča ter odpira določeno duhovno rano in ga vabi, naj vstopi vanjo.

Za zdravljene telesnih in duševnih bolezni imamo zdravnike, zdravila in bolnice. Ko pa je bolan duh, to pomeni, ko smo: jezni, ljubosumni, leni, nečimrni, oholi, preklinjamo, preziramo druge, sovražimo, delujemo agresivno (navzven ali navznoter) itd., tedaj potrebujemo drugačno zdravilo. Jezus je prišel, da nas osvobodi in ozdravi – duhovno ozdravi, kar pa lahko kdaj potegne za seboj tudi duševno in telesno ozdravljenje. Ko je Jezus zdravil telesne in duševne bolezni, je to delal iz sočutja. To je bilo vidno znamenje, da je prišlo Božje kraljestvo. Toda vsakokrat je rekel ljudem, naj o tem nikomur ne govorijo. Ko pa je ozdravljal na duhovnem področju, npr. ko je izganjal demone, je rekel: »Vrni se domov in pripoveduj, kaj vse ti je storil Bog« (Lk 8,39). Torej je bilo to slednje pomembnejše. Če bi Jezus zdravil samo telesne in duševne bolezni, bi kljub temu ostala greh in zlo v ljudeh in ne bi bili odrešeni. Jezus ni prišel popravljat starega sveta – ampak ustvariti nov svet, prenovljeni svet v duhovnem pomenu. Z njegovim vstajenjem je ustvarjen novi svet že na tem svetu. Ta naš sedanji svet bo razpadel, nima druge končne perspektive – in tedaj bosta prišla novo nebo in nova zemlja. Z Jezusovim vstajenjem se je začelo tudi novo stvarjenje. Sveti Duh deluje v nas. Vse trpljenje in vse zlo je zaradi greha. Torej je razumljivo, da bosta naša psiha in naše telo zdrava, ko se osvobodimo vsakega zla. Na področju duha se nahajajo vzroki bolezni. Ko se je človek uprl Bogu, ko sta se Adam in Eva odločila proti Bogu, je človek zaživel ločeno od njega. Življenje se je odcepilo od svojega izvira, zato ne teče več, marveč usiha. Torej človek, ki sovraži Boga ali mu ni mar zanj in se od njega življenjsko oddaljuje, duhovno životari ali celo ne živi več, funkcionira samo njegovo telo in duševnost. Takšnega človeka je prišel Jezus rešit, mu vrniti življenje.
Začetek zdravljenja duha je vera, da so vse besede Svetega pisma zdravilne. Ko Jezus pravi: »Odpusti«, to ni samo moralno načelo, ampak je tudi zdravilo. Ko odpuščamo, se namreč osvobajamo jeze. Ta razdira naše telo in psiho. Naše telo tedaj ne funkcionira več celovito in svobodno. Otrok, ki ne dobi dovolj ljubezni od svojih staršev, prebuja v sebi sovraštvo do staršev in bližnjih in v odnosu z njimi zapada v napetosti, krčevitosti ... ki se zrcalijo tudi v organizmu. Ali, če vzamemo za primer neko povsem drugo področje: kdor se želi zares izpolniti v spolnosti, je ne sme uresničevati v grehu, saj v tem primeru ne more biti izraz ljubezni, čemur je po Božjem načrtu namenjena, zato poraja lahko strah pred ljudmi, pa tudi pred Bogom in povzroča mnogo drugih notranjih ran. Zaradi tega lahko nato trpita tako telo kot duša. Telo, ki je ustvarjeno za Gospoda, kot nas uči Sveto pismo, čuti, kadar človek ni v prijateljstvu z Bogom. Radost doživljamo samo, kadar živimo v soglasju z Božjim zakonom. Šele tedaj uživamo vse življenje iz globine duše in telesa. Svet je ustvaril Bog in ne hudič. Zato lahko samo Bog da radost in zadovoljstvo. Greh veliko obljublja, malo daje in vse vzame. Greh je vedno prevara, laž in smrt.
Na osnovi teh nekaj osnovnih uvidov glede zdravljenja notranjih ran bi vam svetoval najprej osebno poglabljanje v molitev, ki je živ osebni pogovor in odnos z Jezusom Kristusom. Še posebej branje Svetega pisma nove zaveze, zlasti odlomke, v katerih Jezus ozdravlja in naroča svojim učencem, naj delajo isto kot on. Knjig, ki bi vam pri tem lahko pomagale, je že veliko tudi v slovenskem jeziku. Naj omenim samo eno, ki je napisana prav kot 'priročnik' ali če hočete kot 'duhovna priročna lekarna', ki jo lahko nosimo vedno seboj (v torbici kot aspirin). To je knjižica Tomislava Ivančića Molitev, ki zdravi (izdala skupnost Molitev in beseda - MiR Slovenija). Obstajajo pa tudi različne molitvene skupine, ki molijo na svojih srečanjih za ozdravljanje notranjih ran: ta molitev je lahko karizmatična (zlasti v okviru duhovnega toka Prenova v Duhu) ali pa gre za ozdravljanje po redni molitvi, kar imenujemo tudi hagioterapeja (pri nas boste to našli v okviru skupnosti Molitev in beseda - MiR Slovenija, ki izvaja tudi razna srečanja in seminarje po vsej Sloveniji – spletna stran: www.rkc.si/mir-slovenija/).
Glede molitev in svetih maš za ozdravitev družinskega debla pa si lahko preberete v lanski julijski številki Ognjišča, kjer je celoten odgovor posvečen prav tej tematiki.
V želji, da bi v novem letu vi, spoštovana spraševalka, in tudi vsi snovalci ter bralci Ognjišča doživljali čim več duhovnega zdravja, vas pozdravljam!

M. Turnšek, Pisma, v: Ognjišče 1 (2015), 74-76.